Piše: Aurigo

Velika pot: Weiden, Flossenbürg (6)

»In kakor je Mojzes povzdignil kačo v puščavi, tako mora biti povzdignjen Sin človekov, da bi vsak, ki veruje, imel v njem večno življenje.« (Janez; Pogovor z Nikodemom, 3.14)

Pred leti sem bil mimogrede še v Vatikanu. Zavil sem v vatikansko pošto po nakup znamk. Verjetno zato, da bi jih nekomu podaril. Zaradi ne vem česa, sem se odločil za nakup žigosane priložnostne pisemske ovojnice z znamko ob 2000 letnici Kristusovega rojstva. Že takrat me je znamka na pisemski ovojnici prevzela z nedoločenim nerazumevanjem simbola. Le kaj naj ima ta podoba zveze s Kristusom in njegovim rojstvom. Na znamki je videti obešeno kačo, na križu. Bolje opisano: sredi puščave, na vejnatemu rogovilastemu križu tau, je obešena kača,. Sprva sem mislil, da gre za varianto prikazovanja križanja Kristusa na Tau križu (┬). Čas je prinesel svoje in razodel skrivnost odkod povezava risbe na znamki, Mojzesovo bronasto kačo iz Eksodusa in pogovoru med Jezusom in Nikodemom v Janezovem evangeliju.

Če uvedem v to besedilo še tekst ter opombe iz poglavja Iz jajca rojeni Bog iz knjige Skrivni nauku teozofinje Blavatskyne, ki razlaga pomen bakrene kače, je stvar še bolj jasna.
»Baker je kovina, ki simbolizira »spodnji svet«…to je drobovje, kjer je dano življenje. Beseda za kačo v hebrejščini je Nakash, toda to je enak termin kakor za baker.« V bibliji ji rečeno, da so se Židje pritoževali v puščavi, kjer ni bilo vode: zatem pa je »Bog poslal ognjene kače«, da bi jih pikale….. in »Kačja bitja, ki ležejo jajce, so postale simbol modrosti in znak Logosa, ali samo-rojenega.«


Weiden, je srednje veliko mesto, v naravnem parku Oberpfälzer, okoli 17 km oddaljeno od mojega prvega cilja. Prednji del mesta leži v ravnini, drugi del mesta pa kraljuje na hribčku. Preden se odpeljem do mojega cilja, želim poiskati cerkev svetega Mihaela v Weidnu. A na vrhu hribčka v Weidnu, najdem le večjo krščansko cerkev svetega Jožefa. V času obiska imam težave z urinarnim sistemom, zato hitim. Preden najdem parkirišče, se dvakrat prepeljem skozi center mesta. Na hitro se ustavim v cerkvi, ki je bila zgrajena v začetku 20. stoletja. V notranjosti cerkve me pričaka mrak. Redka svetloba se prebija čez vitražna okna. Ura je tik pred šesto zvečer. Čez osrednji del ladje, so na vrhu, pod stropom, ob stolpih, postavljeni veliki kipi svetnikov. Kipi, ki merijo več kot 2 metra stojijo na policah ob stebrih in kraljujejo okoli 3 do 4 metre nad osrednjim delom. Po hitrem ogledu se poberem iskat naprej Mihaelovo cerkev. Zapeljem že ven iz Weidna in se odpravim proti cilju, ko zagledam v nižini na levi strani zvonik cerkve. Zopet zavijem nazaj v mesto, mimo nekakšne »veselice«, v osrednji del spodnjega mesta. Gledam, kje bom spet zagledal zvonik ali kakšno tablo za cerkev, nič. Vse bolj me tišči. Hitro se odpeljem izven mesta, kjer se ustavim na prvem primernem kraju, da odtočim vodo vsakdanjega življenja.

Bilo je tam pozimi-spomladi leta 2004. Iz morečih sanj sem se prebudil povsem utrujen. Izpraznjen.
Tako nekako so se začele sanje. Bil je še mrak. V glavni podolgovati stavbi so ugašale luči.
Iz svojega skrivališča sem opazoval, kako se odpelje zadnji motor. V daljavi odmeva ropot motorjev. Počasi se brnenje umika tišini. Potem postane vse tiho. Tiho. Tiho. Tišina. Mrtvaška tišina. Čez kakšno uro se odpravim ogledati ali so res izginili. Ali so res zapustili, ta kraj trpljenja. Ta kraj smrti. Previdno se pomikam ob steni barak. Na vsake toliko časa, po nekaj korakih se ustavim in čakam. Prisluškujem. Ali se bo kaj zganilo. Ali bo kaj skočilo? Ali kaj spregovorilo. A je le tišina…. Tako pridem do glavne stavbe. Mrak postaja vse redkejši. Zdanilo se bo. Tudi ob pogledu od zunaj, skozi okna glavne podolgovate stavbe, ko pregledujem, opazim, da so res odšli. Ali je to mogoče? Ali jih res več ni. Ali sem res svoboden?

Potem se nenadoma zgodi. Iz nekega hodnika, prostora, pride on. Kapo. Gledava se. On ne ve, kaj bi? Ali naj pobegne ali naj ostane. V meni raste jeza. Sovraštvo. Sovraštvo, ki se je nabralo v zadnjih dveh letih. V zadnjih dveh letih Ne-bivanja. Trpljenja. Mučenja. Gledanja v krče umirajočih. Sestradanih. Pred menoj stoji on, ki je imel po volji in nalogu gospodarjev, vsa življenja v rokah. On, ki je sodeloval z Gospodarji, da je preživel. Zato ubijal. Trpinčil…Bil Alfa in Omega (našega) dneva.
In vse v meni kriči: »Ubij ga«.
»Napadi ga«.
»Ubij ga.«
»Zaslužil si je.«
»Zaslužil si je, za vse to, kar je storil.«
»Tebi. Drugim. V tistih dnevih vsakodnevnega trpljenja. Tistih, ki jih ni več.«
A nenadoma se v meni vse prelomi. Ves moj jaz. Vse izpuhti. Poči sredi telesa. Nekje v sebi, znotraj, globoko notri, vem, se mi ozavesti, da če to storim, postanem enak kot on. Vse nabrano sovraštvo se izgubi. Očiščeno vseh preteklih dni. Vseh spominov. Vseh dni trpljenja.
Obrnem se in brez pozdrava, odidem.
In vem, da on za menoj stoji. Me gleda v hrbet.
Čutim njegov pogled.
Njegovo začudenje….
In ne verjame, da se mu je to zgodilo. Da je še živ.
Da lahko odide.


KZ Grab-Gedenkstätte Flossenbürg

Kakor temna slutnja,
ki se v črni zemlji skrije.

Ko sem imel te sanje, mi je postalo marsikaj bolj jasno. Bolj jasno o prejšnjih življenju. Tudi o mojemu zadnjemu življenju. Čeprav sem se ob teh sanjah spraševal: kaj, zakaj. Zakaj tako in ne drugače. To iskanje mi je potrdilo samo to, da sem preživel nacistično koncentracijsko taborišče. Kje je bilo to taborišče, kaj je vezano na tisto zadnja življenje, se je izoblikovalo kasneje, skozi čas. Prvo smo sčasoma, ob neki poti določili taborišče. Kje naj bi bilo. Ob preverjanju so slike poslopja so se ujele s slikami iz sanj. Razmišljanje o sanjah in prejšnjih življenjih ali reinkarnacijah je opisano v tekstu Po zmajevih črtah Istre (2). Iz prejšnjih življenj; (ko se čistiš), se pojavijo v tvojih sanjah (ali tudi videnjih) običajno tisti trenutki v tvojem umu, ki so najbolj travmatični. In se morda še nadalje čistijo. Pojavijo se kot majhni drobci, a katerih ni dovolj, da bi popolnoma sestavil sliko. Ali kakor majhni deli mozaika. Sedaj mi je le žal za to, da si nisem takrat zapisal datuma teh sanj. O tem teoretskem in praktičnem razglabljanju kdaj drugič, ob opisu Joge sanj. Kar ti je dano, ti je podano.


Pogled na vasico Flossenbürg z ruševinami gradu.
Ruševine gradu stojijo na griču nad vasjo Flossenburg. Grad je ustanovil okoli leta 1100 grof Berengar von Salzbach.

KZ Grab-Gedenkstätte Flossenbürg
Proti večeru dospem v taborišče. Stopam skozi glavni vhod.

Ko vstopam zvečer v taborišče:
Škržatje v travi
pojejo
svojo pesem,
pesem smrti.

Objame me žalost.
Čisto nič več skoraj ni ostalo od taborišča. Glavna stavba. Stavba na desni. Krematorij. Zidani stražni stolpi iz kamna. Ko pride v taborišče vem, kje stoji krematorij. Desno. Naselje hiš na levi strani se že skoraj prebija v koncentracijsko taborišče.
Temu bi se reklo brez pietete.
Vračajoč nazaj, iz dolinice, od spominskih plošč žrtvam posameznih narodov, naletim na platoju med drevesi na jurčka. Pustim ga rasti naprej.
Nič več ni tako, kot je včasih bilo.
Čistim energijo.
Dokumentacijski center, ki je v komandni sobi odprejo šele ob 9. uri.
Prenočiti se odpravim v majhen kamp na severu, nekaj kilometrov izpod ruševin gradu Flossenberg, ob majhnem črnem jezeru. Kamp je skorajda že prazen. Morda kakšnih 10 družin, a še vedno poln prikolic. Postavim šotor. Restavracija je še odprta. Ljudje, ki so noter se še zabavajo, ob klasični bavarski hrani. Meso. Meso. Meso. Naročim si bavarsko pivo. Vmes se vlije dež, kakor iz škafa. Potem odidem. Začne še grmeti. Bog grmenja se jezi nad deželo ali nad mojim prihodom. Noč preživim zleknjen v avtomobilu. Prebudim v svežem jutru.

Koncentracijsko taborišče Flossenbürg (tudi Flossberg), ki leži ob bavarsko-češki meji, je bilo ustanovljeno spomladi leta 1938. Bilo je po vrsti ustanovljeno kot četrto koncentracijsko taborišče. Njegovo mesto je izbral eden najvišjih nacistov, šef gestapa Himmler. Sprva se je uporabljalo le za nemške politične zapornike. Njegova kapaciteta je bila leta 1938 za okoli 1600 zapornikov. Nekaj mesecev so razširili kapaciteto taborišča na 3000 zapornikov. V letu 1945 je bil v tem taborišču obešen Dietrich Bonhoeffer, nemški luteranski teolog in mučenec, konec vojne admiral Canaris.
Po zgodnjem jutranjem odhodu iz hotela na letalo, popoldne prispem domov, utrujen. V postelji ležim. Zaprem oči.
»Stojim. Nekaj metrov stran od mene kriči nemški oficir. Mladi vojaki nas priganjajo. Pred menoj pade na tla. Mladec vzdigne puško in kri poškropi črna tla. Ob tem se v meni vse izgubi. V meni se vse prelomi. V meni se vse zbudi. Vsa človečnost se izgubi.
Povzdignem roke proti oblačnemu temnemu nebu in zakričim. Da odmeva. Da grmenje razpara celotno nebo. V strahu golobradi vojak onemi. V nastali tišini in kakor iz daljave se sliši le oficirjev glas.«

Z II. svetovno vojno je taborišče Flossenburg postalo pomemben delovni center za 30.000 do 40.000 taboriščniki, ki so se nahajali še v ostali 15 satelitskih centrih (oziroma 93 podcentrih) taborišča Flossenbürg. Leta 1942 je postalo tudi tranzitno taborišče za Žide. V taborišču pa so bili dejansko zaprti skoraj vse narodnosti iz Evrope, od Francozov, Jugoslovanov, Poljakov, vse do Rusov.
Na vhodu taborišča je tudi tukaj pričakal zapornike napis Arbeit Macht Frei ali Delo osvobaja. Poveljnik taborišča Max Koegel. Taboriščniki v Flossenbürgu so živeli v 16 velikih lesenih barakah. Taborišče je imelo svoj krematorij, poleg njega pa je bil prostor za eksekucije.

V taborišču in njegovih sub-kampih je bilo zaprtih več kot 110.000 ujetnikov, od tega 95.400 moških in 16.000 žensk. Približno 73.000 ujetnikov je umrlo ali bilo ubitih v tem koncentracijskem taborišču in sub-kampih.
Veljalo je za eno od taborišč z najstrožjo disciplino. (Katero pa ne, se pri sebi sprašujem?)
V okolici so taboriščniki delali v kamnolomu granita. Tovarni za oborožitev in letalski tovarni.

Tik preden je bilo taborišče osvobojeno, je vodstvo taborišča 20. aprila 1945, okoli 14.000 taboriščnikov odvedla v Maršu smrti na različne kraje v Nemčiji. Dachau. Ena od lokacij, kamor so bili namenjeni taboriščniki je bil tudi Chiemsee.
Eno od pričevanj preživelega taboriščnika je takšno:
»By the end of March our rulers, the SS men, wanted to give us a spring cleaning. There were no baths to take care of millions of lice, so we had to undress and stand naked waiting at a wall. After freezing for half an hour, they unleashed several fire hoses on us and not everyone was able to withstand that. Each thrust of water in the cold weather knocked us against the wall. There was no way out. How we survived that ordeal was beyond my understanding. I urged myself, "Hold out now! Don't give up the "bonus"! It really would be a shame to give up now." I was not religious, and I could not be for what I saw happening during this war. I had to reach out in my thoughts for some inspiration to withstand this cruel "treatment." I reminded myself of Charlie Chaplin's movie City Lights, when he said to his drunken millionaire friend who was ready to drown himself, "Tomorrow, there will be another day, the sun will shine again."
And so, with this reminder I somehow overcame that sadistic treatment from the Nazis. Besides cruel and vengeful SS men, we were also "blessed" with German civil engineers just before the end. They were often competing with the SS men to see who could hit harder.
…. How did we, a handful of us, survive those Nazi horrors? It was not only because of our stamina and will to live; not only because of our stubbornness in insisting on surviving as a Jew, despite the degradation of our bodies and soul; some of us HAD TO survive to tell our long suffering story. «

The SS wrote a last insult on the chest of a victim:
"polak" (insult used by the SS for the Polish prisoners)

1600 sestradanih ujetnikov, ki se ni moglo premikati, je ostalo v taborišču. 23. aprila 1945 je taborišče osvobodila 90. infantrija divizije ameriške vojske. Tough ombres. Morda po slovensko žilavi fantje.
Zjutraj si ponovno ogledam taborišče.
Še prej skočim obiskati ruševine gradu. Ob cesti me možakar vpraša, če sem iz firme Actron. Ruševine gradu obnavljajo, iz evropskih sredstev. Območje za zaščiteno zaradi ptic in je tudi opazovalnica za ptice. Ruševine na strmih skalah nakazujejo, da je bil to nekoč mogočen grad.
Po poti proti ruševinam se pomika majhen bagrček. Odpeljem se naprej, ker ura še ni devet. Nabirat v smrekove gozdove jurčke. A takoj, ko parkiram imam srečanje bližnje vrste z zelenim kombijem. Me zaslišijo, kaj tukaj delam. Sumljiv sem jim, a odgovorim jim po resnici. Potem me kasneje še preverijo v taborišču.
Dogodki se sledijo zato tako, ker so si že nekoč, tako (podobno) sledili.
V glavni stavbi taborišča si ogledam film, pričevanje francoskega taboriščnika Henrija Margraffa. Imam srečo, zaposleni so se vrnili iz dopusta. Poskušam dobiti podatke o preživelih. Prijazni vodja centra mi pokaže seznam taboriščnikov. Vprašuje me, če iščem kakšnega sorodnika, ki je bil v taborišču. Povprašam ga za rabina. Pove, da teh podatkov nimajo. Da potrebujem ime in priimek. Knjiga vseh taboriščnikov je v oblikovanju. V knjigi 40 x 20 cm, debeli okoli 10 cm iščem iglo. Iščem iglo v senu senika 100 x 100 metrov.
Golc Ernest roj. 23.10.1923
»Ko je zapuščal koncentracijsko taborišče,
je rekel:
"J…. se, v svoj granit."«
Prijazni vodja centra ima na svoji mizi sliko. Sliko vojaka z vojaško čelado. Čelada je podobna čeladi ameriškega vojaka. Podoba na sliki pa njemu. V meni se smeji. Morda si bil tudi ti tukaj pred 50 leti. A le za kratek čas, preko luže. Hvala za vse.
Okoli 11. ure se odpeljem proti češki meji.
Sonce rumeno……

Key words: ley lines, dragon lines - zmajeve črte, St. Michael line, St. Mary line, Weiden Flossenburg.