Piše: Deborah Kaufman in Alan Snitow

ZDA - 22. marca 2006 obeležujemo Svetovni dan vode, slovesni dogodek mednarodnega značaja, za katerega praznovanje so se dogovorili pred dobrim desetletjem na Konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju. To je dan za ponovitev zastrašujočih številk:

" več kot milijarda ljudi na planetu nima dostopa do čiste vode,
" skoraj 2 milijardi ljudi nima urejene primerne kanalizacije in sanitarij,
" vsako minuto umazana voda ubije dva otroka.

Ta srce parajoča statistika doma, s podobami žejnih otrok, pritiska na nas in krepi svarila o bodočih vojnah za vodo ter o prihajajoči vodni krizi.
Vse to je res, na nek način. Kot mnoga podobna strašljiva opozorila in podobe, je ta statistika oblikovana tako, da bi izzvala usmiljenje ter nekritičen in množičen odgovor: ker so stvari tako slabe, se združimo, da bi si skupaj priskrbeli vodo in sanitarije.

A ne glejte za oder, za katerim največje multinacionalne vodne korporacije vlečejo reklamne niti s povsem jasnim namenom: narediti iz vode tržno blago, ki se kupuje in prodaja na globalnih trgih in s katerim upravljajo mednarodna podjetja, ki zase trdijo, da so bolj učinkovita, bolj prilagodljiva in cenejša kot javne vodne službe.
Nasproti takšni prihodnosti, ki jo načrtujejo korporacije, stoji rastoče civilno gibanje lokalnih skupin in nevladnih organizacij. Ti ljudje verjamejo, da je voda človekova pravica. Poskušajo delovati v smeri reševanja največjih svetovnih problemov z vodo, vendar ne tako, da bi zato pooblastili korporacije, temveč lokalno prebivalstvo.
Gre za konflikt ideologij, v katerem je le malo prostora za kompromis. Glavni igralci v tem konfliktu so se soočili na četrtem Svetovnem vodnem forumu (World Water Forum), ki se je odvijal v največji svetovni prestolnici Mexico Cityu, mestu, kjer je na antičnih piramidah in kolonialnih cerkvah vse več razpok, zato ker se zemlja zaradi izčrpavanja podtalnih zalog vode vse bolj poseda.

Svetovni forum za vodo, ki poteka vsako tretje leto, je dogodek, ki ga sponzorirajo korporacije in je letos pritegnil preko 20.000 udeležencev iz vsega sveta. Sponzorji tega foruma so udeležence skušali prepričati, da tehnologija, nove zajezitve in privatizacija, tako imenovana javno-privatna partnerstva, lahko rešijo globalne probleme z vodo. Ob forumu se je prav tako velika množica več deset tisoč nasprotnikov takšnega načina reševanja problemov udeležila uličnih demonstracij, na katerih so obsodili korporativne vodne "kriminalce", poleg tega pa so organizirali vzporedno konferenco, na kateri so slavili uspešne modele trajnostno naravnanih javnih vodnih služb, ki delujejo pod nadzorom lokalnih skupnosti.
Tem vzporednim dogodkom so bile naklonjene tako mestne oblasti kot nedavno izvoljene ljudske vlade širom Latinske Amerike. Nekoč marginalna gibanja so zdaj veliko bližje centrom moči v lastnih državah, povezujejo pa se tudi na mednarodnem nivoju.

Ta veter sprememb se čuti celo severno od reke Rio Grande. V Združenih državah Amerike boj za našo vodno prihodnost postaja vse ostrejši, kajti mesto za mestom, na podlagi konzervativnih načrtov namernega krčenja javnih služb, skuša reševati svoje vodne probleme s sklenitvijo pogodb s privatnimi podjetji. Skupnosti kot so Stockton v Kaliforniji, Lexinghton v Kentuckyju ali Holyoke v Massachusettsu so naglo podlegle takšni vodni politiki. Medtem, ko cene rastejo, se obseg javnih storitev vse bolj krči, porabniki pa so izključeni iz procesa odločanja.

Čeprav je voda v splošnem lokalna zadeva, pa rastoče mreže aktivistov, kakršni sta Opazovanje hrane in vode (Food and Water Watch) iz ZDA in Svet Kanadčanov (Council of Canadians) javnost seznanjajo s privatizacijsko katastrofo, a ne samo v Argentini in Južni Afriki, temveč tudi v Atlanti, v zvezni državi Georgiji, kjer je mestna oblast zaradi številnih "dni rjave vode", zato ker so delovno silo zmanjšali za polovico in ker niso izpolnili vseh obljub, prekinila pogodbo z industrijskim vodnim velikanom Suez.
Lahko bi dejali, da se globalizacija vrača pod domačo streho v obliki tujih podjetniških konglomeratov s podružnicami, ki so večje od suverenih držav in zdaj, s popadljivostjo starih ameriških roparskih baronov v novi preobleki, ponujajo nadzor nad vodo Združenih držav Amerike. Kako dolgo bo še korporacija Nestlé črpala vodo iz porečja Velikih jezer, preden bodo državljani spoznali, da modna norost kupovanja ustekleničene vode omogoča korporacijam ogromne dobičke, hkrati pa same plačujejo zelo malo davkov, ob tem, da črpajo najbolj dragocen naravni vir skupnosti zastonj.

Javnost je na Svetovnem forumu za vodo slišala veliko besed o tržni učinkovitosti in družbeni odgovornosti. Korporacija Starbucks svojo blagovno znamko celo gradi na odgovornosti za vodo, saj svojo ustekleničeno vodo Ethos Water prodaja z obljubo, da od 1,80 dolarja, kolikor stane v plastično embalažo ustekleničena voda, 5 centov nameni za "pomoč otrokom, da dobijo čisto vodo". Meja normalnega dobička ustekleničene vode je osupljivih 50 do 200 %, kar omogoča Starbucksu dobiček na plastenko, ki je 20-krat višji kot njihova pretirano poudarjena velikodušnost.

"Hvalevredni" Starbucks pa ni osamljeni primer. Na Svetovni dan vode so oddelki za odnose z javnostmi multinacionalnih vodnih podjetij delali daleč preko svojega delovnega časa, da bi lahko prodajali svoje čiste, neoporečne in zdrave vodne "proizvode". Medtem, ko podjetja služijo milijarde, pa je podtalnica vse bolj izčrpana in okolje vse bolj onesnaženo z, med drugim, 30 milijoni plastenk dnevno, ki jih odvržejo samo v ZDA.
Korporacija Becthel iz San Francisca je v letu 2000 odigrala dobro znano vlogo v bolivijski "vodni vojni", v kateri je rast cen, ki jo je vzpodbudila privatizacija, zanetila upor, ki je Bolivijo prisilil, da je prekinila pogodbo med korporacijo Betchel in mestom Cochabamba. Nista bila samo dobiček in cena tista, ki sta gnala ljudi k uporu; pogodba z Betchelom je namreč tej korporaciji omogočila nadzor nad vsemi vodnimi viri v mestu. Posledično si je Betchel lastil tako dežne kaplje, ki so padale proti zemlji kot vodo, ki je pronicala skozi zemljo. Bolivijski primer je navdihnil druge države, da se upirajo politiki Svetovne banke, ki od njih zahteva, da privatizirajo svoje vodne vire.
Zdaj Bolivijci eksperimentirajo s službami za oskrbo z vodo, ki so pod nadzorom lokalnih skupnosti.

Vse večji poudarek na takšnih alternativnih možnostih, tako glede privatizacije kot korupcije oblasti, predstavlja novo pragmatično fazo za gibanje proti korporativni globalizaciji. Gibanje že dolgo odklanja iz Washinghtona izvirajoč 'tržni fundamentalizem' - ideje, da trg lahko učinkovito prevzame vse vladne funkcije in javne vire - vendar skupaj s popularnimi vladami, ki so zdaj na oblasti, gibanje predstavlja alternativo za spremembe, ki daleč presegajo samo ulične proteste. Latinsko ameriške skupine, kakršne so Red Vida, Ameriška mreža za zaščito in pravico do vode (Americas Network for the Defense and Right to Water) ter Koalicija mehiških organizacij za pravico do vode (Coalition of Mexican Organizations for the Right to Water) postajajo vse vplivnejše sogovornice.

Tudi v Združenih državah Amerike protiprivatizacijsko gibanje vstopa v novo obdobje. Nepopustljive lokalne skupine silijo gigantska vodna podjetja, da potrošijo na desetine milijonov dolarjev za pravne zadeve, za različne kampanje in lobiranja s katerimi želijo doseči cilje, ki bi jih sicer po njihovem mnenju lahko dosegla s skrivnimi dogovori. Vsa glavna vodna podjetja pri svojem delovanju naletijo na zid državljanskega upora in vodilna analitičarka za vodne investicije Debra Coy pravi, da "ima agresivno nasprotovanje nedvomno negativni vpliv" na prizadevanja za privatizacijo vode. Nekatere multinacionalne korporacije celo zapuščajo trge v ZDA. Za lokalne državljanske skupine je to omamni okus zmage, toda bitka še zdaleč ni dobljena. Busheva administracija je oklestila državna sredstva za domačo vodno infrastrukturo, s čimer je prepustila lokalnim oblastem, da same poiščejo alternative.
Strokovnjak za vodo Peter Gleick s kalifornijskega Tihomorskega inštituta za razvoj, okolje in varnost (California's Pacific Institute for Development, Environment and Security) iz Oaklanda pravi, da gre za vprašanje političnih prioritet. Tehnologija, strokovnjaki in materiali za rešitev svetovne vodne krize obstajajo. To, česar primanjkuje, je politična volja.
Ali imajo skupnosti, mesta in narodi dovolj volje za vlaganje v infrastrukturo s katero bi zadovoljili vse človeške potrebe po vodi v 21. stoletju ali pa želimo razprodati ta neprecenljivi naravni vir, zato da bi imeli posamezniki dobiček na račun večine? Kljub naporom korporativne vodne industrije, da bi se zmanjšale polemike glede katastrofalnih napovedi o vodni katastrofi ali da bi s korporativno človekoljubnostjo uspavali kritike, je to ključno vprašanje, ki ga sproža Svetovni dan vode.

(Objavljeno z dovoljenjem avtorjev; prvič objavljeno v časopisu San Francisco Chronicle, ZDA.)

Avtorja in filmska ustvarjalca Deborah Kaufman in Alan Snitow sta posnela dokumentarni film Žeja (Thirst). Sta tudi soavtorja v kratkem izdane knjige z naslovom Žeja: šokantna kraja našega najdragocenejšega naravnega vira (Thirst: The Shocking Theft of Our Most Precious Resource) (v izdaji založbe Jossey-Bass, tisk John Wiley & Sons.)

Dejstva o vodi

97,5 % vse vode na Zemlji je slane, od preostalih 2,5 odstotkov sladke vode, je 70 % zamrznjene v polarnih ledenih prostranstvih. Ostalih 30 % sladke vode je prisotne predvsem v obliki vlage v zemlji ali podtalnice. Manj kot 1 % vse sladke vode na svetu pa je na voljo človeštvu za uporabo.

Voda - resnično stanje:

" 1,1 milijardi ljudi primanjkuje čiste vode;
" 2,4 milijarde ljudem primanjkuje osnovnih sanitarij;
" onesnažena voda vsakih 15 sekund ubije otroka;
" 6.000 otrok dnevno umre zaradi dehidracije povezane z diarejo, ki jo povzroča onesnažena voda;
" polovico svetovnih postelj v bolnišnicah zasedajo bolniki z boleznimi, ki so povezane z onesnaženo vodo;
" 60 do 70 % podeželskega prebivalstva v nerazvitem svetu nima dostopa do čiste vode in primernih sanitarij;
" več kot 200 milijonov ur dnevno porabijo ženske in deklice, da prinesejo vodo iz oddaljeni, pogosto onesnaženih, vodnih virov;
" vsaka človek za preživetje potrebuje 4 do 5 galon (18-22 litrov) vode dnevno. Povprečni Američan porabi 100 do 176 galon (455-800 litrov) vode dnevno. Povprečna afriška družina porabi 5 galon (22 litrov) vode dnevno skupaj;
" pomoč za vodo in sanitarije bi se morala povečati za dvakrat, na 30 milijard dolarjev, kar bi bilo še vedno manj kot ena tretjina svetovnih izdatkov za ustekleničeno vodo;
" vsak dolar vložen za otroka, vključno z vlaganjem v čisto vodo in sanitarije, dolgoročno prihrani 7 dolarjev stroškov za socialne storitve;
" 20 % svetovne populacije v 30 državah se sooča s pomanjkanjem vode, po pričakovanjih pa naj bi ta odstotek narastel na 30 % v 50 državah do leta 2025;
" revni ljudje v nerazvitih državah povprečno plačajo 12-krat več za liter vode kot njihovi sodržavljani, ki so priključeni na vodovodno omrežje - s tem, da imajo na voljo manj vode, od katere je veliko umazane in zastrupljene.

(Vir: UNEP; water.org; tearfund.org)

Share Slovenija