Tomo Križnar in Klemen Mihelič sta darfurskim ženam dostavila enainosemdeset kamer za posebne namene
ponedeljek, 21. december 2009 @ 05:06 CET
Uporabnik: Sonce
Iz N Djamene, glavnega mesta osrednje afriške države Čad, Klemen Mihelič in Tomo Križnar vsem zaskrbljenim sporočata, da sta se brez težav vrnila z meje s Sudanom, koder sta civilnim žrtvam pod nadzorom različnih frakcij darfurskih upornikov v največji humanitarni katastrofi na Zemlji dobavila enainosemdeset video kamer s prenosnimi računalniki in hard diski za spravilo posnetkov vred.
Gre za miniaturne, za palec velike naprave, ki jih je mogoče skriti vsepovsod – od črevesa za iztrebljanje do naprimer v zavojček žvečilnih gumijeh, ki so jih na Kitajskem razvili za uporabo v vohunske namene, na tamkaj[njem prostem trgu pa jih je mogoče kupiti za borih 40 Eurov.
V Darfurju bodo video kamere služile misiji ščitenja deklet, žena in otrok po vaseh na frontnih linijah in v begunskih taboriščih v Dafurju in blizu meje v Čadu, ki jih napadajo vojske in milice sudanskega diktatorja Omarja Beshirja, za katerim je Mednarodno sodišče v Haagu razpisalo tiralico z obtožbo, da je kriv štirih največjih zločinov proti človeštvu.
Posilstva so na področjih prepojenih z vodo in nafto najbolj zahrtno sredstvo preganjanja afriških staroselskih ljudstev in spreminjanja demografske strukture prebivalstva.
Za opremo, ki je bila kupljena s pomočjo zasebnih donatorjev, Miheličevih prijateljev in sodelavci v firmi Compress d.o.o, ki se ukvarja z obdelavo in pripravo za tisk, kot tudi z prispevki zbranimi na koncertu slovenskih in afriških glasbenikov v Festivalni dvorani v Ljubljani konec novembra letos, je v N Djamemeni prevzel odgovornost Zubair Salim, vodja Tehničnega komiteja za združitev upornikov, ki ga podpira posebni odposlanec ameriškega predsednika Obame gospod Grashner.
Na terenu onkraj meje pa humanitarni koordinator sedaj najmočnejše uporniške frakcije Gibanje za pravičnost in enakopravnost JEM Suleiman Jamous, ki sicer ne zaupa niti novi politiki ameriške administracije do Darfurja in Sudana, ki izvaža že osemdeset odstotkov svojega črnega zlata na Kitajsko.
Del opreme za prvi zametek video nadzora celotnega Darfurja pa sta v begunskem taborišču Ore Kossuoni na sami meji Križnar in Mihelič izročila tudi neposredno učiteljicam v najbolj revnih šoli brez vsakih učnih pripomočkov.
Eno od kamer in kako jo uporabljati pa sta izučila tudi eni od žrtev nasilja, ki sta jo identificirala s pomočjo posnetka uporabljenega v filmu “Dar Fur – Vojna za vodo”.
Dokumentarni film, ki je nastal v sodelovanju z režiserko Majo Weiss, v produkciji Bela filma in v kooprodukciji RTV Slovenija in finančno podporo Slovenskega filmskega sklada, medtem še naprej navdihuje podobne civilne iniciative po mednarodnih filmskih festivalih na temo osnovnih človekovih pravic.
“Dokumentarni film je to kar nas varuje pred vplivi raznoraznih teorij zarot, resničnostnimi šovi in obsedenostjo z nogometom. To kar nas na varnem v Evropi ščiti pred zlorabami – še bolj deluje na žrtveniku sveta kakršen žal je” sporoča Križnar , ki je prvič opremil civilne žrtve že aprila letos.
“Med civilisti kjer so kamere - je zdaj manj napadov. V vsako vas je treba spraviti vsaj eno kamero. Mini kamere je nujno treba spraviti tudi v zapore, in v mučilnice, in na morišča… Pridite zraven, vi ki vam je mar za vaše otroke. Ni več časa za apatijo!” Na priloženih slikah so posnetki “drugorazrednih beguncev”, ki naseljujejo vetrovne, mrzle planjave na planoti okoli taborišča Ore Kossuoni v Severnem Darfurju na meji med Sudanom in Čadom.
Od kar so maja letos sem pribežale družine pred spopadi v Muhajariji na jugu Darfurja, jim po šestih mesecih od kar so si spletli najbolj skromna gnezda, ni priša na pomoč še nobena od nevladnih “človekoljubnih organizacij, ki sicer oskrbujejo to področje pod marelo Visokega komisariata OZN za begunce.
Trnova drevesa akacij so jim ostala edini prijatelji. Prestavniki humanitarne industrije trdijo, da se je več kot tristo družin naselilo preblizu meje in da zaradi rednih preletov bombnikov sudanske vojske in bombardiranj – ne morejo zagotoviti varnosti niti svojemu osebju in da bo itak treba preseliti celotno taborišče tudi “prvorazrednih beguncev” nekam globje v Čad.
Ampak niti prvi niti drugi begunci nočejo z meje, koder so v oporo borcem, ki se upirajo iztrebljanju iz puščavskih vadijev koder so bili rojeni. In zato še naprej nihče ne ve kaj bo prinesla še ena noč in jutrišnji dan.
Pozimi je v tem času je na obronkih darfurske planote mraz. Zelo mraz! Temperature v vetrovnih nočeh padajo proti Božiču blizu nič stopinj celzija. Otroke, ki predstavljajo večino “drugorazrednih beguncev”, ščitijo le nizke ograje iz blata. Ki jih modelirajo mame iz peska, utrjenega v zidake s svojim urinom in slino. Ni lesa za ogenj.
Proti jugu povprečno sedem kilometrov na leto napredujoča Sahara zasipava in pokopava pod seboj drevesa od katerih so ostale le še korenine. Če gredo žene po kurjavo dlje v notranjost Čada, tvegajo, da bodo tepene od lokalnih čadskih domačinov, ki ne pustijo sekati kar še ostaja.
Tod ni modrih šotorskih kril z reklamnimi napisi, ki so jih na začetku vojne z takim navdušenjem razdeljevale zahodne organizacije. Ni odej! Ni več zaupanja v občutljivost ljudi onkraj Sahare in Sredozemskega morja pod zvezdo Severnico, ki imajo še vedno vsega dovolj. In tudi preveč.
Otroci se ne igrajo kot v drugih taboriščih recimo v Afganistanu in Pakistanu. Ni vika in krika ko zapazijo tujce s fotoaparati. Nihče ne prosi za “še zame eno energetsko tablico”. Čepe z bratci in sestricami v skupinah po deset in več pred svojimi “domačijami” in z drobnimi gubami skrbi med očmi skupaj s starimi izmozganimi tetami in strici, ki so preživeli že šesto leto vojne za vodo in nafto zro v ,,, prazno prihodnost.
Tomo Križnar, 17.decembra, na letalu Etiopian Airines, 10.000 metrov nad Darfurjem.
Organizacije OZN rekoč, da so preblizu meje in da ne morejo tvegaki jim od maja letos, ko so pribežali iz na sami meji pred taboriščem več kot tristo družin z vetrovnih mrzlih planjav pred taboriščem, nekakšni second class begunci, ki bežijo sem pred zadnjimi bombnimi napadi in jim še ni prišla na pomoč nobena humanitarna organizacija.
Iz N Djamene, glavnega mesta osrednje afriške države Čad, Klemen Mihelič in Tomo Križnar vsem zaskrbljenim sporočata, da sta se brez težav vrnila z meje s Sudanom, koder sta civilnim žrtvam pod nadzorom različnih frakcij darfurskih upornikov v največji humanitarni katastrofi na Zemlji dobavila enainosemdeset video kamer s prenosnimi računalniki in hard diski za spravilo posnetkov vred. 
