Piše: Aurigo

Velika pot: Češka - Bor, Kladrubry, Plzen, Praga (7)

Kar požanješ, to poseješ. Aurigo

Še preden prispem do češke meje se ustavim pri Georgenbergu. Gori svetega Jurija. Majhna vasica, ki premore le preprosto kapelico svetega Jurija. V kapelici je oljna slika, kjer sveti Georg, ubija prej črva, kakor pravega zmaja. Še malo naprej od Georgenberga, tik ob cesti naletim na naravno katastrofo med smrekovim drevjem. Ustavim se. Pred menoj stojijo, pokošeni vrhovi smrek, ki jih je ujma odrezala, kakor vrhove žveplenk. Ostali so samo goli štrclji smrekovih debel. V opomin. Človek še vedno misli, da lahko nadzoruje naravo. Zemljo. Ena takšna ujma, mu dokaže, da se globoko moti, že od vekomaj. Amen.

Še sebe ne more nadzorovati, pa bo naravo. Ob cesti par metrov naprej najdem jurčka. Pravi nemški jurček, ki bo dodan v gobovo juho. Odpeljem se naprej proti meji. Mejni prehod. Tu na tem mejnem prehodu je še vidno, da še vedno ni padla železna zavesa. Kontrola. Uradno nemško osebje mi samo pomaha naj grem naprej. Na češki strani pa kakor, da so se cariniki izgubili. Češka. Hiše ob cesti so slabo vzdrževane. Mali Cigančki prodajajo jurčke. Kakor, da sem se vrnil za trideset let nazaj. Back to the past.

To kar moje oči vidijo, me spominja na moje vojaške dni v jugovojski. Predmejne obcestne trgovine s ceneno kitajsko robo. Športni dresi, verjetno iz kitajskih rok, Ronaldov, Beckhamov. Množice glinastih palčkov za bagatelo. Palčekland ali palčja dežela. Natankam bencin na črpalki, kjer točijo predvsem Nemci. Dozdeva se mi, da je bencin cenejši kakor v Sloveniji. Izberem magistralno cesto in se odpeljem proti Plzenu.

Primda. Cerkev svetega Jurija, ki je zaprta. Zatem se ustavim v Boru. Tudi tukaj je cerkev zaprta. Dozdeva se mi, kakor, da malce slutim, kam in kako. Odkrijem lep kip Marije z Jezusom. Podoben kip, v leseni izvedbi, lahko vidite v Ljubljani pri cerkvi svetega Florjana. Le da tukaj namesto v zmaja Jezus zabada palico v kačo oziroma v Zemljo. Nešteto verzij. Tudi arhangel Mihael zabada sulico skozi usta zmaja……

V centru mesta Stribro se ne ustavim, ker nimam čeških kron za parkiranje. Tudi si ne želim, kakšnega neprijetnega presenečanja. Odpeljem se naprej v Kladrubry, kjer stoji velik samostan na griču nad malo večjo vasjo. Na mojo žalost je tudi samostan zaprt. Tokrat zaradi povsem drugega razloga kakor cerkve. Ob ponedeljkih imajo v samostanu zaprto. Bazilika, ki se dviguje nad vasjo in stojo kompleksu samostana, je veličastna. Pozlačena kupola bazilike, ki je kakor cesarska zlata krona, se dviguje med modrim nebom, ko mimo nje plavajo beli cufasti oblaki. Samostan je bil preurejen v baročni – gotski stil.

Tik pred Plznom, v gozdičku ob cesti naletim na štoparko. Razmišljam ali bi ustavil. Potem še ena. Pa naprej še ena. Potem mi kapne, da to v bistvu niso nobene štoparke. Ampak pocestnice. Dota kapitalizma. Očitno sem v popolnoma drugem kulturnem svetu.

PLZEN. Plzen slavi 710 let. Center mesta. Odpeljem se naprej v trgovino. Z zemljevidom, pridobljenim na internetu, iščem cerkev svetega Jurija. To je ena najstarejših cerkva na Češkem in tudi ohranjenih stavb iz tistega časa. Zgrajena je bila okoli leta 992. Zgradil jo je škof sveti Vojteh po vrnitvi z Rima, ko je pripeljal s seboj 12 benediktanskih menihov. Postavil je manjši samostan s cerkvijo Device Marije. Cerkev se sedaj imenuje sveti Jurij in stoji v območju Doubravke. Sprašujem ljudi, ki hodijo mimo mene po tem območju, a noben ne ve za to cerkev. Sem že na koncu ulice Ke Sv. Jiri, a cerkve ne najdem. Malce razočaran se odpravim nazaj v center mesta.

Ogledam si židovsko sinagogo. To naj bi bila največja ohranjena sinagoga v Češki. Razstava fotografij v sinagogi prikazuje medvojni čas, osvoboditev in povojni čas. Nekaj židovskih predmetov je razloženo v razstavi. Pod veliko kupolo deluje. Energy. Ley line. Odpravim se raziskovati naprej. Cerkev svetega Bartolomeja, v središču mesta, na odprtem trgu, se ponaša z največjim zvonikom na Češkem. Zgrajena je bila v 13. stoletju. V njej je Plzenska Madona. Tudi ta cerkev je zaprta. Železne rešetke branijo vhod v temačno cerkev. Vsake toliko časa pride na vhod kakšna Čehinja in se tam pomoli. Očitno imajo cerkvene oblasti preglavice s tatovi in s samim seboj, da zapirajo božje hrame. Nasproti cerkve je mestna hiša. Na pročelju stavbe je narisan velik angel. Ugibam ali predstavlja Mihaela. Je zapis dovolj. Znak kral mesta Plzne. IN HOC SIGNO VINCES. Zatem se počasi uščije dež. Že prej sem se odločil, da prespim v Plznu, zato iščem prenočišče. Penzion v središču mesta za 600 kron V Solni ulice je poln. Ta pension je možno drugače rezervirati preko interneta. A ko sem odhajal, še vedel nisem, kje bom spal in kaj počel. V boljši restavraciji spijem eno odlično točeno pivo Urquel Plsner za 24 kron. Napotim se naprej v raziskovanje.

V frančiškanskem kloštru zopet najdem zaprto cerkev, vendar tukaj za spremembo na že vhodu deluje. 100 % ley line. Potem se napotim v drugi penzion. Za samo 700 kron ali nekaj 6 tisočakov - tu nekje. Penzion ima le eno slabo točko. Ponoči me vsaj dvakrat zbudi vožnja vlaka, ki vozi mimo stavbe. Tako, da hišo strese do temeljev. Vendar vam tukaj postrežejo z odličnim črnim pivom Kelt v steklenici. Pivo je ohlajena na pravo temperaturo. Lahko se kosa z Guinessom. Ob sedmi uri zjutraj se odpravim proti zbirnemu mestu. Pred zbirnim mestom je manjše mestece Spalene Poriči. Tam je manjši grad, pred gradom manjša cerkev. Ley line. Ravna linija postavljenih objektov odraža postavitve na svetih mestih v smeri vodoravne črte.
Kagyju center se vzdiguje nad manjšo vasico Tenovice. Postavim šotor in potem dva dni bluzim naokoli zaradi parkirne ure v Regensburgu. Naslednji dan se odpravim nazaj v Plzen. V sončnem vremenu dopoldne najdem kostel svati Jiri, po naše Svetega Jurija, ki leži nad reko Uslavo in Berounko. Tudi cerkev svetega Jurija je zaprta. Ley line. Prejšnji dan sem bil tako blizu temu cilju. Na koncu ulice in potem peš čez park, kakšnih 300 do 500 metrov v zelenju do stare cerkvice.

Naslednji dan se odpravim proti Pragi. Po magistralni cesti se peljem čez Beroun. Panoji v mestu ga označujejo za kraljevsko mesto. Vendar je resnično čutiti, ko se pelješ čez to mesto, že v avtomobilu, neko posebno energijo tega kraja. Ah, tudi češki kralji niso bili očitno takšni bedaki v zvezi s postavljanjem svojih rezidenc na zmajevih črtah. Nekaj kilometrov stran leži grad Karlštejn, zgrajen leta 1348. Zaradi avtocest se malce zapletam v dovozu do Prage. Ponovno sem brez zemljevida, zato se ponovno iščem. Označbe za v center Prage so še kar dobre. Okoli desete ure parkiram v garažni hiši v samem centru mesta. Poleg narodnega muzeja. Zunaj me ob stavbi pričaka nepredvidljivi prizor. Policaji z avtomati. Anglicka ulica. Odpravim se naprej po Jugoslavski, ki obudi nekakšno nostalgijo po preteklosti. Vstopim v ezoterično trgovino z minerali in cd-ji. V tem času odmeva iz zvočnikov v trgovini skladba lame Gyurme in Jean-Philippa Rykiela s CD-ja Rain of Blessing, Vajra Chants. Takoj vem, da to ni naključno. Nakup bo odtehtal. CD Rain of Blessing je eden od boljših CD-jev s prirejenimi klasičnimi budističnimi mantrami, kot je recimo molitev k Medicina Budi ali Prayer to Sangye Menla. Ob poslušanja ti požene kundalini do vrha glave. Za darilo kupim modri kamen dumortierit. Kamen za mir. To je resnično kamen, ki pripomore, da vas preveč ne gnjavijo. Poleg tega so dumortieriti na Češkem in Slovaškem precej cenejši kakor pri nas.

Namesti miru. Cerkev svetega Ludmily. Morda Ljudmila. Ley line. Tok energije teče čez prvi stranski oltar, ki je oddaljen od glavnega oltarja. Odpravim se naprej po Vinohradski. Po kakšnih 5 minutah opazim, da tako ne bo šlo naprej, saj še nisem v Starem mestu. Nakup zemljevida je zato neizogiben. Seveda, moja pot je šla v nasprotno smer. Mudi se mi, ker moram biti zvečer ob 18. uri že v Tenovicah. Mimo železniške postaje se odpravim proti centru. V parku ob železniški postaji na klopcah in po travi, kar mrgoli klošarjev in revežev. Temna plat Prage. Temna plat združene Evrope. Slika, ki te vrne za 100 let nazaj v zgodovino, ki si jo prebiral po knjigah pred 20 leti.

Center mesta. Zlata Praga. Staronametska radnica. V tem delu mesta mrgoli od turistov iz vseh vetrov. Najbolj obiskani so WC-ji, ki pa so plačljivi. Pred njimi je največja gneča. Cerkev Matke Božje iz Tynja. Ley line. Fantastično deluje. Opazil sem nekako, da imajo Čehi postavljena svoja svetišča pred podobami Matere božje. Tam kjer je slika Matere božje tam običajno tudi teče zmajeva črta. Vsaj tako jih čutim. Putraste praške stavbe. To so značilne stavbe v Pragi s svojimi stolpi, ki me spominjajo na obliko zapakiranega masla. Cerkev svetega Mikulaša, nič kaj posebnega. Kostel svetega Michala zaprt.

Cerkvi svetega Salvatora in svetega Klimenta. Odprta je samo prva cerkev. Deluje. Ley line. Ko se vračam nazaj iz cerkve opazim na pročelju stavbe svetega Salvatora žlebove z glavami zmaja. Nad njim pa stojita dva svetnika oblečena v patino časa. Le kako jih nisem prej opazil. Samo smeji se mi. To je ena od značilnosti in oznak, ki nakazujejo, da gredo blizu zmajeve črte. Običajno ob takšnih pohodih človek gleda pod noge in si ne ogleduje vrhove in pročelja stavb, ki velikokrat marsikaj razkrijejo. Bodite zatorej pozorni pri opazovanju. Pozornost pozornosti. Vstopim še v cerkev svetega Frančiška Serafinskega, tukaj še malo bolje deluje. Skupine tujih turistov z vodiči se valijo od Karlovega mostu v Staro mesto. Časa za ogled Hradčanov ni. Nekoč drugič. Morda bi teden dni ogleda Prage zadostovalo za določitev konfiguracije zmajevih črt. Vračam se nazaj. Na eni izmed širših ulic, ki je napol zaprta, snemajo reklamo. Nasvidenje Zlata Praga. Ena od najlepših prestolnic bivših evropskih držav.
Nazaj grede zopet zaidem. Nekam proti Karlovim Vary ali Chomutovu.

»Ker je um neobstoječ, kjerkoli ste, ste osvobojeni. Rinzai«

Key words: ley lines, dragon lines - zmajeve črte, St. Michael line, St. Mary line, Chech, Bor, Kladruby, Plzen, Praga.