Nemalokrat se želimo znebiti kakšne slabe navade ali si na novo pridobiti kakšno bolj »zdravo«. Redna rekreacija, vsakodnevno zapisovanje kratkoročnih in dolgoročnih ciljev, meditacija, opustitev kajenja, basanje z nezdravimi prigrizki, učenje tujega jezika, štetje do deset, ko nas kdo ali kaj razburi … hm, izvedba v praksi res ni tako enostavna, kot miselno preigravanje možnosti oz. navdihov ob kavici, kajne?

Četudi zelo dobro vemo, kaj bi nam koristilo, kaj bi bilo za nas dobro in prav – nemara s spremenjenim življenjskim ritmom celo zdržimo dan ali dva –, nas kar hitro zanese na stara, utečena, varna, znana pota. »Bom že, saj je časa še na pretek«, si rečemo in zadevo po liniji najmanjšega odpora prestavimo na jutri in spet na jutri, pa pojutrišnjem bom …

Vse lepo in prav; vendar, nenehno prelaganje v nas povzroča občutke nezadovoljstva, zmanjšuje našo samozavest ter nas dela »ne-prave«, nemalokrat sitne in razdražljive. Hja, kaj pa smo pričakovali; v bistvu lažemo sami sebi! Če si torej želimo pridobiti nove, želene navade ali se znebiti starih, neželenih, nas čaka precej dela. Začetki, brez izjeme, so vsi težki; a, ko premagamo začetno okornost, inercijo, dvom, ko se trdno odločimo, prepričamo sami sebe, da želimo poizkusiti, ko včasih pravzaprav nimamo več druge izbire, stvar steče.

Pokažejo se rezultati; a le, če nekaj strnjeno opravljamo daljše obdobje. V nasprotnem primeru lahko govorimo zgolj o Muhi Enodnevnici, oz. o peščenem gradu, ki smo ga včeraj popoldne zgradili na plaži, zjutraj, ko smo se z njim hoteli postaviti pred prijatelji, pa ga ni bilo več. Radikalne odločitve, akcije, so k sreči, precej redke; dogodijo se v res težavnih življenjskih pogojih, okoliščinah; kot so to npr. težka bolezen, izguba službe, bližnjega …

Pripetijo se takrat, kadar smo v njih nekako prisiljeni, kadar se za njih ne odločamo prostovoljno. V večini pa se soočamo z mislimi na nove dosežke, ideje, dogodivščine …, ker slutimo, bi nam te življenje popestrile, polepšale, olajšale, naredile bolj kakovostno. Kako torej, kadar v stvar še nismo povsem prepričani – se nam pa že dalj časa mota v mislih -, najti motivacijo in način, da misel pričnemo spreminjati v realnost? Oz., kako si dati (vsaj) priložnost, da vidimo, če se bo ta nora ideja v realnosti obnesla? Ja, kako?

Smiselno je, da v takih primerih začnemo s 30-dnevno »probo«, testom (kot, kadar nabavljamo kakšno novo računalniško aplikacijo, pa jo lahko, da jo preizkusimo, mesec dni brez obveznosti uporabljamo). Zakaj začeti s »probo«? V 30-dnevni dobi nekakšne demo verzije se namreč lahko izkaže, da tečaj španščine vendarle ni tako zelo nujen, si ga ne želimo – je v to, da nam bo koristil, bolj prepričan, kdo drug, ne mi sami -, trenutno še ni pravi čas zanj ali spoznamo kakšno tretjo argumentirano »opravičilo«.

Zato si recimo; 30 dni bom vsak dan naredil to in to; če se bo po 30 dneh izkazalo, da stvar ni zame, da ne prenese želenih rezultatov, da ne deluje, da pravzaprav to ni to, jo bom, mirne duše opustil in se vrnil k staremu načinu življenja. In nikoli več spominjal na opustitev kajenja, zdrav način življenja itd.
Sicer pa, kaj se zgodi, ko 30 dni dan za dnem delamo isto stvar; ko npr. 30 dni pripravljamo zdravo hrano.

Ugotovimo, da je pripravljanje zdrave hrane lažje kot je sprva kazalo, vse lepše izgledamo, boljše se počutimo, pričnemo graditi novo identiteto »zdravojedca« - in to nam je neznansko všeč -, postajamo samozavestnejši za nadaljevanje zdravega sloga življenja, dobimo pa tudi vpogled v to, kaj vse lahko pričakujemo (telo, počutje, hladilnik, kuhinja …), če bomo z zdravim načinom prehranjevanja nadaljevali. Odločitev – jesti zdravo ali ne -, bo zato po 30 dneh »probe« lažja.

Po 30 dneh, če ne bo šlo, pa lahko še zmeraj, brez občutka krivde, »prešaltamo« nazaj na hamburgerje in ocvrt krompirček. Sama, spomnim se, sem v svoje življenje želela uvesti meditacijo. Dan za dnem sem, preden sem šla spat, v posteljo nosila knjige, kako jo praktično izvajati – želela sem izvajati mudre. Ko sem se zatopila v čtivo, zgolj teoretično seveda, pa sem lepo zaspala. Nekega dne mi je bilo vsega dovolj in odločila sem se, da mudre vzamem na »poskusno dobo – 30 dni«.

Pa da vidimo, kaj bo, če bo sploh kaj. Že po treh dneh sem opazila, da imam več energije, precej boljšo koncentracijo, lepšo polt, bolj sijoče oči, želen izraz na obrazu; obremenjujoča čustva me niso več tako dušila, še manj so se me dotaknili »nasveti« drugače mislečih in dobila sem neko notranjo trdnost, varnost, da zmorem slediti in udejanjiti svojo življenjsko vizijo.

Ob koncu 30 dni mi je bilo jasno, da to želim početi, da brez tega več ne morem. S pomočjo muder sem namreč bolj samozavestna, trdna, bolj zbrana in mirna; premorem več energije in vzdržljivosti, da se prebijem skozi dan. Da ne bo izgledalo, da se hvalim –, to opazijo tudi drugi.

Tako, za karkoli še niste povsem prepričani, testirajte. Bodite 30 dni v nekakšnih okoliščinah demo verzije! Opazujte se. Iščite prednosti in slabosti. Dan za dnem – 30 dni. Potem se odločite, bo to del vašega življenja ali ne!?