|
||||||
|
|||||||
Iz nove Vive www.viva.si
Akademik prof. dr. Vinko Dolenc spada med največja imena slovenske in svetovne medicine. Vodilni svetovni nevrokirurgi o njem govorijo v presežnikih: vrhunski
strokovnjak, prodoren in pogumen iskalec novih rešitev, človek, ki je prestavil
meje možnega. Sloves genija si je med kolegi prislužil s številnimi odkritji,
s katerimi je vsakič znova globoko posegel v doktrino, ki je tedaj vladala v medicini.
Kar nekaj časa je trajalo, preden je strokovno javnost prepričal o pomembnosti
mikrokirurške oskrbe perifernih živcev. Precejšen odpor je sprva sprožila tudi
mikroskopska operacija anevrizme v akutni fazi, ko pa se je lotil še kavernoznega
sinusa, je val začudenja in nejevere zajel tako rekoč vso nevrokirurško stroko.
Metode, ki jih je odkril prof. Dolenc, so zdaj uveljavljene po vsem svetu, še
več: veliko bolnikov je preživelo prav po zaslugi njegovih dognanj.
Med kolegi ste izredno čislani, vodilni svetovni nevrokirurgi o vas govorijo
v presežnikih. Kako doživljate vse te pohvale?
V prvi vrsti me zanima delo, ki ga opravljam, in vesel sem, da lahko skupaj
s kolegi z vsega sveta sodelujem pri razvoju naše stroke. Občutek, ki me pri
tem navdaja, je predvsem občutek sreče, da sem lahko v zadnjih dveh desetletjih
sooblikoval nekatere smernice v nevrokirurgiji - in da gremo od tod lahko samo
še naprej.
Ste ponosni na svoje delo?
Ponos nima nič opraviti s tem, zakaj bi bil ponosen? Ponos sam po sebi ni ustvarjalen.
Ustvarjalno je delo, ki ga opravljam, tako na kliničnem področju, z raziskovanjem,
kot tudi na izobraževalnem, z učenjem.
Že na začetku kariere ste premikali mejnike: še kot mlad zdravnik ste med
prvimi v svetu uvajali mikrokirurgijo. Je kaj resnice v zgodbi, da je k temu
posredno botrovala tragična letalska nesreča?
Leta 1966 se je na brniškem letališču zrušilo britansko letalo. Umrlo je skoraj
sto potnikov, preživele pa so odpeljali v ljubljansko bolnišnico. Po zaslugi
ekipe prof. dr. Janeza Milčinskega in dobre stomatološke službe v Angliji je
bila identifikacija žrtev izpeljana hitro in brez napak. Izredno dobro je bilo
tudi zdravljenje preživelih, zato je večina lepo okrevala. Ko se je britanski
konzul prišel v imenu svoje vlade zahvalit v klinični center, je vprašal, kako
lahko pomaga ljubljanski bolnišnici. Tedanji predstojnik nevrokirurškega oddelka,
prof. Milan Žumer, je izrazil željo po operacijskem mikroskopu. Tako smo leta
1967 v Ljubljani dobili prvi operativni mikroskop, s katerim smo že naslednje
leto začeli delati.
Ob pomoči mikroskopa ste že kmalu operirali periferne živce, povedano preprosteje:
šivali ste pretrgane živce. To je bila za tedanje čase pravcata revolucija …
Res je. To je bilo takrat bolj kot ne nezaželeno, da ne rečem kar bogokletno.
Govorili so nam, da z učenjem in poskusi zapravljamo čas, vendar se je kmalu
izkazalo, da ni tako in da smo na pravi poti. Zdaj se vsi strinjajo, da lahko
živce samo tako ustrezno rekonstruiramo in funkcionalno popravimo.
Kar nekaj časa ste porabili, da ste o pomembnosti metode, ki je zdaj uveljavljena
po vsem svetu, prepričali svoje kolege. Od kod tolikšen odpor do novosti?
Ljudje smo zelo zavezani vsemu, kar je ustaljeno. Saj poznate pregovor, da je
starega konja težko spraviti v nov hlev … Če se nečesa navadimo in se to tudi
obnese, se neradi postavljamo pred nove izzive. To velja tako za medicino in
zdravnike kot tudi za vsa druga področja in poklice. Vsaka novost zahteva dodatno
delo, vsaka novost pomeni nov izziv.
Tudi vaš naslednji enako ali celo še bolj revolucionaren dosežek - mikroskopska
operacija anevrizme v akutni fazi - je bil sprva sprejet z veliko dvoma. Kaj
pravijo takratni dvomljivci zdaj?
Ljudje pravijo, "rekel in ostal živ" - in to velja za večino primerov.
Marsikdo glasno kritizira, ko pa se izkaže, da kritika ni bila upravičena, se
umakne in ne komentira več. Zelo malo je takšnih, ki se soočijo z lastno zmoto,
priznajo, da je bilo njihovo mnenje v danem trenutku napačno in to tudi na glas
povedo. To zmorejo samo véliki ljudje, večina pa jih preprosto molči. To se
je zgodilo tudi v tem primeru: najglasnejši dvomljivci so zdaj povečini tiho.
Čeprav je zdaj prav po vaši zaslugi umrljivost zaradi anevrizem znatno nižja?
Čeprav. Težko je namreč priznati, da človek ni imel pravega mnenja.
Ali da ni bil dovolj odprtega duha …
Tako je. Seveda ni nujno, da bi vsi mislili enako, toda tistim, ki mislijo in
delajo drugače, je treba dati svobodo in možnost, da se izrazijo, ne pa jih
ovirati ali celo ustavljati.
Kavernozni sinus je dolgo veljal za nedostopno območje glave. Vi ste prvi
vstopili vanj, ne da bi speljali krvni obtok zunaj telesa. Kaj vas je izzvalo?
Prof. Parkinson iz Kanade je prvi operiral v tem delu glave, vendar ob pomoči
zunanje cirkulacije, kar pomeni, da je za določen čas ustavil srce. Zaradi tega
je bil časovno omejen, operacijo je moral opraviti v 40 do 50 minutah oziroma
največ v eni uri, izid pa je bil negotov.
K razmišljanju o drugačnem pristopu me je spodbudil primer mlade bolnice, s
katero sva se pred operacijo povsem normalno pogovarjala, potem pa je zaradi
operacije umrla. Takrat sem si dejal, če še take operacije ni mogoče uspešno
izvesti, pač ne bom več kirurg. Intenzivno sem se posvetil študiju anatomije
tega pomembnega območja pod možgani in njegovih struktur. Več kot dve leti sem
preživel v laboratoriju, raziskoval, študiral, preučeval … in naposled mi je
uspelo najti nov kirurški pristop, ki deluje.
Vsako oranje ledine je povezano s hudimi težavami, pri nas nemara še bolj
kot drugod, ste nekoč dejali. Zakaj je pri nas težje?
Ker je pri nas manjša kritična masa in vsak vsakogar pozna. To ne velja zgolj
za področje poklicnega dela, ampak nasploh. Ljudje denimo pogosto zamerijo,
če koga nisi prijazno pozdravil, četudi zgolj zato, ker si hitel in bil z mislimi
drugje. Tega dolga leta ne pozabijo, po drugi strani pa zelo hitro pozabijo
dobre, prijazne geste. Vse pride hitro na plan, vsakdo nekaj ve o vsakomur.
Ta manjša kritična masa je tisto, po čemer se najbolj razlikujemo od drugih,
sicer pa ni pomembnih razlik.
V kolikšni meri k obvladovanju veščine prispevajo izkušnje, delo in vaja,
v kolikšni pa talent?
Dandanes ne moreš biti vrhunski športnik, če nisi nadarjen in če ne delaš zavzeto,
in to ves čas. Za vrhunskega glasbenika ni dovolj, da ima izreden posluh, potrebno
je tudi ogromno vaje. Predispozicija in zavzeto delo sta tudi osnovna pogoja
za dobrega kirurga. Pri tem sta tako imenovano ročno in mentalno delo neločljivo
povezana. Če je mentalno delo boljše, je treba več treninga, da izboljšamo oziroma
prilagodimo tudi spretnost.
Predstavljam si, da v operacijsko dvorano vstopate samozavestni ter prepričani
vase in v svoje delo. Je vedno tako - ali vas je kdaj tudi strah?
Samozavesten je lahko nekdo, ki mu ni treba vsak dan znova izvajati najvišjega
performansa. Slikarja, ki po dvanajstih letih dobrih slik nekega dne postavi
na ogled zmazek, ne bo nihče pribil na križ. Pri zdravnikih je drugače. Povsem
vseeno je, kakšni smo bili včeraj ali pred desetimi leti, pomembno je zgolj
to, kakšni smo danes. Pri vsaki operaciji moramo pokazati največ oziroma vse,
kar posamezen primer zahteva. Tu ni prostora za samozavest. Tu tudi ni prostora
za ležernost, da bi si človek rekel, saj bo šlo brez težav. Nič ne gre brez
težav, vedno je treba biti kar se da pazljiv. In vedno je zraven tudi nekoliko
strahu. To je nekakšen ustvarjalen strah, ki se kaže v obliki sposobnosti, zbranosti
in spoštovanja problema.
Kako pomembna je vez z bolnikom?
Izredno. Najpomembneje je, da se z bolnikom povežete že pred operacijo. Bolnik
in zdravnik morata prebiti ledišče in najti skupni stik; najbolje je, če čutita
nekakšno skupno kemijo. Vsakega bolnika je strah, zato je še kako pomembno,
da vidi, da se nekdo redno ukvarja z njegovim problemom in mu ni vseeno zanj.
Če vam bolnik zaupa, je njegov strah pred operacijo veliko manjši. Bolnik, ki
se ne boji ter sprejema vaša pojasnila in razlage, ima velikansko prednost v
primerjavi z bolnikom, ki ga je operacije strah.
Kaj se dogaja z bolnikom, ki ga je strah? Kako se med operacijo odziva njegovo
telo?
Bolnik, ki se boji, je utrujen. Če ponazorim s primerom: kmet, ki ves dan dela
na njivi, je običajno manj utrujen od voznika, ki se osem ur udobno pelje v
avtomobilu. Zakaj? Ker je voznik ves čas na adrenalinu. Če se bolnik boji, izloča
adrenalin, zato je njegovo telo utrujeno. Šok, ki ga prinašata operacija in
anestezija, bo pri takšnem bolniku znatno večji, s tem pa bo učinek operacije
manjši. Težje bo tudi prestal pooperativno obdobje, ko mora telo nadomestiti
izgubo adrenalina. Prav zato je pomembno, da bolnika ustrezno pripravimo na
operacijo: če se je ne boji, bo tudi pooperativno zdravljenje učinkovitejše.
Veliko zdravnikov se pritožuje, da nimajo dovolj časa za poglobljen pogovor
z bolniki. Se strinjate z njimi?
Ne. Spomnite se samo zgodbe, ko je Francelj hotel napisati dolgo pismu stricu
Andreju, češ da nima časa … Če hočeš nekomu nekaj povedati, mu moraš to znati
povedati s preprostimi besedami. To je možno opraviti tudi z nekaj kratkimi
stavki, res pa je, da jih moraš pozorno pripraviti. Tako kot moraš z vso pozornostjo
stopiti do bolnika in skušati dojeti, kako čuti in sprejema svoj položaj. Če
obstaja vzajemno zaupanje, včasih zadostujeta samo dve besedi, dve minuti. Ker
sta ti minuti med prijateljema, ki se skušata z roko v roki boriti proti bolezni.
Zahodna medicina zdravi telo, vzhodna tudi dušo, pravijo. Kako vi gledate
na to?
O sebi bi rekel, da pripadam tako imenovanemu grško-rimskemu slogu civilizacije.
Povsem verjamem v to, kar so povedali Grki: zdrav duh je v zdravem telesu. Če
nekoga boli telo, se ne more počutiti dobro, dobro se počutimo tedaj, ko smo
zdravi in v dobri telesni kondiciji.
Bi se, če bi se znašli v položaju, ko vam uradna medicina ne bi mogla pomagati,
obrnili tudi na zdravilce?
Vedno in povsod se izogibam dogmam. Ni mogoče vnaprej reči, kako bi ravnal;
dokler se sam ne srečaš s skrajno situacijo, ne veš, kako se boš v resnici odzval.
Kar tako reči, ne bom živel, ne, ne … Ko gre človeku za življenje, se oklepa
tudi zadnje slamice. Ljudje pogosto rečejo: če bi imel poškodovano hrbtenjačo,
bi raje umrl. V to ne verjamem. Življenje ima veliko vidikov. Tudi sam težko
razumem človeka, ki je hrom, torej tetraplegik, a kljub temu slika z ustnicami.
Še vedno ima oči, še vedno lahko uživa v barvah, vidi stvari, ki jih drugi spregledamo
ali gremo mimo njih in se sploh ne zavedamo, da obstajajo. Posluša glasbo, prisluhne
ljudem … Skratka, človeku vedno nekaj ostane.
Zdravniki opozarjajo, da je težko, če ne celo nemogoče, priznati metode,
ki niso znanstveno dokazane. V uradni medicini stvari preverjate. Koliko pa
je prostora za drugačnost?
Prostora bo toliko, kolikor bodo zdravniki prosvetljeni in strpni. Več ko bo
strpnosti, več bo prostora. Ne nazadnje se je vse skupaj začelo z zdravilci
v Afriki, na temeljih kitajske medicine, na osnovi izkušenj, ki so jih ljudje
stoletja in tisočletja prenašali iz roda v rod. Nedavno sem bil na kongresu
v Hongkongu, kjer so javno povedali, da so bolnika skušali zdraviti tudi s tradicionalno
kitajsko medicino. V tem ni nič slabega. Slabo je, če stvari uidejo izpod nadzora.
To se dogaja zato, ker so povsod ljudje, ki skušajo izrabljati druge in služiti
na njihov račun. Mene osebno najbolj moti, da se zdravilci povsem neustrezno
ukvarjajo s terminalnimi bolniki. Z lažnimi obljubami in zavajanjem lahko povzročijo
veliko gorja.
Vrniva se na začetek, k mejam. Veliko ste jih že prestopili, katera bo naslednja?
Zanima me nekaj, kar raziskujejo mnogi, a je še zelo neraziskano, to pa je -
zavest. Pa ne politična (smeh) … Zanima me, kje je tista meja, ko se človek
oziroma živo bitje zave in kdaj ta zavest ugasne. Žal vse kaže, da je to pretrd
oreh za medicino in da medicina tega ne bo mogla odkriti, ker je pregroba. Na
pomoč nam bosta morali priskočiti matematika in fizika, predvsem pa kvantna
fizika.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Zavest_Meja_Prestopanje
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
