Piše: Vesna V. Godina v novi Vivi www.viva.si

Prejšnjič smo povedali nekaj o najbolj temeljnih razlogih, zaradi katerih zahodne znanosti padejo na izpitu iz objektivnosti, ali povedano drugače, zaradi katerih je treba njihovo znanje in védenje razumeti kot zgodovinsko in kulturno določena ter omejena in ne kot absolutna in objektivna. Povedali smo tudi, da vse, kar velja za zahodne znanosti nasploh, velja tudi za sodobno zahodno medicino. To pa ima - čeprav na prvi pogled nemara ni opazno - usodne posledice za bolnike z rakom in njihovo zdravljenje.

MNOŠTVO MOŽNOSTI
Ne samo zato, ker se je treba zavedati, da so znanje zdravnikov in postopki zdravljenja določeni z zgoraj povedanim, ampak predvsem zato, ker se zaradi teh omejenosti lahko primeri, da iz zdravljenja izločijo postopke in terapije, ki bi bolniku lahko pomagali. Izločijo jih zato, ker jih sodobna zahodna medicina bodisi ne pozna bodisi ne prizna. Če jih ne pozna, gre praviloma za postopke in terapije, ki niso vključeni v védenje medicine in zdravnikov. Če pa jih ne prizna, gre praviloma za postopke, ki so v nasprotju s trenutno medicinsko doktrino pri zdravljenju posamezne bolezni.

Tudi raka. Predvsem slednji so pomembni, lahko celo odločilni za bolnike z rakom in za njihovo zdravljenje. Zlasti takrat, ko se postopki zdravljenja zahodne medicine pri bolniku ne pokažejo za učinkovite. V takšnem primeru bolnik pogosto išče druge poti, druge oblike zdravljena, druge terapije. Praviloma to počne sam, na svojo roko. Zakaj? Ker njegov zdravnik, njegov onkolog tovrstnega iskanja ne odobrava. Ali ga celo eksplicitno zanika kot smiselnega. Praviloma z argumentom, da druge oblike zdravljenja in druge terapije niso učinkovite. Da so učinkovite samo terapije, ki jih izvajajo zdravniki in uradna medicina. Da je vse drugo zavajanje bolnika. Laganje. Finančno izkoriščanje bolnih.
Čeprav je v ozadju teh trditev zagotovo tudi najboljši namen zdravnikov, je treba o tovrstnih izjavah premisliti. Biti pri tem previden. In to iz več razlogov.

ZAKAJ PREVIDNOST?
Prvi razlog za previdnost je že omenjena kulturna in zgodovinska omejenost slehernega znanja. To za bolnike pomeni, da so druge kulture prišle do znanj in odkritij, ki jih zahodna medicina ne pozna. Seveda so ta znanja lahko povezana tudi s terapijami, ki jih ta zahodna medicina ne pozna. Toda te terapije so lahko učinkovite. To seveda pomeni, da pride do izključevanja potencialno učinkovitih postopkov zdravljenja, katerih vključevanje v zdravljenje bi bilo za bolnika lahko pomembno, saj bi lahko izboljšalo njegovo zdravstveno stanje ali celo prineslo ozdravitev.

Drugi razlog za previdnost je v tem, da v medicinsko dogmo o zdravljenju vedno vključujejo postopke zdravljenja, ki so se pokazali za učinkovite pri dovolj velikem številu bolnikov. Tak test morajo prestati tako vsa zdravila kot tudi vse terapije. Če posamezno zdravilo ali terapija ozdravi majhno število bolnikov, to z znanstvenega medicinskega zornega kota ni relevantno zdravilo ali relevantna terapija.

Seveda je za bolnika povsem drugače. Z njegovega zornega kota je pomembno samo to, ali zdravilo/terapija lahko pomaga njemu ali njej. Za konkretnega bolnika sploh ni pomembno, ali neko zdravilo/terapija pomaga večini bolnikov z enako boleznijo, kot jo ima sam. Pomembno je zgolj in samo to, ali pomaga tej konkretni osebi. Če ji, sploh ni pomembno, ali pomaga tudi drugim. Takšen je zorni kot bolnika. Ki ni in ne more biti tudi zorni kot zdravnika.

Zaradi tega prihaja med bolnikom z rakom in njegovim zdravnikom, naj je še tako dobronameren, do nujnega razhajanja. Bolnik bo sledil sleherni možnosti za svojo ozdravitev, ne glede na to, ali se je pri večini bolnikov z njegovo diagnozo pokazala kot uspešna ali ne. Kajti zanj je pomembno samo to, da se je tako pozdravil vsaj en človek. Če se je, se utegne tudi on. Z zornega kota zdravnika je takšno bolnikovo ravnanje povsem nesmiselno. Kajti zdravnik ve, da večini bolnikov s takšno diagnozo tovrstno zdravljenje ne pomaga. In ker ne pomaga večini, zelo verjetno ne bo pomagalo niti temu bolniku. Takšna perspektiva, takšna argumentacija in takšen premislek sta za bolnika dokaz zdravnikove slepe zaverovanosti v medicino. Zdravnikovega neznanja. Zdravnikovih predsodkov in še marsičesa.

To pomeni, da se zdravnik in bolnik zaradi različnih zornih kotov utegneta znajti na nasprotnih, celo izključujočih se pozicijah. Namesto sodelovanja nastopi nezaupanje, nasprotovanje, celo grožnje. Skratka, pride do stanja, ki je v celoti in povsem neustrezno za vsakršno zdravljenje. Še posebno za zdravljenje bolnika z rakom.
Seveda se v tovrstni neproduktivni situaciji nasprotovanja znajdeta sleherni bolnik in zdravnik, ki ne moreta uskladiti svojih zornih kotov. Kolikor vem, je tovrstnega nasprotovanja med bolniki z rakom in zdravniki veliko več, kot se nemara zdi. In veliko več, kot menijo zdravniki. Žal.

Čeprav se zdravnikom pogosto zdi, da je za rešitev takšne situacije odvisna predvsem od bolnika in njegove pripravljenosti, da zaupa zdravniku in njegovi terapiji, je v resnici stvar najpogosteje prav nasprotna: odvisna je od zdravnika in njegove pripravljenosti, da razume in sprejme že omenjeni zorni kot bolnika. Odvisna je torej od tega, da zdravnik razume, da za bolnika praviloma ni pomembno, ali je neka terapija del medicinske doktrine ali ne. Kot tudi ni pomembno, ali neka terapija pomaga večini bolnikov z isto diagnozo. Za bolnika je pomembno, da ima pravico poskusiti terapijo, za katero upa ali verjame, da bi mu utegnila pomagati, saj ima podatke, da je že pomagala drugim. Če ga zdravnik razume ali celo podpira, je bolnikov prijatelj. Če ga ne, mu postane sovražnik. Bolnik mu upravičeno - ali tudi ne - očita nepoznavanje, brezčutnost in nerazumevanje. Zdravniki bi bili najbrž zelo začudeni, če bi izvedeli, koliko bolnikov, tudi bolnikov z rakom, svojim zdravnikom očita vsaj del, če ne celo vse zgoraj našteto.

KJE ISKATI IZHOD?
Kot smo omenili, številni zdravniki menijo, da je izhod iz tovrstnih situacij v krepitvi bolnikovega zaupanja v zdravnika. Postopki za uresničitev tega cilja so številni in različni. Žal obsegajo tudi to, da imajo nekateri zdravniki vse, ki govorijo v prid terapijam, ki jih uradna medicina ne izvaja, za sovražnike. Temu primerno z njimi tudi ravnajo - smešijo jih, dajejo v nič, razkrinkavajo kot nevedneže in podobno. Žal si zdravniki s takšnim ravnanjem ne krepijo in utrjujejo zaupanja bolnikov. Nasprotno: praviloma ga še zmanjšujejo. Bolniki jih zaradi takšnega vedenja dojemajo kot arogantne in vase zaljubljene, dogmatske in nevredne zaupanja.
To kaže, da je izhod iz takšnih situacij treba poiskati drugje. Eden od načinov je zagotovo tudi ta, ki ga obsega livingstonska terapija.

LIVINGSTONSKA REŠITEV
Livingstonska terapija je kot načelo uspešnega zdravljenja bolnikov z rakom uporabljala prakso, ki je v zdravljenje bolnikov skušala vključiti različne postopke in terapije. Za del teh terapij se je odločil bolnikov zdravnik. Za drugi del terapij se je lahko odločil tudi bolnik sam. Tako bolnik in zdravnik nista bila več nasprotnika ali celo sovražnika, marveč sodelavca, ki se vzajemno podpirata in skušata po tej poti povečati možnosti za bolnikovo ozdravitev bolnika. Pri tem se morata držati temeljnih načel, ki veljajo za oba enako.
Ta načela so naslednja:
1. V zdravljenje je treba vključiti vse postopke, ki so se izkazali za možno učinkovite, ne glede na to, ali jih uradna medicina uporablja ali ne. To pomeni, da se v zdravljenje vključi tako postopke uradne medicine kot tudi druge postopke in terapije.
2. Merilo za vključitev terapij in postopkov v zdravljenje je njihova empirična učinkovitost, torej to, da so se v praksi pokazali za delujoče - da so se torej nekateri posamezniki pozdravili ob pomoči teh terapij in postopkov.
3. Pri empirični učinkovitosti ni pomembno, ali je terapija/zdravilo pomagalo vsem ali večini bolnikov. Merilo je to, da je pomagalo nekaterim, ki so zaradi tovrstnega zdravljenja ozdraveli.
4. Pri vključevanju postopkov zdravljenja ni odločilno, ali znamo razložiti, zakaj nekateri postopki delujejo, ali pa tega ne znamo pojasniti. Pomembno ni naše razumevanje postopkov zdravljenja, marveč njihova empirična koristnost.

Uporaba teh načel omogoči premostitev opisanega prepada med bolnikom in zdravnikom, ki vse preveč pogosto spremlja zdravljenje bolnikov z rakom. Bolnik ima pri takšnem zdravljenju možnost, da daje pobude in poskuša terapije, za katere verjame, da bi mu utegnile pomagati. Po drugi strani zdravnik nadzira in usklajuje bolnikovo zdravljenje, skrbi, da bolnik ne izvaja terapij, ki bi mu utegnile škodovati, poleg tega bdi nad tem, da bolnik ne postane žrtev trženja na trgu številnih neučinkovitih terapij.

V praksi to pomeni, da je vsakdo od nas, ki smo se zdravili na Livingstonu, moral zdravniku natančno poročati o vsem, kar uporablja za to, da bi se pozdravil. Dobesedno o vsem - od uživanja domačih zdravil do obiskov pri bioenergetiku. Zdravnik bolnika praviloma ni prepričeval, naj kaj od tega opusti. Izjeme so bili primeri, ko je šlo za dokazano škodljive posledice posameznih terapij. Tak pristop je omogočil, da bolnik ni na slepo in v lastno škodo taval od enega tako imenovanega alternativnega zdravljenja k drugemu, ampak je postopkom zdravljenja uradne medicine dodajal postopke, za katere je obstajala preverjena evidenca o delovanju. Postopki zdravljenja, za katere je obstajala takšna evidenca, so bili vključeni v zdravljenje, postopki, za katere takšna evidenca ni obstajala, pa ne.

Čeprav se nemara zdi, da natanko tako ravna tudi uradna medicina, žal ni tako. Kajti merila presojanja o tem, kaj vključiti v zdravljenje in kaj ne, so pri uradni medicini drugačni od zgoraj opisanih. Osebno še vedno menim, da na škodo bolnikov.

Vesna V. Godina