Seme mojega duhovnega nagnjenja je hitro klilo. Skupaj z njim pa je rasel tudi plevel – odpor do
pobožnjaštva in fanatizma. Takrat sem zaradi dolgih las, s katerimi sem nasprotoval ustaljenim
pravilom, postal tarča vseh, ki so sovražili hipije, tudi policije, ki me je redno ustavljala, preiskovala
in nadlegovala. V resnici sem čutil nekakšno žalostno izpolnitev, če so me ljudje sovražili zaradi
dolgih las, manjšinske vere ali tega, v kar sem verjel.
Počaščen sem bil, da so me preganjali zaradi
plemenitega ideala in da se nisem prodal splošno uveljavljenim merilom. Začelo pa se mi je tudi
svitati, da bi si z ljudmi, ki me sovražijo, delil skupno bolezen, če bi jih tudi sam sovražil. Hrepenel
sem po tem, da bi se prebil skozi sektaške ovire in odkril notranje bistvo vseh ver, Božjo enost.
Na kolidžu sem študiral psihologijo in humanistične vede, toda meditacija in glasba sta bili zame še
vedno na prvem mestu.
V mestu Opa Locka blizu kolidža je v hiši z imenom Pepelnik živel predani
glasbenik James Harmon, ki smo mu rekli Medved Jimmy. Imel je močno telo, dolge lase in brado,
bil pa je glavni pevec in orgličar glasbene skupine Burning Waters Blues Band.
Medved me je imel rad kot mlajšega brata. Nekega dne mi je s ponosnim nasmehom potisnil v roke
ene od svojih orglic. »Brat, naučil te bom igrati orglice.«
»Ampak ne spoznam se na glasbo,« sem sramežljivo odvrnil.
»Saj je vseeno, človek. V srcu imaš globoka čustva in to je bistvo bluesa.« Od tistega dne so me
orglice ves čas spremljale.
Takrat sem se spoprijateljil z nekimi afroameriškimi študenti in prek enega od njih navezal poseben
prijateljski odnos s starejšo žensko, ki je bila tesna družabnica dr. Martina Luthra Kinga mlajšega.
Bila je nežna, vendar odločna, in je tudi sama posvetila življenje vodenju gibanja za državljanske
pravice. Ker je bila stara skoraj petdeset let, jaz pa le osemnajst, sem jo klical mama, ona
pa mene sin. Povezovali so naju globoki pogovori o viziji dr. Kinga in njegovem tragičnem
umoru. Bila je iskrena baptistka ter kljub prijaznosti in milini neomajna. Nekoč je po miamijski
soseščini organizirala pohod za državljanske pravice in povabila tudi mene.
Obraz ji je zasijal od
presenečenja, ko sem se res prikazal – belopolti fant na črnskem pohodu daleč na jugu. Ponosno me
je prijela za roko in me odpeljala na začetek vrste, da bi hodila skupaj.
Opazovalci so bili osupli, ko so me videli. Belopolti rasisti so nam grozili in se nam posmehovali,
ko smo šli mimo. Nekateri so metali kamenje in steklenice, medtem ko je policija gledala drugam.
Mama se je smehljala, saj je več kot tristo pohodnikov pelo himno Sama Cooka A Change is Gonna
in We Shall Overcome.
Come16
posedli na zložljive stole.
Sedel sem zraven prijateljice, dokler ni stopila k mikrofonu pod kokosovo
palmo. Opozorila je na krivico, ki se godi njenim ljudem, in občinstvo spodbudila k nenasilnemu
uporu.
S prepričanim glasom je zagrmela: »Z nasiljem bomo nazadovali in postali zlobni kot naši
preganjalci. Neustrašno moramo združiti moči in zahtevati svoje pravice, ne z orožjem in ognjem,
temveč s poštenostjo in vero v vsemogočnega Boga. Takoj ko zavohamo smrad nestrpnosti, jo
moramo bojkotirati. Zaradi tistih, ki nas zatirajo, se ne smemo nikoli izneveriti resnici. «
V oči so ji privrele solze in med ponavljanjem misli svojega vodje je povzdignila glas: »To je
Amerika, dežela svobodnih. Ne bomo odnehali, dokler ne bomo za vedno strli spon suženjstva in
lahko zavpili v nebo: Končno svobodni, končno svobodni! Častiti King je imel sanje. Umrl je zanje.
Mi pa bomo zanje živeli. Amen.«
17
Pohod je dosegel vrhunec z zborovanjem v parku. Pohodniki so se
Ljudje v parku so začeli odobravajoče vzklikati. Usedla se je in mi zašepetala v uho: »Ti je bilo
všeč, sin?«
Prepričano sem prikimal.
Nato se je oglasil govornik, ki je ljudi pozval k revoluciji. »Upi za nenasilno rešitev so se izjalovili,
potem ko so ubili častitega Kinga,« je besno zavpil. »Bratje in sestre, prebudite se iz sanj! Proti
ognju se moramo boriti z ognjem!
Svobodo tega naroda smo dosegli z vojno in ne mirom. Priseči
moramo, da bomo iztrebili belopolte zatiralce in požgali njihova mesta.« Pol občinstva je zarjovelo
v podporo, drugi pa so vzdihovali od sramote. Možakar je premočen od potu pobesnelo mahal s
pestjo. »Zakleli so se, da bomo za vedno ostali na zadnjih sedežih njihovih avtobusov in zaprti
v getih.« S sovraštvom v očeh je uperil prst vame in zakričal: »Bratje in sestre, poglejte tega
zahrbtnega belca! V našem današnjem pohodu brez sramu koraka v prvi vrsti, nas, črnce, pa pušča
zadaj!« Njegovi privrženci so zarjoveli od besa.
Moški je nadaljeval in me označil za simbol vsega, kar so prezirali. Še naprej je grmel in hujskal
ljudi k maščevanju. Prijateljica je planila pokonci, da bi me branila, vendar je njeno ugovarjanje
preglasil bes moža, ki je prevzel oblast nad mikrofonom in večjim delom množice. Nežno me je
prijela za roko in v obupu zmajala z glavo. »Sin, zelo mi je žal. Jaz sem te pripeljala v prvo vrsto
in Bog to ve. Zaupal si mi in zdaj si v nevarnosti.« Stisnila mi je roko in vzdihnila: »Bolje, da takoj
odideš. In naj bo Bog s tabo.«
Od drevesa do drevesa sem se skrivaje odplazil proč od zbora. Prijateljica me je pozorno opazovala
in me je bila pripravljena braniti, če bi bilo treba.
Osupel sem bil nad tem, koliko ljudi, ki so si
želeli enakosti in pravičnosti, je zdaj poudarjalo razlike in bilo celo pripravljeno uporabiti nasilje.
Ko sem z velikim olajšanjem zapuščal park, sem vseeno spoznal, da sem dr. Kinga in njegove
privržence zaradi dogodkov tistega dne še bolj občudoval. Čutil sem, da so se zvesti svojim idealom
neizprosno borili proti notranjemu in zunanjemu zatiranju. Sam sem se sprehajal pod floridskim
soncem in se spomnil misli, ki je osvetlila mojo izkušnjo – če nimamo ideala, za katerega bi
bili pripravljeni umreti, nimamo ničesar smiselnega, za kar bi bilo vredno živeti.
Nato se mi
je posvetilo. Martin Luther King mlajši je imel sanje, za katere je živel in umrl, in te sanje so
spremenile svet. Ali se ta moč ne skriva v vseh nas, če le vztrajamo pri svojem notranjem klicu?
Seme mojega duhovnega nagnjenja je hitro klilo. Skupaj z njim pa je rasel tudi plevel – odpor do
pobožnjaštva in fanatizma. Takrat sem zaradi dolgih las, s katerimi sem nasprotoval ustaljenim
pravilom, postal tarča vseh, ki so sovražili hipije, tudi policije, ki me je redno ustavljala, preiskovala
in nadlegovala. V resnici sem čutil nekakšno žalostno izpolnitev, če so me ljudje sovražili zaradi
dolgih las, manjšinske vere ali tega, v kar sem verjel. 
