Zavest izkuša, da nekaj v njej grebe in sili, nekaj, kar ne spada k njenemu bivanjskemu polju. Vedno je tu, pa naj bo življenje veselo ali žalostno. Tako se prične tudi Pomenek ptic. Po začetnem navdušenju se oglasi bojazen pred nevarnostjo potovanja. Omejena zavest ne more drugače: stvari, ki ležijo zunaj njenega obzorja, mora spraviti na svojo raven. Vendar so še nedoločene, kot sence ležijo nad njeno srečo in ji ne dajo miru.
Mnogovrstne kot ptice so tudi naše zablode in iluzije. Prav tako različni so izgovori, ki nas odvračajo od preobrata in usmeritve k Božjemu. V naši zgodbi je to zlasti začetek poti, ki izgleda kot neskončna, z dvomi in pomisleki posuta cesta.
Tudi mnoge druge človeške lastnosti, ki ovirajo notranjo pot osvobajanja, prepoznamo pri pticah: občutek nevrednosti, nagnjenosti k melahonliji, prevladovanje naravnih nagonov, gon po imetju, zapeljevanje v vedno nove želje in izgubljanje v spremenjivih čustvih.
Te lastnosti se dvigajo v nas, se rinejo v ospredje in hlepijo s skoraj nesramno drznostjo po izpolnitvi in zadovoljitvi. Zato odrinejo nežni, globoko iz srca prihajajoči vodebov glas, ki kliče k kliče k postanku in razmisleku. Zato se na mukotrpni poti skozi sedem dolin izgubi mnogo ptic. Ena od ptic verjame, da bo z vajami dosegla najvišjo popolnost in se od te iluzije noče ločiti. Vodeb pa ji pokaže in ji da spoznati, da ji njen napuh ne bo mogel pomagati v razvoju.
Razloži ji, da pot k Stvarniku ni za navidezno popolne, ampak za vse, ki uvidijo lastno nepopolnost. Vprašanje pa je, ali se iskalec tedaj oprime lastne „resnice „ ali se obrne k Božji resnici. Ali lahko ustvarja iz utehe prave poti, ki jo kaže vodeb, ali ostaja pri lastnem izpopolnjevanju in kultiviranju, medtem ko zanika pravi življenjski cilj? Kdor interesov svojega ega ne more postaviti na drugo mesto, za dušo, kdor želi v svojem življenju še kaj doseči, preden se obrne k svetlobi, bo nekoč ostal praznih rok.
S svojim egom želi namreč doseči vrh a to ni mogoče! Spremljevalca ega sta ponos in napuh. Toda to sta sopotnika, ki ovirata pot. Le spoznanje, da sta to napačno izbrana prijatelja, lahko pretrga odrevenelost. Ni dovolj le odločitev, potrebno jo je tudi izpeljati. Šele potem se bosta ponos in napuh umaknila in odstopila prostor lastnostim, ki razpirajo nove možnosti.
Dobri in zlo sta pola, med katerima živi nesveta dialektika. Ne da se je premagati tako, da udrihamo po dozdevno dobrem ali dozdevno slabem. Svet nasprotij ponuja človeku pač možnost, da spozna brezizhodnost. Če človek spozna, da se nasprotja medebojno pogojujejo in da so zato nerešljiva, začne verjeti v vodebov nasvet in iskati notranjega kralja. Ta pot pelje iz sveta nasprotij in pomeni popolno temeljno spremembo človeka.
„ Sedmero dolin leži na naši poti,
toda nihče ne ve, kako daleč so, kajti
s tega potovanja se ni vrnil še nihče,“
odgovori Vodeb na vprašanje, kako dolga je pot do kralja. Pot skozi sedmero dolin lahko gledamo kot pot, ki vodi k pravemu, resničnemu življenjskemu cilju. Najdemo jo lahko le na podlagi življenjske izkušnje. Potem ni več vrnitve. Izključeno je vsako poskusno raziskovanje, ne zato, ker nekdo to pripoveduje, ampak zato, ker sposobnosti ega ne zadoščajo, da bi prestopil svoje meje. Pa naj psihologija uči, kar hoče !
Vodeb razlaga, da ima sedmero dolin poseben pomen. Tu so: dolina iskanja, dolina ljubezni, dolina spoznanja, dolina skromnosti, dolina enosti, dolina zablode in dolina predaje.
Zavest izkuša, da nekaj v njej grebe in sili, nekaj, kar ne spada k njenemu bivanjskemu polju. Vedno je tu, pa naj bo življenje veselo ali žalostno. Tako se prične tudi Pomenek ptic. Po začetnem navdušenju se oglasi bojazen pred nevarnostjo potovanja. Omejena zavest ne more drugače: stvari, ki ležijo zunaj njenega obzorja, mora spraviti na svojo raven. Vendar so še nedoločene, kot sence ležijo nad njeno srečo in ji ne dajo miru.
