Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Volk_Objemi_Slovenijo_Peacehiker

Utrinki ljubljanskih objemov /1. del torek, 12. december 2006 @ 11:35 CET Uporabnik: tinag Piše: Volk & ObjemiSlovenijo Mojbog, kaj počnem? Me bo sploh kdo hotel objeti? Si ne bom naredil sramote? Ljudje me bodo žalili, da spadam v umobolnico, ali še kaj hujšega, bom zmogel to požreti?... Takšne in drugačne misli so me na trenutke spreletavale od osmih zvečer, do šestih zjutraj, ko sem pridno delal in premišljeval o objemih, ki me čakajo jutri. Toda… Saj tega ne bom naredil za ljudi, ki tako razmišljajo, to grem delati za ljudi, ki potrebujejo radost in ljubezen. Toda, čeprav vem, da bom delal nekaj dobrega, se v meni oglaša tudi tisti drug glas – Aleš, ne nori in pojdi domov spat! Ne, ne grem!To sem hotel delati celo življenje. Pomagati ljudem, jim dajati radost in upanje. Dolgo sem molil, da sem dobil eno in drugo, zdaj ko ju imam, ju ne smem zadržati zase, moram ju deliti z drugimi. Se razdajati... Že celo življenje se, a nikoli nisem dobil tiste prave priložnosti. Tokrat sem jo in tokrat nisem sam. Vsaj v dveh bova. In v dveh je vedno lažje. Pomisli na Sedmaka, nekaj dni nazaj je šel na ulice popolnoma sam pa je preživel. Oba sva sanjača, oba sva vizionarja, oba verjameva v lepši svet. In več kot nas bo, več lahko naredimo. Ne morem odnehati, obljubil sem mu, da bom tam… Da bova objela Ljubljano… Stuširan in oblečen. Nekoliko se tresem zaradi preveč kave, nekoliko sem tudi zaspan, a nič hujšega. Tako, blog je napisan, zdaj lahko samo upam na najboljše. Bog in sveta 71-ka, prosim vaju, vodita me varno do Ljubljane. Tako kot zmeraj. V avtu se razleže ta super glas Bryana Adamsa in njegovega »Run to you!« Greva, Volk, kaj sploh še čakaš!? Hitreje boš v Ljubljani, prej boš rešen vožnje… Dežek počasi štropota po vetrobranski šipi moje Globoke modrine. Oči so težke. Prekleto, če je Miroje zdržal vse od Frankfurta do Podgorice, bom pa ja tudi jaz še enkrat več zdržal po nočni od Gorice do Ljubljane. Še en Red bull… Ne, nič mi ne pomaga. Moram se ustaviti na zadnji dobri kavi pred vikendom, ki ga bom preživel širom naše lepe deželice. In to lahko dobim samo na Ravbarkomandi. Kaj bom? En makjato, prosim. Prijazen nasmeh natakarice me opogumi: »vam lahko podarim en zastonj objem?« Ob začudenem pogledu stopi za korak nazaj, toda naslednji trenutek se prisrčno nasmehne. »Ne, namen je čisto dovolj, najlepša hvala.« Izza oblakov posije sonce… Končno v Ljubljani. Joj, kje naj najdem parkirišče. Petek zjutraj je in v centru je najti brezplačen parkirni prostor dobesedno misija nemogoče. Plačati bom moral… Ampak nič hudega, tistih par tisoč tolarjev bom pa že izkašljal. Toda nič me ne stane se enkrat zapeljati naokoli, če parkirnega prostora ne bo, bom na Bavarcu zavil desno, nato spet desno proti železniški postaji in parkiral tam. Toda, hej! Kaj pa je to? Z zadnjega parkirišča pred Bavarcem, odhaja avtomobil s parkirnega prostora. Je to sploh mogoče!? Matej ima prav, ko razmišljaš o čudežih, se ti dejansko dogajajo. In danes so čudeži povsem mogoči. Čudovit dan je. Nobenega mraza ni, na nebu skoraj ni oblačka in prav prijetno toplo je. Iz avta vzamem karton z napisom ZASTONJ OBJEM, ki sem ga naredil ponoči. Bi ga dvignil že zdaj? Daj, potrudi se, Volk. Ne morem, majkemi. Potrudi se! NE MOREM! Samo poskusi! Saj bom, res bom, ampak šele na Prešernovem trgu… Ne upaš si, zbežal boš domov, kot zajec. Ne bom, zdaj pa nalašč ne bom! »Ne, nič ne bom pil, ampak prosil bi te, če lahko uporabim vaš WC«, odgovorim natakarici v manjšem baru pri Prešernovemu trgu. Pomigne mi da ni nobenega problema in na pult ji položim karton… Ko pridem nazaj, vidim kako si ga zvedavo ogleduje. Nasmehnem se in ji na hitro pojasnim zgodovino »free hugsov« in jo povabim naj se nam pridruži. Povsem miren sem, nobene treme ni več in niti njen smeh, ko zapuščam bar, me ne moti več. »Oprosti, te lahko nekaj vprašam?« me po poti ustavi mlajša blondinka. Saj ni mogoče… »Izvoli,« se nasmehnem »Greš ti na tiste zastonj objeme? Novinarka Direkta sem in rada bi napisala kaj o vaši kampanji.« Do Prešernovega trga ji povem kje in kako so se »free hugsi« začeli in jo povabim naj se oglasi potem, ko bo k spomeniku prišel tudi Matej in ko nas bo več. Posloviva se in sam se usedem na podstavek spomenika in k nogam postavim karton z nedvoumnim napisom. Nikjer nikogar. Sam… sredi tujega mesta. Ne, ne smem misliti na to. Nisem več sam tako kot leta nazaj, ko sem bil v družbi, a vendarle sam. Preveč sem poln pozitivne energije, da bi bil sam. Čutim, kako me mimoidoči začudeno opazujejo in počasi se mi začnejo zapirati oči, toda v hipu me predrami mlad fant: »Si prišel delit objeme?« Brez besed se objameva. Močan in topel stisk in nekaj sekund samo stojiva v tišini… Okolica počasi izginja. »Jaz sem Aleš iz Nove Gorice,« mu rečem, ko se spustiva. »Simon s Koroške,« mi odgovori. Že čez nekaj minut, ko ura neusmiljeno tiktaka, nisva več sama. Pridružijo se nam tri nasmejana dekleta. Trije topli objemi, čuti se naša dobra volja, čuti se radost in čuti se ljubezen. V bližini se sprehaja nekaj ljudi s fotoaparati. Res je, Matej mi je povedal, da bo stvar medijsko pokrita, toda koliko nas bo? Že čez nekaj minut si ne morem več zapomniti vseh imen, enostavno preveč nas je. Niti objeti ne morem več vsakogar, saj se ne da slediti kdo je nov in kdo je tu že od prej. Je to sploh mogoče? Zares obstaja toliko ljudi, ki so pripravljeni deliti svojo radost in ljubezen s popolnimi neznanci? »Si od zastonj objemov?« me vpraša moški srednjih let. Pokimam mu. »Te lahko objamem?« Še en prisrčen stisk podarim in dobim. Čutim kako se najina energija pretaka… »Super ste, več takšnih ljudi bi moralo biti. Lahko malo poskusim?« me vpraša. Brez besed mu podam svoj karton in ga opazujem, kako ponosno hodi naokoli s kartonom dvignjenim visoko nad glavo. In opazujem kako žari, ko dobi svoj prvi objem… Čudovito je in kar pozabim na to, da je za mano delovna in neprespana noč, bolj sem poln energije kot kadarkoli do zdaj. »To je Matej,« mi šepne Simon, ko se k nam pridruži visok fant v modri vetrovki. Odidem k njemu in se mu predstavim. Objameva se in v tistem trenutku začutim srečo. Ne tiste vrste, ki te prevzame, ko objameš ljubljeno osebo, ki je že dolgo nisi videl. Ne, Matej dejansko izžareva neko posebno energijo. Človek, ki te navda z zaupanjem že ko ga prvič vidiš. Toliko stvari bi ga rad vprašal, kako je začel svoj štoparski podvig, kako se je počutil, ko je pred par dnevi prvič delil svojo radost, kako vidi ta včasih tako zelo črn svet… Toda časa ni. Vedno več nas je, zdaj smo že skoraj v tridesetih in med množico zagledam znan obraz. Saj… ne… more… biti… res… ALENKA!!! »VOLK,« se moji prijateljici razvedri obraz, ko me zagleda in poletiva drug drugemu v topel objem. Ura je že čez deset… Skoraj vsakdo ima svoj transparent. Ampak nimamo vsi napisano Zastonj objem. Nekateri imajo napisano Free Hugs, drugi spet Podarim objem, tretji pa Objemi me. Saj ni važno, važni so objemi, ki jih bomo danes dajali. Matej nam pove, kar že vsi vemo. Naša naloga je objeti Ljubljano, razdelili se bomo po mešanih parih in vsak bo dobil svojo lokacijo. Jaz in Alenka skupaj s še z enim parom dobiva parlament. Kaj boljšega? Ljubezen bova delila pred stavbo, kjer je doma največ hinavščine in laži… Stopimo v krog in se objamemo prek ramen. Sprašujem se, če tudi ostali čutijo energijo, ki preveva mene. Nobene treme, nobenih nočnih strahov. Vse je izginilo s soncem, ki je prepodilo jutranjo meglico. Gremo! Čutim poglede, ko se z dvignjenim kartonom podam po uličici. Četudi ne bom podaril nobenega, včasih je važen samo namen… Ljudje hodijo mimo mene, kot da sem zrak, drugi stopijo na drugo stran ulice, tretji se pritajeno smejijo… Kar naj se, če imajo takšno veselje. Alenka je že podarila nekaj objemov, jaz nobenega. V meni se naseli pritajen strah. Res dajem občutek človeka, ki ni vreden zaupanja? Že čez minutko tudi tega dvoma ni več. Topel in prisrčen objem popolne tujke… »Želim vam lep dan,« ji šepnem na uho in že greva naprej… Vse se dogaja kot v pravljici… Nobene nestrpnosti, nobenega pričakovanja, nobenega siljenja. Nekateri me objamejo, drugi ne. Moški so veliko bolj sramežljivi, dekleta ne. Objemov ne štejem, toda veliko jih je. Ogromno. Ne bi jih mogel prešteti tudi če bi želel. Neumno bi jih bilo šteti. Sem mar tukaj zato, da se bom s tem hvalil, ali da bom svetu nekaj dal? Koga brigajo fotoaparati, ki škljocajo? Tukaj sva dva, ki deliva radost, ostalo ta trenutek ne obstaja. Z Alenko sva popolnoma sproščena, smejiva se in se skušava vsakomur nasmehniti. Uživam, mojbog, kako uživam v tem dnevu. Pot naju vodi mimo parlamenta in Name, prek Čopove in Tromostovja na tržnico. Kako so naju nekateri veseli. Nekatera dekleta so dobila že štiri objeme, toda hočejo tudi petega – od mene. Koliko je že ura? Enajsta in pol. Joj, ena ura je minila kot v sekundi, sam pa sem kot v transu. Pred nama se ustavi ženska z zlato prinašalko na vrvici in vpraša Alenko kaj počneva. Je psička pridna? Seveda je. Pokleknem in ji namenim objem okoli kosmatega vratu, ona pa me poliže po roki. Nasmehnem se in vstanem, toda ona se s tem ne strinja in začne nemirno poskakovati. Očitno bi mi rada vrnila, kar sem ji dal. Spet se sklonim in dobim slinast liz po obrazu. Kako iskren je smeh vseh nas treh v tem trenutku… Počasi prihajamo nazaj na Prešernov trg in se objemamo. Tako srečni smo, tako radostni in tako polni energije. Nekateri sicer pravijo, da je nimajo, saj so jo preveč razdali, toda sam sem preprosto srečen. Stopimo v krog in trdno stisnemo drug drugega. Matej nam pove, kako srečen je, da nas vidi v tolikšnem številu, kako vesel je, da smo se odzvali in objeli Ljubljano. Nisi srečen samo ti, Matej, tudi mi smo. Vsi smo dobrega srca in vsi enako mislimo. Delili smo radost in ob tem uživali. Le kolikim ljudem smo polepšali dan?! In že to je neprecenljivo, čeravno nekje globoko v sebi čutim nekoliko zaspanosti. Še vedno objeti zapojemo »Dan ljubezni«. Le kako so vedeli, da v tem trenutku potrebujem točno to pesem? Pepel in kri so nekoč izjavili, da je posvečena sicer predvsem pekom, a tudi vsem drugim nočnim delavcem. Saj ni važno, če s svojim grozljivim štoniranjem nekoliko kvarim zvok. Samo prisrčno se nasmejimo, nakar se začnemo razhajati. Toda ne morem še v posteljo v hotel, odkoder bom naslednje jutro štartal proti Slovenski Bistrici, samo nekaj grem pojest, nato pa se vrnem na popoldansko srečanje. Dan še ni končan… Komentarji (0) www.pozitivke.net