Enačbe polja in črne luknje
Leta 1916 je Einstein razvil svojo Splošno teorijo relativnosti in objavil niz enačb polja, s katerimi je želel popisati gravitacijo oziroma ukrivljanje prostora kot posledico snovi. Pri izredno močni ukrivljenosti prostora določen člen enačbe dobi neskončno vrednost. S to vrednostjo, ki jo imenujejo Schwarzschildova singularnost, se povezuje pojav, ki nam je poznan iz astrofizike: črna luknja.

Sila gravitacije je v tem primeru tako močna, da ji nič, prav nič ne more pobegniti. Kot razlaga Haramein, so pri nadaljnem razvijanju enačb polja ta del, ki obravnava kontrakcijski del stvarnosti – kdo bi vedel, Kaj početi z neskončnostjo? – preprosto zanemarili.

Zaradi te poenostavitve Einsteinove enačbe polja zgrešijo bistveni del pojava in prezrejo vzrok za gravitacijo in vrtilni moment. Haramein dodaja, da bi bilo izključeni del, ki obravnava nedeterministične dejavnike stvarnosti, najprimerneje zapisati s fraktalnim zapisom.

Pojavi, kiso jihkasneje povezali s pojmom črne luknje, bi morali biti prisotni v splošni relativnostni teoriji kot njen bistven sestavni del. Po Harameinu črna luknja ni pojav, ki ga srečamo le v drugih galaksijah in oddaljenih predelih vesolja, temveč je osnovni in obenem ključni mehanizem, ki poganja vesolje. Je fenomen, ki daje življenje objektom na različnih področjih opazovanja, od subatomskih delcev in atoma do planetov, sonc, galaksij itd. Razpon velikosti črne luknje (skalabilnost) je torej od mikroskopsko majhnih do takšnih z orjaškimi dimenzijami, kot jih vidimo v oddaljenih galaksijah. 

Kako bi ponazorili črno luknjo? To je vrtinec (vorteks), ki črpa energijo iz vakuuma in jo spiralno zavrtinči, to pa ustvarja gravitacijo in EM sile. Vrtinec ima centralno točko (singularnost črne luknje), ki je točka miru, mesto, kjer obstoj materije ni mogoč. Oko tornada je primer za to. Tudi galaksija, katere premer je kakih 1000 svetlobnih let, ima v središču gigantsko črno luknjo, ki je področje mirovanja. Če opazujemo črno luknjo od znotraj (pod dogodkovnim horizontom – »točko brez povratka«), jo vidimo kot najbolj črno temo, če pa smo v zunanjosti (dlje od dogodkovnega horizonta), jo vidimo kot zelo svetel objekt. Lahko bi jo imenovali »belo luknjo«. Jedra galaksij so najsvetlejši objekti v vesolju, so sonca. Bela in črna luknja nista dva objekta temveč sta dva obraza istega pojava. Zato je ustrezneje kot o črnih luknjah govoriti o belo-črnih luknjah ali belo črnih celotah (BČC). Haramein je izraz »hole« spremenil v »whole« - »whole« kot celota, kar ustrezneje definira pojav.

Ker ima vesolje fraktalne značilnosti, se BČC nahajajo druga v drugi. Ko z Zemlje opazujemo zvezde ali naše Sonce, opažamo le njihov ekspanzijski del; vidimo jih kot »bele luknje« oz. svetle objekte.

Haramein strukturo črne luknje ponazori z dvema torusoma (dober primer torusa je zračnica avtomobila), obročema eterične energije, eden nad drugim, znotraj krogle. Dinamika stoječega vala na površini obeh torusov oblikuje spiralno gibanje (zaradi Coriolisove sile), ki vodi energijo iz notranjosti na obod in po zunanjosti v spirali do odprtine v torusu v njegovo notranjost, od tam pa zopet navzven. Gibanje je simetrično za zgornji in spodnji torus in odraža lastnost kozmične dinamike: medtem ko se en del vala širi, se drugi del krči. Ob pogledu z vrha bi videli zelo podobno sliko kot jo kažejo vzhodni mistiki - jin jang simbol.

Gravitacija na kontrakcijski in EM sila na ekspanzijski strani dogodkovnega horizonta sta povezana izraza energijska dogajanja v ČBC. Gravitacija povzroči ukrivitev prostorčasa, ukrivljenost povzroči novo radiacijo, vse skupaj pa ustvarja odprto povratno zanko, ki jo popišemo kot fraktal.

Trditev, da je subatomski delec - proton - črna luknja, je Haramein objavil v dokumentu »The Schwarzschild proton«, ki ga je znanstvena javnost l. 2009 opredelila kot enega najboljših člankov s področja fizike. Predstavil je tudi dokaz; pripravil je grafikon, v katerem je nanizal podatke o razmerju med premerom in maso vseh znanih objektov: vesolja, galaksij, kvazarjev, sonca, planetov, protona. Izkaže se, da vse točke ležijo na premici. Podatek za standardni proton, kakršnega opisuje znanost, pa pade daleč izven grafa; očitno podatek ne odraža resnice.

Harameinove ugotovitve imajo daljnosežne posledice. Pomenijo, da se v vsakem protonu zrcali vse vesolje in da so informacije z vseh protonov prisotne v vsakem od njih. Ali drugače povedano: vse je povezano, vse je eno.

Ideja, da so posamezni gradniki vesolja črne luknje, ni tako nenavadna, kot se zdi. Stephen Hawkins npr. je mnenja, da so vsi subatomski delci mini črne luknje… Ogromni LHC pospeševalnik blizu Ženeve naj bi pomagal potrditi to teorijo.

Okvir: Črna luknja je v astrofiziki teoretična zgostitev mase, katere težnostno polje je tako močno, da nič, niti svetloba na razdalji, manjši od »dogodkovnega horizonta«, ne more uiti njeni privlačnosti. Ime si je izmislil ameriški fizik Wheeler l. 1967. Ime nima nobene zveze s kakšno resnično »luknjo«. Teoretično so lahko črne luknje poljubne velikosti, od mikroskopskih do skoraj velikosti vidnega vesolja. Kot opisuje teorija, v centru črne luknje leži gravitacijska singularnost, kjer ukrivljenost prostorčasa postane neskončna.

KONEC

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si/