Piše: Anja Drašler v novih Misterijih www.misteriji.si

Že eno cepivo lahko okrni živčni razvoj
Cepljenje velja za največji dosežek medicine. Da to še zdaleč na drži, je poglobljeno analizirala doktorica znanosti dr. Mateja Černič. Nedavno je izšla druga, dopolnjena izdaja njene knjige Ideološki konstrukti o cepljenju.

V njej analizira splošno sprejete dogme, da so cepiva najboljša zaščita pred okužbami, da zdravniki dobro poznajo lastnosti posameznih cepiv, da se stranski učinki vestno spremljajo in beležijo, in tako naprej. V članku povzemamo izsledke njene obsežne doktorske študije. Naj spregovorijo dejstva.

Dr. Mateja Černič je od leta 2010 asistentka na Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi gorici ter na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu. Leta 2014 je doktorirala na Fakulteti za uporabne družbene študije na temo »Ideološki konstrukti cepljenja«.

So cepiva res bistveno zmanjšala umrljivost in bi brez njih še naprej množično umirali zaradi nalezljivih bolezni?
Ne. Že pred uvedbo cepljenja se je umrljivost otrok pod enim letom starosti zaradi oslovskega kašlja zmanjšala za 97,5 odstotka oziroma za več kot 40-krat. Umrljivost prebivalstva se je zmanjšala za 98,9 odstotka oziroma za 89-krat.

Umrljivost otrok pod enim letom starosti zaradi ošpic se je že pred uvedbo cepljenja zmanjšala za več kot 99 odstotkov oziroma za 134-krat. Umrljivost prebivalstva zaradi ošpic pa se je že pred cepljenjem zmanjšala za več kot 99 odstotkov oziroma za 157-krat. Podatki za obe bolezni so za Anglijo in Wales, za obdobje od leta 1900 do začetka uvedbe cepljenja.

Je cepljenje najboljša možna zaščita pred okužbami?
Ne. Cepljenje spodbuja delovanje humoralnega imunskega sistema (Th2), ki je v kostnem mozgu in ki proizvaja protitelesa. Vendar pa cepljenje, v nasprotju z naravnimi okužbami, obenem zaobide celični imunski sistem (Th1) na sluznicah dihal in prebavil. Končni rezultat daljše prevlade Th2-imunskega odziva, povzročene s cepljenjem, je lahko trajno okrnjena celična imunost (Th1). Ironično pa je prav celična imunost (Th1) precej bolj učinkovita v boju proti virusnim okužbam kot humoralna imunost (Th2).

Je dovolj visoka raven protiteles zaščita pred boleznijo?
Ne. Do okužbe in klinične bolezni lahko pride tudi pri krepko preseženi meji protiteles, ki velja za zaščitno, kar se dogaja denimo pri tetanusu. Za oslovski kašelj in mumps se niti ne ve, kakšna koncentracija protiteles naj bi sploh bila zaščitna.

So stranski učinki cepljenja blagi in nenevarni?
Ne. Primarna »tarča« sta imunski in živčni sistem. Cepljenje zato izzove predvsem dva tipa reakcij: poškodbe živčnega sistema, ki se kažejo kot krči, napadi, epilepsija, motorične in kognitivne nepravilnosti, paraliza in avtizem, ter poškodbe imunskega sistema, ki se kažejo kot alergije, vnetja, avtoimunske bolezni.

Ali se reakcije po cepljenju pojavijo le v 48-ih urah?
Ne. Klinično prepoznavni simptomi se lahko pojavijo dneve, tedne in mesece po cepljenju. Akutni diseminirani encefalomielitis (razjede v možganih) se praviloma pojavi v treh tednih po cepljenju. Do transverznega mielitisa (poškodbe hrbtenjače in krvno-možganske pregrade) večinoma pride v prvem mesecu, včasih pa tudi šele v treh mesecih po cepljenju.

Tudi do demielinizacije (propadanja mielinske ovojnice) v centralnem živčnem sistemu lahko pride v približno treh tednih po cepljenju. Pri makrofanem miofasciitisu pri začetnih sistemskih simptomih med časom cepljenja in pojavom simptomov mine sedem mesecev, do prve mialgije (bolečine v mišicah) pa pride v enajstih mesecih po cepljenju.

Cepiva ne povzročajo avtizma?
Ne drži. Avtizem je pridobljeno, nikakor ne prirojeno obolenje, katerega osnovna značilnost so živčne poškodbe, ki jih pogosto spremljajo tudi poškodbe imunskega sistema, zasičenost s težkimi kovinami in drugimi strupi, poškodbe črevesja in tako naprej. V zgolj dvaindvajsetih letih se je število otrok z motnjami avtističnega spektra v ZDA povečalo za 14,7-krat (z manj kot 1/1000 otrok na 1/68 otrok). To neizpodbitno kaže na okoljske dejavnike, ne na genetske. Obstaja izredno močna biološka verjetnost, da je prav cepljenje, katerega pogostost se je v tem obdobju potrojila, eden glavnih povzročiteljev živčnih poškodb pri otrocih.

So cepiva res temeljito preizkušena v rigoroznih znanstvenih študijah?
Niti slučajno. Študije, na podlagi katerih cepiva pridobijo dovoljenje za uporabo, so pravi metodološki zmazki ter ne omogočajo zanesljivega ovrednotenja niti kratkoročnih stranskih učinkov, kaj šele srednjeročnih in dolgoročnih. Imajo številne temeljne in nedopustne metodološke pomanjkljivosti. Prvič, ni uporabljen pravi placebo (fiziološka raztopina), temveč raztopina z adjuvansi ali drugo cepivo.

Drugič, reakcije po cepljenju se po vsakem odmerku »spremlja« pet do petnajst dni, redko več kot en mesec. Tretjič, otroke se zgolj opazuje (medicinske sestre in starši), ne izvaja pa se nikakršnih preiskav v zvezi z varnostjo cepiva. In četrtič, v študije so vključeni samo zdravi otroci, čeprav se potem cepi vse otroke, tudi tiste z že obstoječimi živčnimi poškodbami. Poleg tega predklinične študije o varnosti pogosto niso izvedene, pa tudi ovrednotenje farmakokinetičnih lastnosti cepiv ni obvezno in ga ne izvajajo.

Ali zdravniki dobro poznajo lastnosti posameznega cepiva?
Pediatri še leta 2006 niso razpolagali niti z navodili za posamezna cepiva. In še danes ne oni ne kdorkoli drug zaradi zakonskih omejitev nimajo vpogleda v celotno registracijsko dokumentacijo posameznega cepiva. Dostopni so zgolj skrajno nepopolni in neustrezni povzetki glavnih značilnosti, ki niti slučajno ne omogočajo ustreznega ovrednotenja cepiva. Vendar zdravnikov to očitno ne moti, saj niti kot posamezniki niti kot stroka niso nikoli vložili zahteve za dostop do registracijske dokumentacije. Kaj to pove o njihovi strokovnosti?

Ali se stranski učinki vestno spremljajo in beležijo?
Pasivni sistem beleženja stranskih učinkov je metodološko neustrezen in ne more zaznati velike večine dejanskih reakcij. Zabeleži zgolj nekaj odstotkov dejanskih reakcij. Že pri »enostavnih« reakcijah je slovenski sistem spremljanja reakcij zabeležil le 1,03 odstotka pričakovane stopnje vročine po cepljenju z DTP-IPV+HiB (cepivu proti davici, tetanusu, oslov­skemu kasˇlju, hemofilusu influence tipa b in otrosˇki paralizi). In le 0,1 odstotka ali 998-krat manj pričakovane stopnje dolgo­trajnega neutolažljivega joka.

Je aluminij v cepivih enak aluminiju v hrani?
Ne. Farmakokinetika (distribucija in vsrkavanje) obeh se bistveno razlikuje. Prek ust zaužit prosti aluminij se iz telesa večinoma hitro izloči; v telo se vsrka le 0,25 odstotka aluminija iz hrane. Injiciranega aluminija, vezanega na antigen, pa telo ne more izločiti, temveč se trajno uskladišči v organih. Vsrka se praktično sto odstotkov aluminija iz cepiv.

Ali so adjuvansi (snovi, ki jih dodajajo cepivom za boljši imunski odziv) res nenevarni in neškodljivi?
Ne. Najpogostejši adjuvansi, aluminijeve soli, se po injiciranju skoraj stoodstotno vsrkajo v krvnožilni sistem, potujejo po telesu ter se nazadnje trajno usidrajo v tkivih in organih, kar posledično vodi k nepravilnemu delovanju in toksičnosti organov. Prehajajo tudi krvno-možgansko pregrado in se nalagajo v možganih, kjer povzročajo razjede in vnetja ter poškodujejo centralni živčni sistem; posledice so motnje v vedenju, gibanju in kognitivnih sposobnostih.

Je odmerek aluminija v cepivih res zanemarljiv?
Ne. Povprečen trimesečen dojenček ob prvem obveznem cepljenju prejme odmerek aluminija, ki je šestnajstkrat večji od tako imenovane varne meje petih mikrogramov aluminija na kilogram telesne teže ter dvanajstkrat večji od odmerka, ki bi ga ob cepljenju z istim cepivom prejel odrasel človek. In poleg tega je prvih nekaj mesecev življenja najbolj kritično obdobje razvoja možganov in živčevja, krvno-možganska pregrada pa je prvih nekaj let še nezrela in še bolj prepustna za strupene snovi.

Je sočasno cepljenje s poljubno visokim številom cepiv res varno in neproblematično?
Ne. Že eno cepivo lahko poruši občutljivo ravnovesje posrednikov imunskega sistema in okrni živčni razvoj. Kot drugo, hkratna administracija več cepiv okrepi vnetni odziv, kar med drugim pripomore k imunotoksičnim učinkom adjuvansov. Poleg tega prekomerno spodbujanje imunskega sistema (z adjuvansi ali antigeni) lahko premaga genetsko odpornost na avtoimunske bolezni.

Je cepljenje res najcenejši javnozdravstveni ukrep?
Tudi če bi trditve o učinkovitosti cepiv stoodstotno držale, bi bilo potrebno za preprečitev ene same okužbe s hepatitisom B na leto cepiti 179.493 otrok. Tolikšna (en primer na 179.493 otrok) je bila namreč pred uvedbo cepljenja za hepatitis B povprečna letna stopnja okuženosti pri otrocih do petnajstega leta starosti. Preračunano v denar to pomeni več kot 3,7 milijonov evrov za teoretično preprečitev ene same okužbe.

Tudi če gledamo kumulativne podatke, torej za obdobje vseh petnajstih let, je zakonsko obvezno oziroma rutinsko cepljenje enako neupravičeno in neopravičljivo. V tem primeru je potrebno cepiti celotno populacijo - 358.986 otrok, starih od nič do štirinajst let -, da bi preprečili okužbo pri skupno 29,4 otrocih. Z drugimi besedami, cepiti je potrebno 12.210 otrok, da pri enem samem otroku v tej populaciji kadarkoli do njihovega petnajstega leta ne bi prišlo do akutne okužbe s hepatitisom B.

Ali regulatorni organi skrbno bdijo nad varnostjo in ustreznostjo cepiv?
Regulatorni organi se z namenom večanja precepljenosti za vsako ceno poslužujejo taktik, kot so ignoriranje poročil o stranskih učinkih, selekcioniranje ali celo ponarejanje podatkov v poročilih za javnost, sodelovanje s proizvajalci in »popravljanje« navodil za uporabo, opiranje na metodološko neustrezne študije, kategorično napihovanje koristnosti cepljenja in zanikanje njegove škodljivosti, dejavno oteževanje raziskav o varnosti cepiv, manipuliranje s starši in izrabljanje njihovega pomanjkanja relevantnega znanja o cepljenju.

Ali nas čredna imunost varuje pred epidemijami?
S cepljenjem vzpostavljena čredna imunost ne obstaja. Glede na podatke o trajanju s cepljenjem vzpostavljene »zaščite« je na primer kar 77,5 odstotka slovenskega prebivalstva »nezaščitenega« pred oslovskim kašljem. Poleg tega cepljeni predstavljajo velikokrat neprepoznan, vendar pomemben vir okužb. Bolezni, na primer oslovski kašelj in ošpice, pri njih pogosto potekajo z neznačilnimi ali s spremenjenimi bolezenskimi znaki, zato ostanejo neprepoznani kot prenašalci okužb. Kadar so cepljeni z živimi cepivi, pa v okolico lahko trosijo tudi cepilne viruse, ki prav tako lahko povzročajo okužbe, kar se dogaja zlasti pri mumpsu, otroški paralizi in gripi.

Ali cepiva res ne prinašajo skoraj nobenega dobička?
Globalni letni promet s cepivi je v letu 2016 znašal 23,5 milijarde dolarjev.

Je torej na podlagi vsega predstavljenega kritika, dvom ali zavračanje cepljenja resnično neutemeljeno, iracionalno, zaslepljeno, neupravičeno? Ali pa je morda ravno obratno?

Anja Drašler

OBVEZNO CEPLJENJE - ZAČETEK DIKTATURE
Obvezno cepljenje je šele začetek globalne diktature, pravi David Icke. Kam to omejevanje svobode vodi, opisuje v knjigi »Fantomski jaz, 2. del« (Misteriji,si; 24,90 €): »Obvezno cepljenje pomeni obvezno uničevanje zdravja in za mnoge celo smrt. Trdijo, da necepljeni ljudje ogrožajo cepljene. A kaj se je zgodilo z domnevno imunostjo cepljenih in kako to, da izbruhi bolezni prizadenejo cepljene, necepljenih pa ne? In če je cepljenje varno, zakaj se plačujejo velike vsote denarja za odškodnine ljudem, ki so jih prizadela cepiva?

Zdravstvene posledice množičnega cepljenja so katastrofalne, toda za veliko farmacijo je cepljenje samo še ena blagovna znamka, ki jo prodajajo, ne da bi jo potrdili z dejstvi. Svetovna zdravstvena organizacija je namreč prosila Mednarodno zvezo za hrano in pijačo, v kateri so tudi korporacije Coca cola, PepsiCo in McDonald, za nasvet, kako preseči ›oklevanje javnosti‹ glede cepljenja. Svetovali so jim, naj opustijo dejstva in se usmerijo v čustva.

Cepiva za vse življenje uničijo imunski sistem otroka, saj ga preplavijo s strupi, ko sploh še ni razvit. Poškodovan in oslabljen imunski sistem pušča ljudi ranljive za zdravstvene posledice, ki bi se jih telo sicer ubranilo. Med sestavinami cepiva so: aluminij (povzroča demenco in Alzheimerjevo bolezen), antibiotiki, formaldehid, mononatrijev glutamat, timerozal (smrtno strupen metil-živo srebro), gradivo splavljenih človeških zarodkov in gensko spremenjene DNK ter gensko predelana človeška krvna beljakovina (albumin).

Povečanje ozaveščenosti in nasprotovanje cepivom po vsem svetu je sprožilo odziv, da se jih naredi obvezna, in tega ne smemo dovoliti. Če bodo ljudje sprejeli to, bodo sprejeli karkoli. Načrt je popoln nadzor nad ljudmi.«

ZA NECEPLJENE NI VRTCA?
Poslanci strank SMC in DeSUS so v parlamentarni postopek vložili predlog zakona o nalezljivih boleznih, s katerim bi staršem odvzeli pravico odločanja, kdaj je otrokovo stanje neprimerno za cepljenje. O tem bi odločal le še zdravnik. Predlagajo tudi, naj bi starše, ki svojih otrok ne bi cepili iz nemedicinskih razlogov, inšpektoratu prijavil Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ). Otrok, ki niso cepljeni iz nemedicinskih razlogov, pa ne bi smeli vpisati v javne ali zasebne vrtce, katerih delovanje je plačano iz javnih sredstev.

Komentar dr. Mateje Černič: »Predlog zakona, ki bi ga lahko upravičeno poimenovali kar ›Zakon o segregaciji otrok‹, je popolna katastrofa. Poleg tega, da je napisan skrajno pavšalno in površno, da je nedodelan in se kreše z nekaterimi drugimi že obstoječimi zakoni - zaradi vseh teh ›tehničnih‹ primanjkljajev bi se njegovemu sprejetju morali med drugim ostro upreti pravniki -, je tudi z vsebinskega vidika nesmiseln in nesprejemljiv.

Naj najprej poudarim, da starši že sedaj nimajo pravice presojanja o tem, kdaj je otrokovo stanje neprimerno za cepljenje. O tem na podlagi vloženega Predloga o opustitvi cepljenja (POC) odloča Komisija na Ministrstvu za zdravje. Ki je v vseh teh letih do sedaj izdala borih 27 do 57 (Ministrstvo za zdravje ni podalo natančne številke) odločb o opustitvi cepljenja. Odločbo o opustitvi cepljenja je torej v Sloveniji praktično nemogoče doseči. Nov predlog zakona pa staršem odvzema še to možnost, da lahko sami vložijo POC. S tem bi bili dokončno in popolnoma prepuščeni na milost in nemilost pediatrom, ki POC-a praviloma nočejo vlagati.

Kar pa se tiče (ne)obiskovanja vrtca, pa je to poskus segregacije otrok. Da gre za protiustavno, neetično in nesprejemljivo prakso, bi moralo biti samo po sebi umevno.

Kaj je naslednji korak?
Bodo necepljenim otrokom prepovedali tudi vstop v avtobuse, knjižnice, kina, muzeje, trgovine? Ali pa poslanci mislijo, da je vrtec nekakšen vakuum, da do srečanj in stikov med otroci prihaja samo v vrtcu?

Še hujše pa je to vztrajno, posredno in neposredno prikazovanje necepljenih otrok kot hodečih, tiktakajočih kužnih bomb. Kakšno grožnjo predstavlja zdrav, necepljen otrok? Prav nikakršne. Nikomur. Za ošpicami, oslovskim kašljem, mumpsom in tako naprej pa lahko zbolijo tako cepljeni kot necepljeni. S to razliko, da se pri cepljenih bolezen pogosto izrazi s spremenjeno klinično sliko ter posledično pogosto ostane neprepoznana.

Pri hudo bolnih in imunsko kompromitiranih otrocih, ki seveda so med nami in za katere je tre ba ustrezno poskrbeti - pa zanje grožnje ne predstavljajo samo ošpice ali oslovski kašelj, kot se popačeno predstavlja v javnosti, temveč tudi cela vrsta drugih okužb, kot so črevesne in trebušne viroze in respiratorne okužbe, ki vsako leto veselo krožijo tako med otroci kot med odraslimi. A ker za tovrstne okužbe ni cepiv ali pa cepljenje ni zakonsko obvezno (npr. za gripo ali rotavirus), nihče ne zganja histerije in ne kliče k segregaciji.«

S cepljenjem vzpostavljena čredna imunost ne obstaja.

Fotografija:
Dr. Mateja Černič s svojo knjigo o cepljenju (naročite jo na njeni spletni strani www.ideoloski-konstrukti.com). (foto: Foto N. Műller)


Cepljenje pripeljalo do epidemij z novimi, bolj odpornimi povzročitelji

Pričakujemo izbruhe bolezni?
Cepiva, ki bi resno učinkovalo proti boleznim, še nismo odkrili, imajo pa zato cepiva velik delež pri epidemiji novih bolezni. Za dolgoročno imunost moramo dobiti protitelesa od matere, ki je prebolela določeno bolezen, in biti zgodaj izpostavljeni okužbi. S cepljenjem se nismo niti približali tem naravnim mehanizmom, zatrjuje mag. Karin Rižner, biologinja, terapevtka in zagovornica naravne imunosti, ki že dobrih petnajst let razkriva drugo plat zgodbe o cepivih. Poudarja, da se tveganje za velike izbruhe bolezni po vsej verjetnosti zelo povečuje. V medicinski literaturi se denimo pojavljajo izbruhi bolezni v popolnoma precepljeni populaciji.

UMAZANE MALE SKRIVNOSTI
V cepivih je precej sestavin, ki so bolj ali manj sporne, pojasnjuje mag. Karin Rižner. Od patogenih snovi, bakterijskih toksinov (npr. davični, tetanusni), strupenih snovi (npr. živo srebro), fenolov, aluminijevih spojin, drugih alergenih in rakotvornih snovi, tujih beljakovin in še drugih nečistoč, ki jih v proizvodnem postopku niso uspeli odstraniti. Najbolj problematične so po besedah Rižnerjeve adjuvansi – snovi, ki jih dodajajo, da se imunski sistem sploh odzove. Med najpogostejšimi dražitelji so aluminijeve spojine, ki so izjemno strupene, zlasti za živčevje.

Med umazane male skrivnosti sodi tudi kontaminacija cepiv z živalskimi in človeškimi virusi. Najbolj sporni med njimi so retrovirusi.

»S cepivi dobimo v celice virusne gene za vse večne čase, saj se vgradijo v naše celice,« pojasnjuje.

Med najbolj razvpitimi primeri je cepivo proti otroški paralizi, ki je bilo okuženo z opičjim virusom SV40, s katerim so v ZDA v letih od 1959 do 1963 cepili 98 milijonov ljudi. Ta virus zdaj kroži v človeški populaciji in povzroča različne oblike raka tudi pri potomcih cepljenih. Prisotnost opičjega virusa v človeškem raku prsi so prvič dokazali leta 2009 (Hachana, Trimeche, Ziadi, Amara, Korbi, PubMed).

MRTVA CEPIVA
Med mrtvimi cepivi (za davico, tetanus, oslovski kašelj, HIB, otroško paralizo, gripo, hepatitis B itd.) in živimi cepivi (za ošpice, mumps, rdečke, norice, tuberkulozo itd.) je razlika v tem, da mrtva cepiva stimulirajo protitelesno imunost, živa pa tudi celično. Ker pa mrtva cepiva slabo stimulirajo imunski sistem, potrebujejo sočasno vbrizgavanje adjuvansov. Prav tako nudijo le kratkotrajno zaščito, saj se število protiteles, ki nastanejo po cepljenju, zelo hitro manjša.

Na primeru cepiva za gripo, kjer so uporabljena mrtva cepiva, je dokazano, da so po cepljenju osebe bolj dovzetne za druge, predvsem respiratorne virusne infekcije (J. Viro, 2011, PubMed). Mrtva cepiva lahko povzročajo tudi zastoj rasti in razvoja, obenem pa se aktivirajo geni za razvoj kroničnih bolezni (epigenetski vpliv na izražanje genov), dodaja Rižnerjeva.

V raziskavi iz leta 2008 so raziskovali epigenetske vplive cepiva proti hepatitisu B. Rezultat je bil šokanten. V enem dnevu se je spremenila aktivnost 144-ih genov. Natančneje so jih pregledali sedem in potrdili, da je cepivo spremenilo ekspresijo vseh sedmih genov, ki odsevajo stranske učinke cepiva, posebno subtilne poškodbe jeter (Lahdenperä, Nilsson, Regnström, 2008, Pub­Med).

ČREDNA IMUNOST JE MIT
Izračuni o imunosti po cepljenju so ekstrapolirani iz podatkov o imunosti populacije po naravnem prebolevanju bolezni v epidemijah, saj predpostavljajo, da imajo cepiva enake učinke kot prebolela bolezen. Ta predpostavka se je v praksi izkazala kot zelo napačna, poudarja mag. Karin Rižner. Poleg tega teoretično čredne imunosti ni mogoče vzpostaviti pri otroški paralizi (inaktivirano cepivo), oslovskem kašlju (acelularno cepivo), tetanusu (ki ni prenosljiva bolezen), davici in nekaterih meningokokih. Ta cepiva, kot pojasnjuje sogovornica, ne preprečijo širjenja povzročiteljev.

»Cepljeni so pravi vir okužb, saj po prejemu živih cepiv izločajo žive povzročitelje, ki so lahko ponovno pridobili normalno virulenco, kar pomeni, da niso več oslabljeni kot v cepivu.«

NALEZLJIVE BOLEZNI V VZPONU
Pred uvedbo cepljenja proti oslovskemu kašlju otroci pod drugim letom niso zbolevali, ker so bili pasivno zaščiteni prek matere. Danes je oslovski kašelj v razvitih državah v vzponu. V ZDA so na primer cepljenje uvedli ob samem koncu izzvenevanja bolezni.

Cepljenje proti oslovskemu kašlju ne prepreči naselitve bakterije Bordetella pertussis na sluznice. Cepivo prav tako ne prepreči kroženje bakterij, saj so največji vir okužb cepljeni brez simptomov. Pri tem pušča cepivo nezaščitene najbolj ranljive dojenčke in starejše osebe, pri katerih imunost izzveni, je pokazala študija na mladih pavijanih iz leta 2014 (Warfel, Zimmerman, Merkel, Pub­Med).

Tudi pri ošpicah smo priča periodičnim izbruhom v popolnoma precepljeni populaciji (podatki SZO, 2009-2016). Rižnerjeva poudarja, da je cepljenje proti ošpicam skrajno neproduktiven ukrep. Tudi cepljenje proti noricam, ki ga izvajajo ZDA, ima po petnajstih letih daljnosežne posledice. Od uvedbe cepljenja leta 1995 je posledično v vzponu herpes zoster ali pasavec.

ŠKODA NASLEDNJIM GENERACIJAM
Da bi preprečili okužbe najbolj ranljivih, ki so premladi za cepljenje, so začeli priporočati cepljenje nosečnic proti oslovskemu kašlju. Rižnerjeva pojasnjuje, da je v času nosečnosti imunski sistem prilagojen, neodziven, da ne bi zavrnil zarodka. Iz tega razloga ne more odgovoriti na cepivo. Nosečnica prejme obenem s cepivom še koktajl strupov. In če se imunski sistem ne more odzvati, delajo te snovi škodo. Leto po tistem, ko so denimo v Braziliji cepili nosečnice, so se rojevali otroci s premajhno glavo. Okrivili so virus zika.

Pobijanje mikroorganizmov z zdravili in cepljenje sta nas pripeljala do epidemij z novimi, bolj odpornimi povzročitelji in do epidemij kroničnih bolezni. Leta 2009 so se denimo pojavila poročila o novem sevu ošpic v Aziji, ki jih protitelesa ne prepoznajo. Kot poudarja mag. Rižnerjeva, v naravi ni vakuuma. Najbolj cepljena generacija v zgodovini človeštva ima najbolj tragičen nabor bolezni in epidemij. Po njenih besedah bi se morali ukvarjati z vprašanjem, zakaj eni zbolijo in drugi ne, ne pa uvajati dodatna cepiva.

Valerija Hozjan Kovač

Fotografija:
mag. Karin Rižner (foto: Foto D. Tavčar)