Piše: Nara Petrovič

Bolečine hrbta so v razvitih državah drugi najpogostejši vzrok za izostanek z dela (za prehladi in nahodi).
Na začetku prejšnjega stoletja je povprečen Evropejec presedel okoli 3 ure dnevno. Danes presedimo tudi do 14 ur na dan!
Za zdravljenje težav s hrbtom porabijo samo v ZDA 4 milijarde dolarjev letno.
Že pri sedmem letu ima 85 % otrok v Veliki Britaniji trajne okvare drže.
Skoraj pol Slovencev ima težave s krčnimi žilami.

Stol je najpogostejši kos pohištva na svetu, pojavlja se v izredno raznolikih oblikah. V razvitejših državah pride na posameznika v povprečju štirideset in več stolov – v stanovanjih, pisarnah, učilnicah, restavracijah, parkih, čakalnicah, avtomobilih, avtobusih, na stadionih, letalih, pa še na kolesa, motorje, pručke in stole za piknike ne pozabimo. Morda res tretjino življenja prespimo, zato pa ga pol in več presedimo … in to ima posledice.

Naš štirinožni "prijatelj"

Še pred sto leti so ljudje sedeli veliko manj kot danes. Mnogi delavci, ki danes sedijo, so delali stoje, prevozna sredstva so bila redkost, vsi so hodili. Stali in gibali so se 10 in več ur dnevno, sedeli pa le okoli 3 ure. Danes so variacije sedečega položaja tako rekoč povsem pregnale druge drže iz našega življenja. Namesto, da bi se med delom usedli, da si malo spočijemo, se moramo vstati, da se za nekaj minut sprehodimo.

Skoraj nikoli ne zavzamemo čepeč, klečeč ali drug položaj, silno redko sedemo na tla po turško (pa še takrat se ob tem precej namučimo). Nekaj poklicev je, seveda, še takih, pri katerih se veliko stoji in giblje (brez avtomobila, da se razumemo), toda njihov delež se v primerjavi s sedečimi poklici hitro zmanjšuje. Mnoge delavce, ki so delo opravljali stoje, so zamenjali stroji, v katerih po novem sedijo.

Tudi igra, vadba, razvedrilo … so vedno bolj sedeči. Ko sem bil otrok, je igra pomenila plezanje po drevesih, »gradnjo mest« okoli razgibanih korenin velikih bukev, streljanje z lokom, šli smo se »ravbarje in žandarje«, skrivalnice itn. Danes je igra vedno večkrat sedenje za »gejmbojem« ali »plejstešnom«, če si kateri otrok tega slučajno ne more privoščiti, pa je ves nesrečen (in se še bolj obsedeno igra pri prijateljih, kadar se mu ponudi priložnost).

V vadbo se je prikradlo več sedenja, kot ga je bilo nekoč: vadimo na sobnem kolesu, simulatorjih veslanja, sede na fitness napravah ipd. Zabava je sedenje v klubu in premlevanje vsakdanjih dogodkov ob pijači, prekinjeno s petnajstminutnimi obiski plesišča in triminutnimi obiski stranišča. Za dodatno razvedrilo nekaj ur na dan posedimo pred TV-ekranom.

V zvezi s TV-jem še to: pred njim ni dovolj navaden stol, imeti moramo udoben fotelj, v katerem se potopimo v pasivnost, povrhu tega pa iz možganov preženemo kri v želodec, v katerega letijo kokice in sok. Tako smo ustrezno pripravljeni na sprejem programa.

Pa kino? To je v bistvu prostor, kjer vas za dve uri zamotijo s filmom, da bi vam elegantno prodali sedišče. Podobno bi lahko rekli za gledališče ali stadion. V kavarni daste za kavo 35 SIT, za stol in strežbo pa 165 SIT. Danes mnogi hoteli s seminarji in kongresi zaslužijo več od stolov kot od postelj. Na svetu tako poteka velikanska trgovina s sedišči, skrita za neopazno vsakdanjostjo.

Mislec ali Buda?

Vpliv stolov seže dlje, kot bi si mislil površen opazovalec. Niso le preoblikovali ostalega pohištva, ki se jim je pač moralo prilagoditi v višini in postavitvi, spremenili so celo naša oblačila. Kjer sedijo na tleh, nosijo navadno ohlapnejše obleke – kar je, mimogrede, tudi bolj zdravo – v sodobni družbi pa nosimo ozke hlače, ozka krila, če že niso ozka pa so prekratka, da bi v njih sedli po turško … ali pa bi se utegnila v tem položaju zmečkati, strgati, nepovratno umazati. Če ne to, pa na tleh izgledajo okorno, celo smešno.

Tudi obuvala so ovira sedenju na tleh, saj vedno in povsod hodimo obuti, če ne v čevljih pa vsaj v copatih. Tudi če bi imeli drugačne stole, na katerih bi lahko sedeli po turško, bi se morali prej sezuti, kar pa je marsikje socialno nesprejemljivo. V obutvi tudi ne bi šlo, saj bi potem umazali drago službeno obleko, ki jo je treba na pranje nositi v čistilnico.

Zamislite si direktorja, ki sedi na tleh in narekuje ob njem sedeči tajnici pismo. Si ga lahko predstavljate v suknjiču in kravati, njo pa v tesnem krilcu? Ali si ju naslikate v bolj vzhodnjaški opravi? Ne, v naših glavah tla in resno delo preprosto ne gredo skupaj.

Na japonskem imajo mnogi bogati ljudje dva dela hiše – sodobnega in tradicionalnega. Prvi je opremljen z vsem običajnim pohištvom, v drugem so praktično le papirnate stene in tla. Zanimivo je, da v tradicionalni del ne hodijo v suknjičih, temveč se preoblečejo v ohlapen kimono, ki paše v takšno okolje (enako kot ne paše v usnjen stol za direktorsko mizo).

Lahko bi šli še globlje in iskali vplive stola v kulturi, umetnosti, znanosti … primerjajmo samo Rodinovega misleca, zgubanega in namrščenega (in sedečega na dvignjeni površini, torej v bistvu na stolu) ter blaženega vzravnanega Budo (sedečega na tleh). Mislec ponazarja napor, s katerim skuša sodobni človek prodreti do znanja o vesolju, Buda pa sproščenost, s katero vzhodnjaški meditant spušča vase vso modrost o vesolju, ki jo potrebuje. Stol gre pravzaprav zelo dobro skupaj s krči, napetostjo, stresom in togostjo.

Stol plus miza – paraliza

Dajte no mir! Od sedenja na stolu že ni mogoče dobiti paralize! Milijoni ljudi vse življenje uporabljajo stole, pa so čisto lepo gibčni. Prav imate, toda ne smemo spregledati kapljic negibčnosti, ki se postopoma naberejo in z leti vedno bolj hromijo hrbtenico, medenico, kite in mišice.

Vsi vemo, kaj se zgodi, če otroci ne nosijo primerne obutve in nikoli ne hodijo bosi. Dobijo ploska stopala. Spuščen stopalni lok vpliva na celotno držo – lahko povzroči ukrivljenost nog ter popačenja hrbtenice. Ko so se pod stolpom v Pisi nagnili temelji, so se nagnila prav vsa nadstropja stolpa; če se »nagnejo« stopalne kosti, se posledice čutijo vse do vratnih vretenc.

Pri sedenju na sediščih z naslonjali, ki nas silijo v togo L-držo (iz katere hitro zlezemo v mlahavo C-držo), so križna vretenca deležna neenakomernih pritiskov. Do druge negativne posledice pride, ker je hrbet stalno podprt, zato mnoge mišice trupa ostanejo nerazvite. Kako močno so zakrnele pri vas, lahko ugotovite tako, da po turško sedete na tla in vzravnate hrbtenico (če ne morete, sedite z iztegnjenimi nogami). Vam je takšno sedenje naporno? Kako dolgo zdržite? Vas močno vleče nazaj? Bi najraje usločili hrbtenico in težo prenesli na trtico? Se naslonili na steno ali vsaj na roke? Čutite napetost v kolkih, ko sedite prekrižanih nog, ker vam kolena štrlijo v zrak in vam ne dopuščajo, da bi se sploh vzravnali? Potrebujete za daljše udobno sedenje vsaj fotelj?

V deželah, kjer je v navadi sedenje na tleh brez opore za hrbet, ljudje zlahka sedijo vzravnano. Notranje mišice so budne, vsi sklepi v krogu medenice so gibčni, hrbtenica je sproščeno pokonci. Na vzhodu presedijo meditanti na tleh brez opore za hrbet deset in več ur brez bolečin ali utrujenosti. Marsikje tudi jedo sede na tleh, kar je pravzaprav najbolj zdravo. Pa ne mislite, da so prikrajšani za udobje!

Sodobnim ergonomom, ki spremljajo raziskave o zdravju, udobje ne pomeni več popolne nedejavnosti vseh mišic, temveč ga pojmujejo kot stanje, v katerem komplementarne mišične skupine opravljajo enako količino dela. Čeprav se mnogi od njih zavedajo, da bi pravilno sedenje na tleh (od otroštva) in stalno menjavanje položajev verjetno bilo najboljša rešitev za večino težav s hrbtenico, iščejo tudi take možnosti, ki bi bile praktične za sodobnega zahodnjaka – za delo z računalnikom, za delo za pisalno mizo, za manj škodljivo sedenje za volanom ipd. Med rešitvami je nekaj alternativnih oblik stolov, na katerih se sedi bolj aktivno in so obremenitve hrbtenice veliko manjše. Vedno bolj znane so tudi žoge za sedenje – odlična in cenovno ugodna različica bolj zdravega sedeža.

Kako jesti?

Glede na človeško fizionomijo je naraven položaj za uživanje obrokov sede po turško na tleh s krožnikom pred seboj, kvečjemu na 10 - 20 cm dvignjeni površini. Ko tako sedimo, je srce manj obremenjeno kot pri sedenju na stolu, zato kri laže steče v prebavila, kjer jo pri obroku pač potrebujemo. Ko rahlo usločimo hrbtenico naprej, sprostimo celotno trebušno votlino in olajšamo spuščanje hrane v želodec. Ker je krožnik pod višino komolcev, so ramena sproščena, zato brez napetosti zajemamo hrano (najbolje kar z rokami) in jo nosimo do ust. Glava je nagnjena pod kotom 30 - 45 stopinj naprej, tako da se slina steka proti zobem in se optimalno meša s hrano, ko jo žvečimo. V središču pogleda je krožnik, pod nos pa se nam kadijo dišave, kar ni le hrana za dušo (posebej če je kuhar vešč), ampak tudi odlična spodbuda za izločanje prebavnih sokov.

Primerjajte to s sedenjem za mizo ali na kavču pred televizorjem ali za volanom avtomobila. Primerjajte vsak od navedenih dejavnikov posebej, pa se vam bo morda zdelo možno, da na nastanek bolezni ne vpliva le, kaj dajemo vase, v kakšnih kombinacijah in kdaj to počnemo, ampak tudi, kako pri jedi sedimo. Morda se boste spomnili stare mame in zmajali z glavo, ker vas je pri mizi silila sedeti vzravnano, komolce tiščati k sebi in uglajeno (ter v krču od strahu) žvečiti zalogajčke kosila, do zadnjega! – vse v imenu spodobnosti in omike.

Odraščanje

Družbene norme, navade, tradicija – vse to zaznamuje otroke, ko spoznavajo delovanje svojega telesa. Ko dojenček pokaže prvo željo po premikanju in se hoče plaziti po hiši – kar je silno pomembno za njegovo dojemanje prostora in določanje meja jaza – ga prikujemo na otroški stolček, voziček, ga sami odnesemo, kamor se je namenil ipd., da se ne bi dete slučajno poškodovalo. V avtomobilu mora sedeti na otroškem sedišču, v vrtcu na malih stolčkih, v osnovni šoli na malo večjih stolčkih, na gimnaziji na še večjih … Ko odraste, si niti zamisliti ne more, da bi lahko bilo drugače.

Otroci, ki odraščajo na tleh, imajo bolj močno, gibčno in zdravo hrbtenico, kot otroci stolov. Predstavljajte si, da bi imeli prvih petindvajset let življenja na zapestju povoj. Ko bi ga sneli, bi bila gibčnost sklepa nepovratno okrnjena. Stol je kot povoj, ki nas fiksira v eni osnovni sedeči drži in nekaj zasilnih držah. Skoraj povsem je izključeno upogibanje spodnjega dela hrbtenice levo in desno ali rotiranje trupa (v šoli so nas celo kregali, če smo se ozirali nazaj in pogovarjali s sošolci ali se preveč »vrteli«).

Če bi (lahko) otroci hodili bosi po naravni podlagi, nam ne bi bilo treba razmišljati o tem, kakšno obutev naj nosijo, da ne bi imeli ploskih stopal; če ne bi odraščali na stolih, nam ne bi bilo treba razmišljati o tem, kako preprečiti kifozo, lordozo, skoliozo … Najlaže je krivdo zvaliti na pomanjkanje vitaminov, težje se je odpovedati udobju in fiksnim idejam, ki nas držijo zacementirane v prepričanju (in še bolj v navadah), da brez stolov pač ne gre. Kaj pa če je tudi naša okorelost mišljenja povezana s togo ustoličeno hrbtenico?

Predstavljajte si družino, ki doma nima kuhinjske mize; obroke jedo sede v krogu na tleh. Vas ta slika asociira na religijo: na hindujce, muslimane; na druge kulture, revščino, čudaštvo. Predstavljajte si med njimi še babico, staro 75 let, in ne bodite presenečeni, če nikoli ni bila pri zdravniku zaradi išijasa ali revme, čeprav vse življenje sedi na tleh. In če je prav ona skuhala kosilo – na tleh.

Boste samo zato, ker je morda hindujka ali indijanka, prevzetno zamahnili z roko in z udobnega stola vzvišeno branili svoje navade, njo pa omalovažujoče razglašali za primitivno? Ali pa ste dovolj radovedni (in željni podobne gibčnosti in zdravja), da se vam zdi vredno poskusiti tudi nekaj tako drugačnega?

Trpijo tudi noge in zadnjik

Noge so kot kolesa na letalu – spustiti bi jih morali le takrat, ko jih nameravamo uporabljati: hoditi, teči, stati. Kadar pa so pasivne, je zanje najbolje, da so v višini zadnjice, bodisi iztegnjene, bodisi pokrčene. Tudi stati ni dobro dalj časa, ne da bi večkrat za nekaj minut sedli (na tla), legli, počepnili …

Ko sedimo na stolu, so stopala ves čas pol metra pod medenico, čeprav jih ne uporabljamo, kar se najbolj pozna na ožilju. Tudi klasični zdravnik vam bo povedal, da lahko od veliko sedenja in stanja dobite razširjene vene oz. krčne žile. Po podatkih Društva za zdravje srca in ožilja Slovenije, ki sem jih našel na spletu, »skoraj polovica vseh prebivalcev v razvitem svetu trpi zaradi blažjih ali hujših težav, ki so posledica motenj venskega obtoka spodnjih okončin, ki jih skupaj imenujemo kronično vensko popuščanje (KVP). Skupni imenovalec teh težav je stalno povišan tlak v venah spodnjih okončin, ki se pri hoji ali drugem gibanju z nogami ne zniža.«

Že ob opisu naravnega položaja pri obrokih sem omenil, da spuščene noge terjajo za odtenek več dela srca. Kadar so noge aktivne, dejavnost mišic in povečano delovanje srca stimulirajo tok krvi, kadar pa niso, je krvni tlak prenizek, da bi kri normalno tekla po venah. Stalen pritisk po mnogih letih poškoduje zaklopke v venah (te preprečujejo tok krvi v napačni smeri), posledica pa so pravkar omenjene težave. V krajih, kjer ljudje večinoma sedijo na tleh, tega problema praktično ne poznajo.

Vse matere dobro vedo, kako koristno je imeti v času poroda fleksibilno medenico ter utrjene mišice spodnjega dela trebuha in hrbta. Ne poznam nobene raziskave o tem, v kolikšni meri sedenje na stolu vpliva na porod, ne bi pa me začudilo, če bi potrdila, da pomembno prispeva k določenim porodnim težavam. Prav tako me ne bi začudilo, če bi kaka druga raziskava pokazala, da negibčnost kolkov povečuje verjetnost zloma, ki povzroča velike težave mnogim starejšim ljudem.

Pri eni bolezni mi ni treba ugibati – pri hemoroidih. V vsakem zdravstvenem priročniku piše, da je veliko sedenja eden od poglavitnih povzročiteljev te zoprne bolezni. Največji problem je v tem, da sedimo tudi na stranišču, čeprav bi bilo malo in veliko potrebo najbolje opravljati čepe.

Kaj storiti?

V kraljestvu stolov je težko spreminjati navade sedenja. Tudi zato, ker smo preveč razvajeni, da bi zmogli sedeti brez stola. Ob mnogih priložnostih je to sploh socialno nedopustno. Kljub temu lahko z redno vadbo, denimo z jogo, dosežemo zadostno razgibanost, da si bomo lahko v domačem okolju brez težav privoščili zdravo sedenje na tleh. Takrat lahko stole in mize odnesemo na podstrešje …

Ker pa je to, seveda, preveč ekstremno, da bi mislil povsem resno (malce pa že), se potrudite upoštevati vsaj kakšnega od naslednjih nasvetov za bolj zdravo sedenje:

- nikoli ne vztrajajte v istem položaju (sede, stoje, čepe …) dolgo časa
- ne sedite preveč togo v L-drži, prav tako pa ne dopuščajte dolgotrajne mlahave C-drže, med sedenjem se premikajte – s trupom levo-desno, občasno nežno zasučite trup in glavo na obe strani
- večkrat čez dan menjajte sedišča, poskusite vsaj nekaj časa preležati, prečepeti, preklečati ali presedeti z dvignjenimi nogami
- poskusite sedeti vzravnano brez naslonjala, dokler vam ne postane nelagodno; postopoma podaljšujte čas takšnega sedenja in mišice se bodo sčasoma okrepile
- poskusite pisarniški stol zamenjati z žogo za sedenje (z malo vaje lahko na njej sedite tudi po turško)
- poskusite kdaj jesti na tleh ali vsaj na stolu zviti noge podse; po jedi je dobro leči za deset do petnajst minut na levi bok
- ne zadržujte se predolgo brez odmora za volanom, tudi med vožnjo spreminjajte držo, kolikor vam dopušča sedež
- ne pozabite na telesno vadbo; odlična preventiva proti krčnim žilam je vsaj 5-6 km hoje dnevno, lahko pa tudi tečete, kolesarite …
- na Vzhodu vedo, da je po daljšem stanju, hoji ali teku zelo dobro vsaj za pet minut sesti po turško, saj v tem primeru zunanji del meč pritiska na stopala, kar učinkovito sprošča utrujene noge; dodatno lahko to področje pognetete z rokami
- za tem lahko z iztegnjenimi nogami in stopali naredite nekaj predklonov ter tako raztegnete prednjo golenično mišico, ki je pri hoji (posebej v obuvalih) zelo obremenjena
- po hoji in vsak večer pred spanjem si je dobro umiti noge s hladno vodo

Najboljši učitelj zdravega sedenja so otroci. Odpravite se kak dan v vrtec in jih opazujte. Videli boste, da so ves čas v gibanju, redko obstojijo ali obsedijo na mestu. Z veseljem čepijo, klečijo, sedijo po turško in se živahno igrajo. Naj smo stari 5 ali 50 let, vedno je za hrbtenico najbolj zdravo, če telo ves čas spreminja položaj v vseh osnovnih držah: stoječi, sedeči, klečeči, čepeči, ležeči. Tudi če nam je stol že ukradel precej gibčnosti, nam bo hrbtenica še kako hvaležna, če se naučimo pasivno udobje nadomestiti z aktivnim – s stolom ali brez njega.

Nara Petrovič, Viva, december 2005
http://www.zdravduh.org/