Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/VojnaZaNaseMisli

Vojna za naše misli sreda, 14. december 2005 @ 06:12 CET Uporabnik: Pozitivke Piše: Bern Jurečič v novi Karma plus Zgodba o deveti hiši. Astrologi vanjo spravljamo svobodo, znanje, filozofijo, religijo, študij, pravne zadeve, sodišča, potovanja, turizem, tujino, širjenje in neomejenost. Deveta hiša išče (po Gerkmanu) smisel, smer in cilj v življenju ter ureja spoznanja v sisteme znanja. Deveta hiša daje misli polet, ki hoče iti čez vse meje … Kino, televizija, časopisi in revije služijo temi namenu. Knjige so od nekdaj skrbele za to, da se je človek lahko srečal z živo mislijo ljudi, ki so bili sicer v prostoru, neredko pa tudi času, daleč stran. ("Astrologija, veda o značaju in usodi", Aura 1991, str. 243) Če nasproti ležeča tretja hiša pomeni bližnje okolje, soseščino, in tesnejše odnose, potem deveta hiša gleda oddaljene horizonte in komuniciranje na daljavo. Spomladi letos se je v katoliški Cerkvi zgodil večji premik - zamenjava na samem čelu organizacije. Po koncu razmeroma dolgega pontifikata je papež Janez Pavel II. svoje mesto prepustil svojemu nasledniku in dotedanji kardinal Ratzinger, že pred tem ena ključnih osebnosti katoliške Cerkve, je postal papež z imenom Benedikt XVI. Ugibanja in špekulacije o tem, kaj to pomeni za razvoj Cerkve ter kakšne usmeritve lahko pričakujemo, so se kar vrstila, enotnega odgovora na te dileme pa ni. Če nekateri trdijo, da ta zamenjava pomeni korenit zasuk nazaj, niso daleč od resnice niti tisti drugi, ki pravijo, da se je zasuk nazaj zgodil že za časa prejšnjega papeža in da novi česa bistvenega ne bo prinesel. Do podobne zamenjave je nekoliko prej prišlo tudi na čelu slovenske katoliške organizacije, ko je nadškofa Rodeta - ki je slovenski Cerkvi, pred njimi vodeni s strani mehkega, spravljivega in ljudem všečnega nadškofa Šuštarja, prinesel resnobno versko gorečnost in neskrivano politično angažiranost - zamenjal milejši in prijaznejši škof Alojz Uran. Pričakovanja, po katerih naj bi bilo v slovenski RKC po novem manj ortodoksnosti, zajedljivosti in provokativnih izjav ter komentarjev, so se, kot kaže, uresničila, glede prisotnosti Cerkve v našem vsakdanu pa se položaj ni spremenil, opažamo lahko le večji pritisk, čeprav se je zamenjal način, obraz. Nekakšna prijazna agresija bi lahko rekli temu. "RELIGIOZNA OBRAMBA PO G. GAČNIKU" Tako smo v naših medijih pred kratkim lahko opazili dva odstopa od prislovične verske strpnosti, ki naj bi nam jo povrnilo novo cerkveno vodstvo. Oba govorita o neljubem trku vaditeljev joge s cerkveno hierarhijo, ki sta se končala z nekakšnim izgonom. Eden od dogodkov se je zgodil v Postojni in je o njem poročala televizija v posebnem prispevku, o drugem, tistem s koroškega področja, pa je komentar objavil slovenski dnevnik, kjer med drugim piše, da "je bil predmet … pozornosti zgolj nek drug argument: o hudobnem duhu, hudičevih nakanah, zavestnem zavajanju otrok in mentalni nehigieničnosti telovadnice, v kateri se hudobni duh zadržuje tudi po tistem, ko tečajniki zapustijo prostor. Zgolj zaradi njega in podpisnikov s te vrste navedbami prepričanih staršev so tečajnike tudi nagnali iz šole! Nihče ni omenjal ločevanja Cerkve od države." … in nekoliko niže še: Nespoštljivost in prezir gospoda do truda naše argumentacijske analize si poskušamo razložiti z zapisom na spletu, kjer piše, da je g. Gačnik ključar cerkve svete Uršule na Uršlji Gori in neutruden verski delavec. Zato je po svoje pričakovano, da kaže zaskrbljenost za pravovernost Slovencev in zapira duri pred potencialnimi uroki. Domnevamo, da je to refleks, usklajen s slabo prikriti željami Katoliške cerkve, da si državo religijsko podredi. Tudi za ceno izgona ljudi, ki prakticirajo jogo, in to iz ustanov, nad katerimi nimajo nobenih pristojnosti." (Članek si je v celoti mogoče prebrati na spletni strani http://www.zofijini.net/cenzurirano_religiozna.html.) Pri tem ni najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da se je tozadevno spozabil (ali pa se celo ni "spozabil", kdo bi vedel?) nek goreči vernik - v oči močno bode predvsem skorajšnja sočasnost teh dogodkov! Eni sami osebi, ki ima možnost, "dolžnost" in dovolj vpliva, da ljudi, ki si z jogo pomagajo lajšati vsakodnevne težave, posledico vse večjega stresa, ki v naših krajih ni nikakršen tujec, nažene iz šolske telovadnice, je še nekako mogoče opravičiti z nepoznavanjem, napačnimi informacijami, mentalnimi težavami ali čimerkoli že, huje je, ko se to zgodi na dveh zelo različnih mestih. To vsekakor daje misliti. Ali je torej mogoče, da nekdo, ki vodi tako močno in mogočno organizacijo, kot je RKC (v Sloveniji, denimo), ne ve, da joga pač ni nekakšna tuja religija in s tem grozeča nevarnost mirni, bogaboječi in človeku prijazni katoliški Cerkvi? In ali je po drugi strani mogoče, da tisti isti, ki prav gotovo ve (izjemna obveščenost Cerkve ni skrivnost), da joga ni nevarna dejavnost (ampak je v svoji biti nedvomno miroljubnejša od religije, saj se širi zaradi praktičnih rezultatov in ne zaradi prepričanja), to dejstvo preprosto ignorira in vodi proti jogi kampanjo? Nemara tudi še danes pričakuje, da bo človek svoje težave z ukrivljeno hrbtenico rešil zgolj z molitvijo? ALI SMEMO MISLITI PO SVOJE Poglavitni razlog tokratnega pisanja seveda ni Cerkev, temveč neka druga dimenzija, na katero moremo naleteti veliko širše, v celem svetu. Gre za neposreden in neskrivan poskus omejiti bohotenje misli in vse širših možnosti, ki jih ima današnji vse bolj razgledani človek. Da se stoletje razvoja medijev in informatike v zadnjem desetletju spreminja v pravi boom, ni nobenega dvoma, da so možnosti in kapacitete vse večje in večje, tudi ne. Vodnarjeva doba je čas, ki naj bi vsem ponudil enake možnosti, in globalizacija je le eden od načinov, kako si novi čas utirja pot med nas. Kot ob vsakih spremembah, se tudi v tem prelomnem času nekateri znajdejo hitreje kot drugi (spremljajoči pojav prav vsake revolucije), zaradi česar postanejo njihove možnosti toliko večje. Ker jim sledi množica, ki reagira več ali manj počasneje, je dandanes možnost podrejanja ljudi spričo medijskih zmožnosti toliko večja. Odličen poizkus podreditve javnega mnenja predstavlja napad na Ameriko septembra 2001. Dva avtorja, Meyssan in Moore, sta zadevo z več zornih kotov opisala dovolj nazorno, da je vsakemu bralcu lahko jasno, kje so pravi razlogi za to tragedijo - a kaj, ko je slika (neposredni televizijski prenos!) - močnejši od vsakega komentarja. Učinkovito, ni kaj! (Da nekaj smrdi pri vsem skupaj, kaže tudi neverjetna razlika med kot švicarska ura tekočim posredovanjem jeseni 2001 in popolnim razpadom istega (t.j. "vsemogočnega" ameriškega) sistema pičla štiri leta kasneje, ko se na orkan Katrina pač ni bilo mogoče temeljito pripraviti. A to je že druga zgodba.) Drugi tak poizkus, vojna v Iraku, je več ali manj spodletel, saj so ljudje pričeli dvigati glavo, nekateri partnerji pa so se umaknili. "Pravične" vojne za Iran tako ne bo, vprašanje naftovoda preko teh dežel pa je prestavljeno vsaj za nekaj časa. Beležimo resne poizkuse vnesti paniko in občutek nemoči med ljudi s pomočjo grožnje v obliki bolezni - antraks, SARS in sedaj ptičja gripa. Gospodinja v predmestju napravi celo operacijo in umetnost iz preprostega odnosa poginule leteče živali v kontejner za smeti, vendar ne ptice - netopirja! PROGRAMIRANJE KOLEKTIVNE ZAVESTI Nevidno, nekje v ozadju se torej bije hud in neusmiljen bolj - boj za naše misli. Za misli nas, naše okolice, naroda; gospodinje, kupca, porabnika; moškega, ženske, otroka. Coca-Cola, jeans, Miki miška, voda Perrier in milijoni drugih stvari po vsem svetu. Mnenje nakupovalca je cilj pozornosti že tisočletja - debelo desetletje je stara raziskava, iz katere nedvoumno sledi, da recimo rojeni v Dvojčkih pri nakupih najbolj med vsemi znamenji sledijo trendu in jim je najlažje prodati novotarije vseh vrst, medtem ko Device s te plati niso najbolj priljubljene, saj praviloma slepo sledijo svojim zapiskom na nakupovalnem lističu. Toda če je šlo doslej bolj kot ne za pritegovanje pozornosti, pa najnovejši trend kaže na nekaj veliko večjega - na poskus kanaliziranja miselnih tokov, na grobo ali pa bolj fino usmerjanje mase v natančno določeno in skrbno predvideno smer, pri čemer razmišljanje z lastno pametjo ni najbolj zaželeno. Ali gre za bojazen, da se utegne taista masa v primeru še nadaljnjega "prostega" usmerjanja svoje pozornosti v katero od tisočih smeri in možnosti (kar bi prav lahko pripisali eri Rib, ki ji pripadata tudi katoliška Cerkev in islam) preprosto izpriditi in uiti izpod nadzora, ali pa gre za poskus nevidnih vodilnih struktur, da v samem začetku Vodnarjeve dobe ne le zasedejo vodilna mesta, temveč si tudi pravočasno zagotovijo prevlado na najvišjem možnem, torej na miselnem področju - to bo pokazal čas. Vsekakor pa tako široko zastavljen pritisk na miseli in mnenja, kakršnemu smo priča, zahteva veliko pozornost. Kolektivno pranje možganov kajpak ni nič novega, to so počeli vsi veliki diktatorji in večina prekucuhov, vsak v svojem okolju in svojem obdobju seveda, nekateri uspešno, nekateri manj. Toda na globalnem nivoju pravica "misliti" še nikoli ni bila tako ogrožena kot prav danes. Komentarji (3) www.pozitivke.net