| Kamnita miza
Sodna miza v starodavni Karantaniji
- Kamnita miza, kjer je zasedalo dvanajst prisédnikov, imenovanih "dvanajstija"
- Skupaj z vaškim županom so sestavljali poroto, ki je v krajevnih srenjah razsojala o nedolžnosti in krivdi.
Kamnita miza
V lipovi senci
Zapuščina Vendov oziroma starodavnih Venetov
Tajna razsodišča (Femgericthe)
napisal dr. Jožko Šavli
V preteklih letih je bilo napisanih precej sestavkov o knežjem kamnu – na tem kamnu so se slovesno ustoličevali karantanski (slovenski) vojvode. Obred ustoličevanja v slovenščini je potekal na prostem. To je bila karantanska posebnost, kajti drugi narodi so ustoličevali svoje vladarje v latinščini in stolnih cerkvah.
Karantansko ustoličevanje se je opravljalo skladno s slovenskim (karantanskim) pravom, imenovanim "institutio Sclavenica" (slovensko pravo). Vendar slovenski zgodovinarji ne priznavajo obstoja takega prava, saj ubogajo ukaze iz Belgrada, ki so začeli prihajati med prvo svetovno vojno, torej od začetkov stare Jugoslavije.
Belgrajski oblastniki so vztrajno zatrjevali, da Slovenci "nimamo zgodovine". Po njihovem mnenju smo Slovenci samostojnost izgubili 820 n. št. in se znašli pod "tisočletnim nemškim jarmom". Slovenska podrejenost naj bi se končala šele 1918, ko so nas osvobodili "bratje" Srbi. Tako je slovensko zgodovino razlagal bivši jugoslovanski (velesrbski) režim. Tovrstna razlaga je še vedno precej prisotna na slovenskih univerzah.
V ozadju teh zgodovinarskih smernic je bila Srbska akademija. Zato so slovenski zgodovinarji, z Bogom Grafenauerjem na čelu, potek ustoličevanja razlagali kot obred, s katerim se je slovesno razglasil novi vladar, ki pa naj bi bil tujec in si je z obredom povečal priljubljenost med Karantanci? Slovenci.
Vojvodski prestol, v ozadju stolna cerkev Marije Svete (Maria Saal) – slika
Marcusa Pernharta, ok. 1860
Vojvodski prestol je bil v smislu slovenskega prava (institutio Sclavenica) naslednji simbol zgodnje karantanske državnosti in sodstva.
Ko se je ustoličenje na knežjem kamnu končalo, je v bližnji stolni cerkvi Marije Svete (Maria Saal) sledila svečana maša; nato sta se vojvoda in njegovo spremstvo odpravila do vojvodskega prestola, ki še dandanes stoji na svojem prvotnem mestu, nedaleč stran od stolne cerkve, na Svatenskem polju. Sedeč na vojvodskem prestolu, je slovenski vojvoda razsojal v sporih in podeljeval zemljišča svojim podanikom. Ko je vojvoda sedel na prestolu, je bil lahko tudi obdolžen, da je razsojal krivično, kar pa mu je v slovenskem jeziku smel očitati izključno Slovenec (Karantanec).
Čeprav je morala biti obdolžitev o krivični razsodbi izrečena v slovenščini, slovenski zgodovinarji ne priznavajo, da je vojvodski prestol spomenik slovenskega prava. Vojvodski prestol obravnavajo kot nemški spomenik, ker naj bi se pojavil – v primerjavi s knežjim kamnom – v zgodnjem fevdalizmu. Slovenski zgodovinarji namreč menijo (skladno z režimskimi ukazi iz Belgrada), da je bil fevdalizem “nemška” družbena ureditev, torej naj bi bil nemški tudi vojvodski prestol. Ob taki ideološko obarvani "znanstvenosti" se človek lahko samo nasmehne.
V lipovi senci
Za sodno presojanje zadev v pokrajini ali določenem področju je bilo pristojno deželno sodišče(Landgericht), ki je tako sodno pristojnost prevzelo od bivše področne sosednje. Višje področno sodišče je izvorno razsojalo o civilnih in kazensko-pravnih zadevah ter pritožbah.
Kakorkoli že, vaška skupščina se je v Karantaniji imenovala sosednja, ki ji je načeloval vaški župan; urejala je vse osnovne zadeve v vaški srenji in tudi razsojala kot prvostopenjsko sodišče. Sosednja je zasedala pod lipo, ki je bilo sveto drevo in drevo življenja.
Kamnita sodna miza pod lipami v Istri (Caprin, 1895)
V karantansko-slovenskem izročilu se večkrat pojavljata izraza "v lipovi senci". Skladno s splošnim prepričanjem je lipa drevo življenja, njena senca pa pomeni božjo zaščito. Torej je sam bog nadziral sosednjo in njeno razsojanje o krivdi in nedolžnosti.
Župan in prisédniki so posedli za kamnito mizo, ki je med razsojanjem štela za sodno mizo. Okrog leta 1500 n. št. se je sosednja postopoma preselila v grad. S tem je izgubila božje varstvo, ki ji ga je dotlej dajala lipova senca. V času renesanse je namreč v srednjeveško miselnost nedoumljivosti začelo vdirati zavzemanje za razumnost.
V nekaterih istrskih in beneškoslovenskih vaseh, slovenskega dela Furlanije, se je sosednja preselila v cerkveno preddverje. Med letoma 1420 in 1797 je Beneška Slovenija (skupaj s Furlanijo) pripadala Beneški republiki. V tem obdobju je Beneška Slovenija uživala samoupravno samostojnost, zato so bile vaške sosednje, ki so jim načelovali različni župani, priznane kot del pravne ureditve.
Kamnita miza, imenovana "lastra"; njen zgornji del se je ohranil in je shranjen v
preddverju cerkve v Bjačah (Biacis), Beneška Slovenija; zdaj je spomeniško zaščiten.
Vasi so bile združene v veliko sosednjo, ki je delovala kot krajevna zakonodajna skupščina in vrhovno sodišče, načeloval pa ji je veliki župan. Tudi velika sosednja, ki jo je sestavljalo dvanajst, iz ljudstva voljenih prisédnikov, je zasedala za kamnito mizo. Pravzaprav sta obstajali dve veliki sosednji – ena za vasi na vzhodu Beneške Slovenije in druga za vasi na njenem zahodu. Obe sosednji sta enkrat na leto (ali ko je bilo potrebno) skupaj zasedali pri cerkvi sv. Kvirina (San Quirino), ki je sredi Beneške Slovenije.
Drugod na slovenskem so vaške sosednje konec 15. stoletja izgubile svojo veljavo. Najprej so si sosednje podredil fevdalni posestniki. Ko pa so sosednje začele zasedati v gradovih, so postopno izgubile svoj pomen. Do takrat se je štelo, skladno z izročilom, da je ljudska volja božja volja. Ko so se sosednje odpovedale zaslombi božjega drevesa, drevesa življenja, je ljudska volja vse bolj vodenela, s tem pa je oblast vse bolj prehajala v roke zemljiških posestnikov.
Beneškoslovenska vaška sosednja
Bjače (Biacis) v Beneški Sloveniji; cerkev s
preddverjem, kjer je nekoč zasedala velika sosednja.
V nekaterih slovenskih vaseh so se vaške sosednje ohranjale še v prvih letih po koncu druge svetovne vojne. Nato so pod komunistično oblastjo povsem zamrle, kar je spodkopalo sam obstoj slovenskega podeželja. Kakorkoli že, sosedenj s sodnimi pristojnostmi ni bilo več.
Zapuščina Vendov oziroma starodavnih Venetov
Z raziskovanjem izvorov sosednje se je ugotovilo, da so ljudske sodne sosednje nekdaj zasedale "za kamnitimi mizami in v lipovi senci" po vsej Srednji Evropi. Izvorno niso ne nemške ne romanske niti slovanske. Kamnite mize kot spomenik so ohranjene le še redkokje, vsekakor pa se lahko pripoznávajo kot zapuščina starodavnih Vendov oziroma Venetov, naših prednikov še iz časov pred Kelti in Rimljani.
Resda se je nemščina razširila po vsej Srednji Evropi, medtem ko se je italijansko govorilo povsod na področju južnih Alp, toda venetska jezikovna podlaga se je ohranila vse do danes. S tem je pojasnjena presenetljiva podobnost številnih običajev v ljudskem izročilu srednjeevropskih narodov. Tak običaj je bila tudi vaška sosednja, o čemer dandanes pričajo ponekod še ohranjene kamnite mize.
Kamnita miza v Kaichnu, Dolina Nide (Gornje Hessensko, Nemčija)
Prelepa Kamnita miza je ohranjena v nemškem Kaichnu, Dolina Nide (Gornje Hessensko). Izročilo govori o krajih, kjer so se izvajali sodni postopki (Gerichtsplatz), in da je to bilo svobodno sodišče (Freigericht). To je bilo tudi krvno sodišče (Blutgericht), torej je bilo v kraljevem imenu pristojno za sojenje v kazenskih zadevah in smelo je odrejati telesne kazni, s smrtno obsodbo vred. Sicer pa je razsojalo tudi kot pritožbeno sodišče; v takih primerih je privzelo vlogo tajnega razsodišča (Femgericht), torej sodišča druge stopnje.
Kirchditmold, vas blizu Kassla (Hessensko); pod lipo je starodavna Kamnita miza.
Še ena Kamnita miza je v vasi Kirchditmold, blizu nemškega Kassla (Hessensko). Vas je celo starejša kot samo mesto Kassel. Vaška cerkev je bila prva župnija. Sodna pristojnost tamkajšnje sosednje je bila omejena na manj pomembne sodne primere. Starodavna Kamnita miza pod lipo je še zdaj zaščitena kot spomenik.
Še ena taka Kamnita miza je spomeniško ohranjena v turinški vasi Heuthen v Eichsfeldu (Nemčija). Tudi ta miza je pod lipo in priča o vendskih staroselcih, ki so postopno prevzeli nemščino, a so po svojih značilnostih ostajali Vendi (Veneti). Če bi bilo večinsko prebivalstvo vasi izvorno nemško, bi bilo njihovo najsvetejše drevo življenja hrast, in ne lipa.
Vaški trg v eichsfeldskem Heuthenu (Turingija, Nemčija) z lipo in kamnito mizo
Naslednjo ohranjeno kamnito mizo sem odkril v Švici, in sicer v retoromanski vasi v graubündskem kantonu. Gre za vasico Landeranca v občini Arvigo, Kreis Calanca, okraj Moesa. Krajevni narodopisci in učenjaki ne poznajo zgodovine kamnite mize, vedo pa, da je miza povezana s pristno ljudovlado; vendar ne vedo ničesar o nekdanji vaški sosednji, saj je ni niti v nemškem niti italijanskem izročilu. Tudi o tem, da je Kamnita miza zapuščina starodavne družbene ureditve Vendov oziroma Venetov, ki so živeli v vzhodni Švici, ne vedo nič.
Ohranjena Kamnita miza v Landeranci, vasici v kantonu Graubünden (vzhodna
Švica); tamkajšnji učenjaki ne poznajo starodavne vaške sosednje, niti čemu
je bilo zbiranje za kamnito mizo namenjeno.
Femgerichte* (tajna razsodišča)
Skladno z razlago nemških učenjakov so bila Femgerichte (Vehmgerichte) v srednjem veku sodišča, ki so se najprej pojavila v westfalski pokrajini. Menda so bila prejela sodno pristojnost od frankovskih okrajnih sodišč. Razsodišču je predsedoval svobodni grof (Freigraf), medtem ko so razsojali preprosti, laični ljudje (Freischöffen). Ta sodišča so razsojala o različnih sporih in vseh težjih kazensko-pravnih zadevah. Tajno sodišče je zasedalo za svobodno mizo (Freistuhl), torej v duhu izročila kamnite mize pod lipo, o čemer priča spomenik v Kaichnu, Dolina Nide.
* Stara nemška beseda Feme bi lahko bila tudi ponemčen slovenski izraz “vemo”, to je, da je 13 ljudi “že vedelo” (mi veme) in lahko odločalo o življenju in smrti obdolženca (http://de.wikipedia.org/wiki/Feme) – dodal Blaž Babič.
Na stari sliki upodobljeno tajno razsodišče (Fem)
Trdi se, da so tajna razsodišča zasedala javno. Vsaka sodna zadeva se je podrobno obravnavala pred javnostjo z namenom, da se razčistijo vsakršni spori, ki zadevajo skupnost in drugo. Vendar je tajno razsodišče pogosto zasedalo tudi na zaprtih sejah, torej ob izločitvi javnosti. Ker je še vedno veljala cesarska prepoved prelivanja krvi, so tajna razsodišča izrekala in izvajala smrtne obsodbe izključno v imenu cesarja. Razsodišče je sestavljalo sedem razsodnikov iz vrst preprostega ljudstva (Freischöffen), načeloval pa mu je svobodni grof (Freigraf).
Nekdanja razsodiščna lipa (Femlinde) v Dortmundu (Zahodno Falško)
in pod njo svobodnjaška miza (Freistuhl).
Jasno je, da je javno razsodišče izvrševalo izvorno pristojnost, ki jo je imela le starodavna vaška sosednja pod predsedstvom župana. Po mojem mnenju gre za zapuščino starodavnih Vendov (Venetov). Taka sosednja je delovala kot ljudsko sodišče, pristojno za obravnavanje manjših prekrškov.
Treba je razlikovati ljudska razsodišča od tajni razsodišč (Femgerichte), ki so se od 12. stoletja pojavljala na Zahodnem Falškem. Cesar Venceslav (Wenceslaus) jim je leta 1382 dodelil sodne pristojnosti tudi v drugih nemških deželah; tako so se pozneje pojavile tudi v Frankfurtu (1386), Kolonji (Kölnu, 1387) in Lipeku (Lübecku, 1399). Do konca 14. stoletja so bila razsodišča javna, pozneje pa so postajala vse bolj tajna; upravljale so jih »svete zaveze«, ki so pod grožnjo smrti zaprisegle tajnosti.
Vsak svobodnjak se je lahko včlanil vanje. Obtožbe so se izrekale na skrivnosten način, pogosto z obvestilom, pribitim na drevo; kazen za neudeležbo na sojenju je bila smrt. Možni sodbi sta bili oprostitev ali smrt z obešenjem. Kljub takim, na videz zastrašujočim postopkom, tajna razsodišča (Femgerichte) niso bila tako strašna, kot sicer trdi izročilo.
Najbolj razširjena in uveljavljena so bila v 15. stoletju. Pozneje je zaradi zlorab, podkupovanja in tudi krepitve moči samooklicanih princev prihajalo do splošnega nasprotovanja tajnim razsodiščem (Femgerichte) in v 16. stoletju so večinoma nehala delovati. Njihove pristojnosti so bile omejene na kmečka razsodišča, to pomeni, da se je ohranilo le še izročilo javnih razprav. Okrog leta 1810 jih je povsem ukinila francoska zasedbena oblast.
Pravzaprav je bilo javno razsodišče starodavna ljudska sosednja, ki je nepristransko in zadovoljivo uveljavljala vladavino prava. Tako pravosodje je bilo lastno le Vendom (Venetom) in se je ohranjalo celotno prednemško obdobje. Zato so se odposlanci z oddaljenih območij Karantanije, kadar so se udeleževali vsenarodne sosednje oziroma véče, imenovali tudi véčniki oziroma sodniki.
* * *
Izvirnik The stone table: the judicial table in ancient Carantania
velikega srpana-avgusta 2014 poslovenil Mitja Fajdiga
jezikovno pregledala Blaž Babič in Ksenija Bucik |
NE ZAMUDITE
Kamnita miza - Sodna miza v starodavni Karantaniji
Prispeval/a: mitja fajdiga dne ponedeljek, 17. november 2014 @ 21:21 CET
kamnite mize in dvanajstije.
Prijatelj Uroš me je opozoril ne Prešernovo pesmico \"Stoji,
stoji tam lipica\", ki gre takole:
Stoji, stoji tam lipica,
pod lipco hladna senčica,
v senci miza kamnata,
na štiri vogle rezana.
Stolov dvanajst okrog stoji,
na njih sede fantje mladi.
In prileti tja ptičica,
predrobna ptica ščinkovka,
usede se na lipico,
zapoje lepo pesmico.
Ker se je Prešeren rodil v Vrbi na Gorenjskem, ne čudi, da je
vedel o zasedanjih vaških starešin na kamnitih stolih pod lipo,
saj mi je Uroš Stanič o tamkajšnjih skalah pod lipo sporočil
sledeče:
Lipa, ki raste sredi vasi Vrba, je tipično vaško drevo. Jarc
omenja, da raste na stičišču poti v vasi Vrba, ki so že v antiki
vodile iz bližnjih krajev – Smokuča, Studenčic, Radovljice,
Bleda, Zasipa, Žirovnice, Zabreznice in Breznice. Nihče v vasi
ne ve, kdo je drevo posadil niti kdaj, gotovo pa je, da je lipa
stara več sto let. Leta 2008 je imela 360 cm obsega.
Okrog lipe je še dandanes razporejenih 16 srenjskih kamnov,
na katerih so včasih posedali gospodarji in odločali o usodi
vaške srenje. Lipa v Vrbi je edinstven primer vaške lipe s
kamni pri nas. O pomenu lipe v Vrbi in srenjskih kamnov
okrog nje je pisal tudi dr. France Kidrič.
Parcela, na kateri raste drevo, je na katastrskem načrtu iz
leta 1826 označena kot 'Dorfraum', kar pomeni vaški prostor.
Kidrič (1949: 285) je zapisal, da gre za prastaro lipo, »okrog
katere je bilo vsaj že v poznejših fevdalnih časih razvrščenih
16 velikih kamnov. Ohranjeni kamni, ki merijo 30-50 cm v
višino in 50-110 cm v širino, so služili, kolikor se pomni,
posvetovanju o srenjskih in pravicah vaške skupnosti za
urejanje srenjskih zadev o skupnih gozdovih, sekanju drv in
grabljenju stelje v njih, o paši na skupni planini in o »gmajni«
pod Vrbo proti Savi, koder je po tradiciji svoje dni tekla reka;
svoj določeni kamen za posvetovanje srenje ob lepih poletnih
dneh je imelo 16 vrbljanjskih posestnikov, namreč 14 s celo in
2 s polovično srenjsko pravico (poročilo vaškega tajnika
Muleja p. d. Fajdiga).«
Z ohranitvijo skal okrog lipe je povezana anekdota, ki jo
Kidrič navaja v publikaciji Prešernov album. Nekaj let pred
drugo svetovno vojno so namreč Vrbnani tik ob lipi postavili
električni mlin, v katerega so zazidali osem srenjskih skal.
Med vojno so Nemci, ki so bili tudi vajeni prastarih lip, vaško
lipo v Vrbi prepoznali kot nemški simbol; ukazali so prestaviti
mlin, okoli lipe pa spet postaviti kamne; poškodovane skale je
bilo treba nadomestiti z novimi.
Vaščani, ki so na lipo zelo ponosni, se ob njej zbirajo vsako
leto na vaški praznik, 25. aprila, ko goduje zavetnik vasi sv.
Marko. Ob 10 h zjutraj se skupaj s pevsko skupino Vasovalci
udeležijo maše v bližnji cerkvici sv. Marka, po maši pa se
sprevod vabljenih pevskih skupin odpravi od cerkve do lipe,
kjer ima predsednik vaškega odbora kratek nagovor, pevci pa
zapojejo.
Lipa v Vrbi je edina znana v Sloveniji, okrog katere so se
ohranili srenjski kamni; januarja 2011 je bila vrbljanska lipa
uvrščena v kulturno dediščino državnega pomena.