Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zgodnje-Vstajanje-Zenska-Moski

Da ga ženska ne prehiti nedelja, 2. januar 2011 @ 05:03 CET Uporabnik: veselanona Zgodnje vstajanje mi ne dela težav, po naporni silvestrski noči pa se prileže, če lahko ostaneš v postelji malo dlje. Danes mi lenarjenje med rjuhami ni bilo namenjeno. Še preden je sonce pokukalo skozi okno, je že nekdo potrkal na vrata. S čemernim obrazom odprem vrata, a me slaba volja hitro mine. Končno bi pa morala to že vnaprej vedeti. "Enega srečnega, pa zdravega", mi seže v roko. "Enako! Vstopi, da skuhava kavico! Tudi jaz je še nisem pila", ga povabim. "Ne utegnem. Se mi mudi, da me kakšna ne prehiti. Pa kdaj drugič," se na hitro poslovi in skoraj teče nazaj proti vasi. Prepričan je namreč, da v novem letu ne bo sreče v hiši, če prva pride voščit ženska. Na prvi dan v letu že navsezgodaj gre voščit v vse hiše, razen k najbližjemu sosedu. Da, tak je naš sosed Matija. Dober mož, skrben oče, zvest prijatelj, ima pa seveda nekaj "svojih". A kdo jih nima? Pred dobrimi desetimi leti se je priženil v našo vas. Kot prišleku mu seveda ni bilo lahko, a smo mu kar kmalu priznali "državljanstvo" vsi, razen soseda Toneta, ki pa je tako ali tako skregan skoraj z vsemi. Matijeva hiša je najmanjša v vasi, Tonetova, ki stoji le nekaj korakov proč, pa največja. Izkazal se je kot dober gospodar in je marsikaj popravil in izboljšal, Tone pa je seveda trdil drugače. Naj je Matija pobiral jabolka ali pa ometal dimnik, Tone bi vse napravil drugače, bolje. Tudi Tonetova žena je vedno opletala z jezikom. Matija je vse sosedove "nasvete" na videz mirno prenašal, a vsaka vreča je enkrat polna, pa če je še tako velika. Tisto leto je zima dolgo prizanašala, na začetku januarja pa je pošteno pokazala zobe. Zapadlo je za dobro ped snega, potem pa se je živo srebro spustilo globoko pod ničlo. Na oknih so se razcvetele ledene rože, pa tudi nekaj vodovodnih cevi je zmrznilo. Matija je pozabil odpreti radiator v prazni sobici na podstrešju, pa je imel poplavo. Še dobro, da je lahko zakuril v kmečko peč in štedilnik in ni bila škoda še večja. "Ali se nisi bahal, da tebi ena majhna peč greje celo hišo in si lahko tudi v najhujšem mrazu napol nag?" je bil posmehljiv Tone, ko je slišal, kako Matija razlaga svaku, kaj se je zgodilo in da bo mojster prišel šele naslednji dan. "Kako, da dovoliš nositi dračje v hišo? Saj boš morala potem vse razkužiti," je morala tudi Tonetova žena "uščipniti" Matijevo, ki je veljala za zelo redoljubno. Gotovo bi oba molčala, če bi le slutila, da jima Matija tokrat ne bo ostal dolžan. Kar tako bi se seveda tega ne domislil, a sta mu do ideje pomagala kar soseda sama. Termometer je že več dni kazal blizu -20 in iz dimnikov se je kadilo skoraj nepretrgoma, le iz Tonetovega tisto jutro ni bilo dima. Matija je kmalu vedel, zakaj. Pred hišo je zapeljal avto in iz njega je stopil dimnikar. Tone in oba sinova so se kar precej namučili, da so pristavili dolgo lestev in se je mojster lahko povzpel do dimnika. Šele malo pred poldnem se je iz dimnika spet pokadilo. Dimnikar je odšel, Tonetova sinova pa sta se z avtobusom odpeljala na delo v bližnjo tovarno. Lestev je tako ostala prislonjena na streho. Tisto noč je bila polna luna in svetlo je bilo skoraj kot podnevi. To je bilo še kako všeč Tonetovi ženi. Kot pridna gospodinja je vsako zimo pletla jope iz domače volne. Poznala je tudi staro modrost, da je volna veliko bolj bela, če jo ob polni luni razgrneš na sneg. S ponosom je torej položila svojo umetnino na kup snega pred vrati in glasno povedala Tonetu, da tako bele jope ne bo imela v nedeljo nobena pri maši. Ponoči je mraz neusmiljeno pritiskal in Toneta je kljub debeli odeji začelo mraziti. Odšel je v izbo, da se ogreje na kmečki peči, a ta je bila skoraj mrzla. Še dobro, da je že zvečer potisnil vanjo veliko butaro dračja in nekaj polen, pa tudi star časopis je že čakal na vžigalico. Zakuril je, odšel nazaj v izbo in zaprl vrata v hladno vežo. Hotel je še malo zadremati na peči, a je bil prav kmalu še kako buden. "Kaj pa počneš? Ali misliš kar celo hišo zažgati?" je žena prilomastila v izbo, zavita v gost dim. "V tem mrazu se mora tudi dimnik segreti, da lahko potegne," je bil moder Tone, ko je na stežaj odpiral okna in vrata. Pa ni nobeno segrevanje nič pomagalo in dim se je še naprej veselo valil iz peči v kuhinjo namesto v dimnik. Ker tudi s štedilnikom ni bilo nič bolje, je Tone krivdo pripisal dimnikarju. Poklical ga je in potem kričal v telefon, naj takoj pride in popravi, kar je zagrešil. Dimnikar je prišel šele sredi dopoldneva in sprva sploh ni razumel, kaj naj bi bilo narobe, če je pa prejšnji dan dimnik dobro vlekel. Tone je bil seveda modrejši in mu je očital, da je gotovo ostala kje kakšna velika bula saj. Mojster je vtaknil glavo v odprtino in pogledal proti vrhu, pa ni videl ničesar. "Pa je menda res zamašeno," je priznal in se povzpel po lestvi do vrha dimnika. "Seveda je res! Obrtniki ste sami goljufi. Samo denar pobirate, delo pa na pol opravite," se je na pragu hudoval Tone in si puhal v premrle roke. Mojster pa je prav kmalu prilezel nazaj na tla in nosil v roki nekakšen rjav zavoj. "Jaz vem kako se streže dimnikom, oblačim jih pa tudi v najhujšem mrazu ne," je dejal in potisnil Tonetu zavoj v naročje. "Ti imaš pa ozek dimnik, če ga moraš vsak dan ometati," je pripomnil Matija, ki je kakor po naključju prišel mimo, njegova žena pa je ugotovila, da je bila luna tokrat še posebno močna, ker je jopo kar zasmodila. Komentarji (0) www.pozitivke.net