Kakšna je prava vloga dvoma in radovednosti, v naših življenjih, v vseh tisočletjih razvoja?

Včasih je človek živel v votlini (baje). Radovednost ga je začela gnati sprva iz votline, potem pa zmeraj dalje.
Počasi je začel dvomiti, da je majhna okolica vse, kar ga obkroža.

Ta par radovednosti in dvoma, se je izkazal kot gibalo napredka, v vseh prelomnicah našega razvoja.
Vsi vemo zelo dobro, kaj je dolgo trdila cerkev o našem planetu in kaj so počeli s takimi ljudmi, ki so imeli nekoliko več dvoma v te trditve, ter radovednosti, da so sami spoznali.

Dragi moji, povejte, je kadarkoli, v katerem koli času našega razvoja, mogoče slepo verjeti starim dogmam, izmom, trditvam, pa naj si bodo še tako navidez logične???

Je z dvomom in radovednostjo kaj narobe, le zato, ker temu nasprotujejo kolektivni vzorci, in trditve podkrepljene z dokazi, takimi in drugačnimi???

Imeti dvom in radovednost, in ga uporablajti v raziskovalne namene, je gibalo vsega napredka človeka, v vseh fazah njegovega razvoja.

Zakaj bi ga torej ukinil pri sebi, v najbolj zahtevnem raziskovanju, vseh raziskovanj?
Ravno obratno, negoval bom ta čudoviti par, in mu pustil polni razmah.

Je morebiti to del našega pravega učitelja, ki trka iz naših globin že tako dolgo, dolgo, a ga ne slišimo, ker že vse vemo, ker so nam vse resnice tega sveta, povedali drugi, ki vejo?

Ja prijatelji moji, negoval bom dvom in radovednost, ne glede na nasprotovanja nekaterih, ali celih skupin, množic.

Bi morebiti moral biti del črede in govoriti, misliti enako, kot mi se servira???

Imeti toliko dvoma, toliko radovednosti, in zavrniti vse znano, ter sam spoznati, to je moj življenjski poklic, in moje poslanstvo.

Ob tem se počutim izjemno, in tudi spoznanja so taka.

Mirko-PA

eh lastnosti