Sodobni človek je vse bolj otopel. Nič čudnega, saj ga neprestano zasipajo z vse večjo količino informacij, zato ima vse manj priložnosti, da bi poslušal, spoznaval in razumeval sam sebe ter s tem tudi sočloveka in človeško družbo. Tako vse bolj sledi ustaljenim vzorcem obnašanja in ravnanja, v katere je zapeljan, ter se uklanja strahovom, ki se kopičijo v njem od rane mladosti. Vse to pa golta ogromno njegove življenjske energije. Zemlja je planet strahu, kajti strah usmerja in vodi človeštvo in civilizacijo bolj, kot smo si pripravljeni priznati.

Energija, nakopičena v strahovih človeštva, je ogromna. Z njo bi brez težave premaknili svet s tečajev! Ko bi jo razbremenili okov strahu in uporabili za svobodno, neobremenjeno ustvarjalnost, bi svet ne bil več podoben današnjemu.

Strah paralizira in onesposobi človeka. Zaradi strahu človek počne stvari, ki so nasprotne ljubezni: postane neprijazen, netoleranten, sebičen, napadalen in škodoželjen. Zapre se pred okolico in svetom misleč, da bo tako v svoji trdnjavi laže ubranil svoj položaj in pridobitve. A to je zmota, saj s tem prekine tok energij ter zapre vrata ljubezni in dobrim energijam v sebi.

S strahom nas držijo prikovane v položaju, ko ne moremo trezno razmišljati in se ukvarjamo le s tem, kako bi ohranili svoj dober položaj. Tako smo nesposobni napraviti kaj takega, kar bi ogrozilo uveljavljeni red.

Važno je mehanizem strahu razumeti in opazovati, kako se na vsakem koraku lovimo v njegove zanke. Tako lahko reagiramo primerneje in vse manj kot njegova žrtev. Človek, ki želi duhovno napredovati, se mora osvoboditi strahu. Tako mu ostane mnogo več življenjske energije, ki jo lahko izkoristi za dobronamerno delovanje.

Človek bo v tretjem tisočletju moral najti pot iz sedanjega, na videz brezizhodnega položaja. To pa je mogoče le, če prične o sebi in problemih človeštva razmišljati in iskati prave rešitve. Sedanja pot ga vodi v neizogiben propad v materializacijskem vrtincu, ki se mu ne zna upreti, v propad zaradi vse hitrejšega tanjšanja vezi z naravo, iz katere izhaja in s katero je neločljivo povezan.

Kako storiti prvi korak? Začeti je treba na osebni ravni. Treba se je obrniti k sebi in se zazreti vase, prepoznati svoje stiske in ujetost v spone strahu. Kajti kar ne temelji na ljubezni, temelji na strahu.

Zoran Železnikar

Virwww.prisluhni.si