Piše: Aurigo

Velika pot: Češka – Tenovice, tečaj Phowe (8 - b)

Svetloba
Gospod je svetloba nebes in zemlje. Njegova svetloba je kakor svetilka v zidni niši. Svetilka pa stoji v steklenici, steklenica pa se zdi kot bleščeča zvezda, ki jo razsvetljuje goreči les blagoslovljene oljke, z vzhoda ali zahoda. Njegove olje skoraj sije, čeprav se ga ogenj še ni dotaknil. Luč luči! Gospod vodi k svetlobi, kogar sam hoče. On navaja ljudem primere, saj resnično pozna vse stvari.
»24. sura Svetloba, 35. Ajet, Koran«

»Gospodu pripada vse v nebesih in na zemlji. On gotovo ve kakšni ste. Na dan, ko se bodo vrnili k njemu, jim bom povedal, kaj so počeli. Gospod je poznavalec vseh stvari.«
24. sura Svetloba, 64. Ajet, Koran


Ole Nydahl: »Alkohol in morfij ob smrti omrtvičita glavni kanal (sushumno), zato gre zadeva preko levega ali desnega kanala, to pa je že zamuda prenosa čisti luči.«
Ko bo čas bom zapisal eno stvar, ki sem jo iz uvidevnosti izgubil ali spustil.

V petek zjutraj 26.8.2005, se po četrtkovi praksi, ki je trajalo nekako, do 23. ure zvečer, zbudim okoli sedme ure zjutraj. Imam občutek, kakor da je moja lobanja kakor mrtvaška lobanja mumije. Pomanjšano in da je koža na lobanji popolnoma skrčena. In teži še k večjemu skrčenju.

V petek se dokončno napolni češki tabor. Morje šotorov na levi in desni strani. Prikolice, avto-kampi in kombiji. Čehi, Slovaki, Nemci, Poljaki in Madžari so glavni udeleženci. A po oznakah avtomobilov pridejo tudi Belgijci, Britanci, Litvanci, a tudi kakšen Italijan iz Benetk se znajde na tem tečaju zavedanja smrti .

Mi delamo šele tretji dan. Spreminjamo smrt v smeh. Pred začetkom prakse se mlad Čeh in njegova punca po jogijsko postavita na glavo. Vsi jo opazujejo z zanimanjem in začudenjem. Tipu se po obrazu vidi, da je bil v enem prejšnjih življenj v Indiji. V centru imamo enega starega Grka, manjši Madžar s turkizom je bil nekdaj Mongol. Ko jih gledaš, kaj nosijo, ko pogledaš še fizionomijo (obraza) , veš kaj so bili preteklosti.

V petek zvečer končamo tam okoli 11.30 ure z JIG, JIG….. Potem ima Ole še predavanje. Ležim zleknjen, vse to poslušanje je že utrujajoče, popolnoma sprostim, že skoraj napol spim. Potem iz mene TREESSSK. Vsi se ozrejo vame. NAME. To ni ponos. Jaz pa nič. In folk okoli se začne smejati. Močnejša Slovakinja mi v smehu reče: »Če ne gre čez glavo (teme), gre čez rit.« Še sam se začnem smejati tej duhovitosti. Bil je res dolg prdec ob spuščanju notranjih plinov iz telesa. Na srečo bližnjih, prdec ne smrdi. Popolna relaksacija ali opustitev telesa. Nič se ne kontroliraš. Kontroliraš telo. Tako kakor ob smrti. Morda sedaj veste zakaj jogini trenirajo ashwini mudro ali konjsko mudro (zapiranje zadnjika). Pred leti, na prvem srečanju s tao vadbo, je vaditelj vedno govoril, kako vedno dela ta položaj. Zapiranja zadnjika ob vsaki priložnosti. Na avtobusni postaji ali kamor koli pride. Slišati je bilo, kot, da je prišel že v paranojo. Takrat nisem vedel, zakaj naj bi bilo to tako pomembno. Pri umiranju te včasih potegne dol. Velikokrat. Se spusti dol. In ne moreš gor. Potem nimaš še zaprte zadnjice oziroma natreniranega zadnjika. Pa moraš zapreti vse te telesne luknje. Od ušes naprej…

Ole Nydahl: »Vidiš, kako so vsi tvoji zbrani okoli tebe. Prijatelji so žalostni. Iz nosa ti smrdi, imaš suha usta, zebe te.«

V soboto popoldne tam okoli 17. ure začne Ole skupaj s Cathy, svojo pomočnico, prične pregledovati glave. Pregleduje se vrh lasišča. Pregleda okoli 20 do 25 glav. Nekaj komentira in potem jezno odbrzi proti hiši, glavnemu stanu. Med množico se zasliši, da bo pregled ponovno zvečer, ali jutri.

Nekako v tem času se na nebu pojavi mavrica. Nebo je skorajda temno oblačno. Brez sonca. Sončni žarki se komajda prebijejo čez te težke koprene oblakov. Ko Ole odhaja, se vsi zazrejo v nebo in opazujejo ta fenomen samopojavnosti mavrice. Nirmanakaya.
Pojavi se samo del mavrice, tam okoli 10 odstotkov običajnega loka mavrice. Višje od sonca, skorajda nad nami. Nekateri se čudijo. »To ni možno,« govorijo. To ni možno, da bi se pojavila ob takšnem vremenu mavrica. Skorajda brez sonca in brez dežja. Sama od sebe. Ni niti kaplje dežja, samo rahel veter. Pričnem se smejati. Tip, ki trenira jogo, me pogleda nezaupljivo, kakor, da sluti, da kaj vem. Hodim okoli glavnega šotora in smejim. Moje srce se smeji. Mavrični lok sredi neba se premika in traja okoli 15 minut. Toliko, da se pokaže. Ali potrebujemo še kakšen večji znak za pregled glave. It is a good sign.
Ja. Znamenja na glavi ali lobanji. Preden sem se lotil tega pisanja nisem kaj dosti raziskoval, kakšna naj bi bila ta znamenja na glavi. Kakšno obliko naj bi imela. Verjetno gre za pokanje lobanjskih šivov na temenu glave. Da. Zadnji kralji, ki so eksperimentirali v Evropi s to stvarjo, so bili Merovingi. V grobnicah Merovingov so našli lobanje Merovingov, ki so imeli vdrto lobanjo na temenu. Merovinge so uničili frankovski vladarji Karolingi, s pomočjo cerkve. Če se ne motim pti tej razlagi, naj bi nekatere skrivnosti templarjev izhajale tudi od Merovingov.

Imate kar nekaj možnosti za mehčanje lobanje, da se kaj spusti čez teme. Tudi s šamponom. Pri nas imamo čudoviti politrski rjavo-rumeni šampon znamke Afrodita. Narejen iz rastline repinca. Potem vam ostane še meditacija.
Razodel bom, kar se skriva očem. Morda tudi Naravo Bude.
Kakšne tri leta nazaj sem se vozil z avtomobilom. Tako kot vsako jutro. Že pol ure. V mraku sem dohitel avto in peljal za njim. Pred menoj se je peljal že kakšno minuto.
/«in za zmeraj nam ustavi čas« -Siddharta/

Potem sem nad avtomobilom zagledal žarek. Prvič. Žarek se je peljal nad avtomobilom še kakšnih 600 metrov do 800 kilometra, potem je izginil. Takrat sem imel šolo učenja s svetlobo in lučjo. To situacijo sem sprva dodajal »zaslugam« ostalim ljudem. Šele čez čas, čez celoten pregled dogodkov, sem prišel do spoznanja, da mi je bilo v tistem jutro dano, v mraku dano, ko se še ni delal dan, videti tisto, kar ne vidi vsakdo. Tudi drugi dejstvo je bilo v tem dogodku;
/ »….na sredini se vesolje odpre - Siddharta – na sredini lahko delam vse…----- na sredini je sijaj, na sredini je vse…..«);
ki sem ga odkril čez čas. Polje čez katero je vozil avtomobil, prehaja med črtami zmaja. Skorajda od omfalos – popka, naprej. Od tam, kjer sem zagledal žarek, do tam kjer se, je končalo tečejo 3 zmajeve črte. Je čas inkarnacij. Je čas vašega bivanja.
»Je samo to.- Na sredini se vesolje odpre. - Siddharta«
Kasneje sem mi je na tem mestu zgodila še ena stvar, ki se ne more zgoditi v treh letih, v tem običajnem času.
»Na sredini se vesolje odpre….«.
Čez določen čas razmišljanja, sem prišel do nekakšnega sklepa, da ima vsak človek takšen žarek nad seboj.
»Ko ne obstajajo več zmage in porazi….na sredini sijaj… IN JE SAMO TO…….. Sidhharta……«
Vendar, dokler se ne očistite, ta Budov žarek ne pride z vami…ne pride do vas, ... ne pride do vaših možganov, vašega uma, duha……..
VENDAR JE NARAVA BUDE V VAS.
V krščanstvu je to sveti duh. Ali tista svetloba, ki pride z neba in je vidna pri krstu Jezusa, ki ga krsti Janez Krstnik. Čudovita slika iz samostana v Miljah ali Millstatu prikazuje ta žarek.

Zvečer na zadnji seansi, po 20. uri se lekcija za prisotne začne. Ole prvič pravi:
1. Da se opravičuje, ker se tudi ni on dobro pripravil na tečaj, ker je imel zraven še drugo delo, ki ga je opravljal v teh dnevih.
2. Da smo dobro pripravljeni.
3. Da je bilo pri pregledu lobanj 80 % ne čisto jasnih in na 20 % lobanj čisti simboli. Od tega 10 odstotkov zelo čistih simbolov (Zato je jezen odšel, dodajam).
4. Da smo tako dobri, da če bi bili resnično trenirali, da bi lahko odšli v PURE LAND (čisto deželo). Vendar pa nismo sem prišli na zabavo.
Po tem uvodnem govoru se začne dril. Dobre štiri ure. Brez oklevanja in milosti.
HRI, HRI, HRI, HRI, JIG in zelena žogica iz sredine hrbtenice poleti proti vesolju. In se žogica vrne potem nazaj v hrbtenico in ponovno. HRI, HRI, HRI, HRI, JIG……
Malce sem že utrujen in zaprem oči:
»in zagledam zeleno žabico, kako sprejema žogico, ki leti nazaj…...«

Vmes petje skoraj iz tisočerih grl:
…ji mögü dungwä sölwa deb
lam phowar čong war čindži lob
nä ogmin dröpar čindži lob
jing čhöku džälsa sin par šog.

ali

Poln vdanosti,
se odpiramo starim resnicam.
Blagoslovi nas, da dokončamo to pot Phowe
Blagoslovi nas, da dosežemo čisto zemljo Ogmin.

Meditacija na Budo
Om namo bhagawate aparimita
ahjur džnana
subini ci ta tendzo randzaja
tathagataja
arhate samjak sam buddhaja
tejatha
om pune pune maha pune
aparamita pune aparamita pune
džnana sam bharo pa ci te
om sarwa samskara pari šuddha
Dharma te gagana samudgate
sobhawa bišudhe maha naja
pari ware soha

Om amara ni dziwanta je soha.

Mnogi so komaj zdržali to intenzivnost. Vidi se, da je učitelj kar nekaj predelal pri Tibetancih. Da je bilo vmes videti situacijo:
»Sedaj vam bom pokazal učenje, učenje vztrajnosti in vzdržnosti.« Za konec, v soboto zvečer po 24. uri, ima Ole še predavanje: »Kako pomagaš umrlemu….«
Pred menoj skorajda zaspita dva junaka, dva orjaka. Vsak prek 110 kilogramov. Tako jih izmuči ta intenzivna sobotna Phowa.
a) OM AMI DEVA SRI
in se dotakneš krone glave.
b) Potem meditiraš. Meditiraš na lady ali Budo Amitabho.
Imate 30 minut, da vzpostavite stik z osebo po njeni smrti. Da gre zavest skozi bramansko režo.
Po 40 minutah po smrti gre energija v srce in človek zaspi.
Lahko tudi vidiš energijo, če gre čez bramansko režo.
c) Potem 3 dni in 3 noči ne moreš nič delati.
d) 4 in 5 dan je zelo blizu, vendar je duh zelo zmeden, zato je v tem času težko kaj narediti.
e) Naslednji trenutek je 6 dan od smrti.
f) Potem pa mora priti 49 dan.

Osebno za treniranje phowe vsakemu priporočam, učenje pri kakšnemu (tibetanskemu) lami. Da prejme posvetitev.

V nedeljo se zbudim okoli pol osme ure zjutraj. Pozajtrkujem v jedilnem šotoru, kjer visi ob vhodu napis: »Pregled glav je ob 10. uri.« Potem je še nekaj predavanja. Ob 9. uri zjutraj odidem.

Ustavim se na začetku manjšega mesteca Blovice. Usoda me nagradi z enim najlepših kipov svetega Mihaela, kar sem jih videl do sedaj. Z zlatim mečem v roki v eni in drugi roki s ščitom na vrhu manjšega hribčka. Z razprostrtimi krili, stoji nad tem hudobcem. Nad tem spakom, nad tem satanom, ki mu iz ust moli debeli jezik. Nad temi zmajevimi črtami, kjer se reinkarnite. Za hudiča. Za materialnimi dobrinami goneč svojo dušo…..
Letnica kipa 1748. Po cesti naprej v središču mesta je manjši grad. Po konfiguraciji gradu in kipa arhangela Mihaela imam občutek, da čez to mestece poteka poševna zmajeva črta. Ley line. A nimam časa za raziskovanje. Mudi se domov.
Pred mejo se ustavim še v večjem mestu Klatovy. Hiter ogled cerkve. Posebna češka Marija. Potem čez narodni park Šumavo nazaj v Nemčijo. Smrekov gozd se širi tukaj ob cesti, kjer je mnogo parkiranih avtomobilov. Čehi ponovno nabirajo gobe. Očitno je nabiranje gob bolj slovanska zadeva.

Braunau am Inn. Mesto na avtrijski strani reke Inn. S soncem, obsijan Braunau. Vneto iščem mesto za parkiranje. Trikrat okoli rondoja v samem centru. Končno nekdo odpelje in parkiram avto. Zunaj na pročelju cerkve bel grb svetega Jurija, ki zapikuje kopje v belega zmaja. Znotraj čudovit pozlačen kip nemške Marije z diademom na glavi in z golim Jezusom, ki ji stoji v naročju. Jezus drži v roki zlato cesarsko jabolko. Marija stoji na zlatem mesecu, njeno krilo je na robu okrašeno z zelenimi in rdečimi poldragimi kamni. Po tem kipu se vidi, da so tukaj kar dobro trgovali. Tukaj je začutiti na drugem stranskem oltarju energijo. Ley line ali zmajeva črta. Želim obiskati še samostan svetega Mihaela ob Matseeju. A mi energije ne dovolijo tega. Cesta ob jezeru je zaprta, zaradi neke prireditve ob jezeru, tako, da me policaji preusmerijo in moram nadaljevati svojo pot mimo po ozkih asfaltiranih stranskih cestah do Seekirchna.

Po Salzburgu začne deževati. Kolone avtomobilov in prikolic se vali nazaj proti Nemčiji. Okoli 17. ure se ustavim na parkirišču, kje vržem par rezin sira v sebe. Od Špitala naprej zopet dež. Okoli 19. ure pridem v Slovenijo.
Sedaj sem zaznal, kaj me spominja v Sloveniji na Češko. To so te slovenske hitre ceste, zaflikane in poflikane z dodatnim asfaltom, z grbinami in dolinicami, kakor ta slovenska dežela. Na Brezjah se ustavim. Po vožnji od 9. ure zjutraj ali okoli 8 ur same vožnje, sem popolnoma čil. Ravnodušen. Lahko bi odpeljal še eno takšno turo. S fotografijo ukradem sliko brezjanske Marije. V gostilni me pričaka domači ansambel. Kjer vidim, kako ob alkoholu doživljajo nekaj povsem drugega. Samsaro.
Pisanje tega teksta Velike poti končujem okoli 6 mesecev po obisku Phowe. Se trudim.
OM AMI DEWA HRIH

Ko ob vseh teh besedah sami od sebe PRIŽGETE LUČ ZNOTRAJ VAS SAMIH in nikoli ne iščete drugje, potem veste, da vaše telo in um nista drugačna od Patriarhovega – Budinega in da ne obstaja nič nujnega narediti – to se imenuje sprejeti učenje. Rinzai«

Bhagavad-Gita - Poglavje Karma-joga, Stih 40
Čutila, um in inteligenca so središče te sle. Skozi njih poželenje prekriva pravo znanje živega bitja in ga moti.
Razlaga: Ljudsko bitje, ki poistoveti telo, ki je sestavljeno iz treh elementov, s sebstvom ter ima proizvode telesa za svoje sorodnike in šteje zemljo svojega rojstva kot vredno oboževanja, obiskuje romarska mesta, samo zato, da bi se okopal, a ne da bi njih srečal ljudi s transcendentalnim znanjem, je podobno kravi ali oslu.«
Bhagavad-Gita, Takšna kot je, Poglavje Karma-joga, Stih 40

Key words: ley lines, dragon lines - zmajeve črte, St. Michael line, St. Mary line, Blovice, Branau in Inn