Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/VelikaPot5

Velika pot 5.del sreda, 26. april 2006 @ 05:05 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Aurigo Velika pot: Bavarska – Munchen, Essing, Kelheim, Regensburg (5) Okoli tretje ure se odpravim iz Seebrucka proti Münchnu. Začne rahlo dežavati. V koloni s povprečno hitrostjo okoli 40 do 60 km na uro se premikam po cesti proti avtocesti za München. Dež upočasni vožnjo za okoli 20 km. Mislil sem se še ustaviti v Rosenheimu ali Rožnem domu, vendar se zaradi vseh teh vremenskih okoliščin odločim, da grem po avtocesti naravnost v München. Avtocestna tripasovnica je zapolnjena z avtomobilsko karoserijo. Vozimo s povprečno hitrostjo okoli 100 km na uro. Na vsake toliko časa zaviranje. Okoli 16 km pred Münchenom se na avtocesti začne romarska pot. Pomikamo se naprej tudi s hitrostjo 20 km na uro. Pa 40, 60, pa ponovno 20 km na uro. Tako traja vožnja vsaj pol ure. Zato se odločim, da grem iz avtoceste dol, na odsek Höhenkirchen, po stranski poti naravnost v München. Kasneje izvem, da naj bi bil en del obroča okoli Münchna zaprt, zato takšni zastoji. Dejansko sem brez zemljevida za München. In München je zelo slabo označen z označbami za center. Grem čez Perlach in potem napačno zavijem v enem Ringu. Ring so cestni obroči okoli mesta. Zatem se vrtim po enem stranskem naselju, dvakrat. Ustavim se in zavijem na levo ter parkiram, da si ogledam zemljevid Bavarske. Seveda je ogled zemljevida brez pomena, saj je gor na zemljevidu samo ožji center Münchna. Vendar se mora človek ustaviti, če ne, se vrti na mestu. Pozornost mi pade na levo stran ceste, na parkirišče, kjer je velika tabla z napisom P+R. Spodaj na tabli piše Michaelibad. Pogledam ob ulico, kjer sem parkiral. Strasse Michael. V tistem trenutku nisem vedel, ali naj bi se smejal ali naj bi se jokal, če je to res. Kasneje, ko sem kupil zemljevid, sem ugotovil, da sem se sredi Münchna pripeljal naravnost v okrožje MichaeliBurg. V ulico Strasse Michael, ki leži ob ulici Michaeliburg strasse in da je bila okoli 100 metrov za menoj cerkev svetega Mihaela z ulico St. Michael Kloster. Vede ali nevede? Cerkev je bila zgrajena v letih 1738-1751. Če bom še kaj pohajkoval po tem mestu, bom moral bolj natančno preiskati, zakaj me je pot zanesla sem. Po tem odmoru najdem pot do centra mesta. Zapeljem se še enkrat okoli samega ožjega centra mesta, potem le najdem svoje prenočišče na Elissenstrase. Okoli pol sedmih zvečer se odpravim v sam ožji center mesta. Do tam potrebujem 20 do 30 minut. Že sam začetek me po eni strani razočara. Razrito. Po ulicah je videti kar nekaj klošarjev. In v zraku je čutiti revščino. Tempirana bomba, ki še čaka Evropo. Sekam Karlstrasse in na veliki stavbi opazim med drugim tudi reklamo za Gorenje. Čeprav je avgustovska sobota, je center poln. Na začetku, kjer so trgovine, ki vabijo na razprodaje, je veliko turistov. Mladih Japoncev. Veliko Muslimanov za katere pa ne veš ali so turisti, ali pa imajo že nemško državljanstvo. Hodim po ulici Neuhaser. Ko naenkrat začutim. Spreleti me drget. Pogledam na stavbo. Začne se že preden se stavba začne. Stavba sploh ni videti kot cerkev. Če ne bi imela nad vrati napis MM, in na pročelju fasade zastekljen kip Device Marije z detetom ter napis DEVOTI FILLI DD CC MONAC, bi dejal, da je vrstna hiša. Zmajeva črta – ley line. Vstopim v cerkev. Vse bolj deluje. Energija je zelo podobna energiji frančiškanske cerkve v Ljubljani. Spodnji prostori so razsvetljeni. V prostoru je kar veliko ljudi. Molijo. Ob straneh so malce zatemnjeni kipi v skoraj naravni velikosti. Angel izroča Jezusu kupo. Blaženosti? Na levi in desni strani sta stopnišči, ki gresta proti vrhu in sta zaprti z mrežnimi vrati. Ena redkih cerkva, ki imajo obredne prostore v prvem nadstropju, predvidevam. Cerkev odprejo šele naslednji dan ob 10. uri zjutraj, takrat me verjetno več ne bo v Münchnu. Stadtkirche ali mestna cerkev. Odpravim se naprej raziskovati, odkrivati in loviti energije Münchna. Veličastna cerkev svetega Mihaela. Plakati zunaj vabijo na poslušanje orgel v cerkvi. Še ena stvar, kako bi radi zapolnili prazne cerkve. Vera se izgublja. Kakšnemu človeku se potem res zgodi, da kaj doživi ob močnih zvokih, da mu povzdigne kundalini. Na pročelju baročne cerkve je arhangel Mihael, ki zabada sulico s križem v vrat satana. Satan ima namesto nog, parklje oziroma kozje noge. Ta minhenski satan predstavlja nasploh novo predstavo v umetnosti prikazovanja vraga skozi zahodno zgodovino. In to so kozje noge. V cerkvi igrajo orgle. Cerkev je veličastna. Z mnogoštevilnimi relikvijami. Vendar razen vibracije glasbe ni čutiti kaj drugega. Odpravim se naprej proti cerkvi Frauenkirche z dvema čebulastima zvonikoma, ki je bila zgrajena v letih 1468-1525. Cerkev je zaprta. Marijin trg ali Marrienplatz, kjer ni čutiti nič kaj posebnega, ali pa je to znak za utrujenost. Na trgu Marrienplatz imate nekakšen spomenik, kjer štirje vitezi na vse štiri strani neba, nabijajo, ubijajo različne mitološke pošasti, od kače do nekakšne himere. Ker se začne mračiti, mi fotografiranje ne uspe najbolj. Tik pred osmo uro kupim v knjigarni zemljevid mesta. Naredim še en krog od zadaj, desno za glavnim trgom. Tam je cerkev svetega Petra. Dozdeva se mi, da hoče nekaj delati. Vendar se odpravim proti prenočišču, dosti je tega pohajkovanja. Pred Stadkirche igrajo poulični glasbeniki. Še enkrat želim vstopiti v mestno cerkev, a je zaprta. Še malo se naslajam nad energijo mestne cerkve in odkorakam proti Karlsplatzu. Nazaj grede poslikam na starem kolesu plakat za Svetovni koncert harmonije Sri Chinmoja. Glede na padajoči mrak v obstranskem prostoru stavbe, mi fotografija še kar uspe. V prenočišču si za lahko noč privoščim še pijačo. Mladi Japonci iz dveh skupin, okoli 6 –7 oseb, med seboj kulturno debatirajo. Potem se od sosednje mize pridružijo še dva Američana in Američanka. Japonci utihnejo in se spogledujejo. Mladi Američani kot pa, da so edini na tem svetu in da ni nikoli okoli njih, razlagajo svoje poglede, skoraj kričijo v razgovoru med seboj, kam potujejo in kaj bodo še storili v svojem življenju. Biti prvi. Biti najbolj bedasti. V lovljenju enih potrošniških dobrin. Kart je in. Ob tem deset minutnem dogodku sem začel malce razumevati, zakaj so Japonci potihnili. Tista ameriška napihnjenost. Samo sebi zadostnost. A v bistvu ne morejo brez druge osebe. Da ji lahko pokažejo, kaj so sposobni. Zdi se mi, da Japonci kar malce sovražijo jankije. Sprožil se je obrambni mehanizem. Tudi zaradi Hirošime in okupacije. V sobi me preseneti dokaj izobražen kitajski Američan, ki mi začne ob geografskem pojasnjevanju, razlagati o svojem prijatelju Albancu. Naslednje jutro se pri zajtrku ponovi zgodba dveh drugih jenkijev. Eden zavaljen, okoli 30 let, drugi malo mlajši. Glasno govorita, kakor da nista pri zajtrku, ampak klobasata kakor v kakšni pivnici nekje ob 10. uri zvečer. Obnašajo se kakor, da bi osvojili svet. Kot, da so pojedli celo pamet sveta. Tudi sedaj se spogleduje japonska družina, ki sedi za njima. Okoli 8 ure zjutraj obhodim še jugozahodni del ožjega mestnega centra. Iščem samostan. A ne naletim na nič kaj posebnega. Nazaj vračajoč naletim na baročno Assam cerkev ali cerkev svetega Janeza Nepomuka. Cerkev je vredna ogleda. Zgrajena je leta 1773. Pozlačena. Delo dveh bratov, slikarja Cosmasa Damiana Asama in kiparja Egida Quirin Asama. Na vhodu te pričaka, če se ne motim, srebrni okostnjak. Ob pakiranju stvari v avto razbijem glineno posodo - jala neti. Torej se naslednje dneve ne bomo čistili. Pač tako mora biti. Zaradi takšnih stvari se več ne razburjam. Okoli devete ure zjutraj se odpeljem proti Regensburgu. Vmes zavijem na levo proti Kelheimu in Essingu. Kelheim leži ob reki Donavi in Altmuhl, kakšnih deset kilometrov od avtoceste. Essing še kakšnih 10 kilometrov naprej ob reki Altmuhl. Po plovni reki vozijo relativno velike ladje s turisti. Sicer naj bi bil to kraj za kolesarje. Ne vem zakaj, ampak na ta Essing sem naletel pred leti na internetu. Kraj ni nič tako posebnega. Sicer deluje staroveško, ampak nič več kot to. Takrat so me privlekle internetne risbice iz te okolice, zvonik cerkve. Nad mestom se vzdigujejo sive skale. Aha, okoli Essinga so votline, v katerih so našli najdišča prazgodovinskih prebivalcev. Ledenodobnih lovcev. Vendar nimam časa za oglede teh jam. Ogledam si cerkev svetega Martina, ki je odprta. V povprečju njeno bogastvo prekaša marsikatero podobno cerkvico na Slovenskem. Zgrajena je v 12. stoletju. Zatem iščem benediktanski samostan na levi strani reke, a ga ne najdem. Ceste vodijo drugam, na grič, kjer je velik kolosej. V center Regensburga pripotujem po stranski poti. Naravnost iz mestnega hriba nad Regensburgom se mi prikaže nazobčana zvonika gotske katedrale, v vsej svoji lepoti. Panoramski pogled. Brez problemov zapeljem v središče mesta in parkiram, saj je nedelja. Plačam parkirni listek, ki mi začne šteti dneve parkirnine šele v ponedeljek. To me kasneje tudi zavede za en dan pri mojem potovanju, tako, da zgubim en dan z nenačrtnim bluzenjem po Češki. Zavijem v prvo cerkev na parkirišču StadtKirche ali mestna cerkev, ki je sicer odprta, a znotraj zaprta z rebrastimi železnimi vrati. Iz veže sicer vidiš vse, a ne dovolj dobro. Cerkev odprejo šele ob šestih zvečer. Beli kipi. Zdi se mi, da so kipi narejeni iz porcelana. Na koru vam igrajo beli angelčki. Moram priznati, da je cerkev glede umetnosti pravi biserček. Zato je bila tudi zaprta. Regensburg ob reki Donavi in reki Regina. Ratisbonne ali tudi rimsko taborišče Castra Regina, keltsko Radasbona. Mesto Regensburg je ponovno ustanovil sveti Bonifacij Leta 739. Mesto mi daje občutek, kakor, da bi bilo aseptično. Vendar je čutiti, da ima nekaj od zadaj, ki pa ni odprto. Čudovita velika gotska katedrala z nazobčanimi zvoniki, ki so jo gradili od leta 1275 do 1634. Sonce rahlo sije, tako da je kar prijetno in ne prevroče za mesec avgust. Na vzdignjeni ploščadi ob strani katedrale se sončita dva zaljubljenca. Kamniti most iz leta 1135. Primerjajo ga s Karlovim mostom v Pragi. Mestni grb predstavljata dva ključa, dva Petrova ključa, ki odpirata vrata nebes. V katedrali si ogledam razstavo nabožnih predmetov škofije Regensburg. Zlati kelihi okrašeni z dragimi kamni, ciboriji, monštrance, škofovske palice, palica svetega Wolfganga z 20 poldragim kamni, škofovska mitra, biblije ali mašne knjige z dragimi in poldragimi kamni. Relikvijski križ, sepulcture Andreja, 38 (pol)dragih kamnov in 8 biserov, ko stojiš pred njim si in ga ogleduješ, ti (energija) prebije čez oči. Vstopnina okoli 3 eure. Potem še razstava, predvsem kipov, če se ne motim po imenu, v cerkvi svetega Ulrika, poleg katedrale, ki pa je brezplačna. Nabožni kipi, povečini iz lesa, od 12. stoletja naprej, Jezusi, Marije Immaculate, sveti Juriji, Mihaeli, apostoli, svetniki, sveti Benedik s kačo v časi, knjigo ter pastirsko palico, kelihi, ciborije. Marija ima nad glavo 16 žarkov. Nekakšen pregled okoliške cerkvene umetnosti. Fotografiranje prepovedano. Vseeno se mi v Regensburgu posreči ena ta boljših fotografij Deve Marije, ki stoji na plavem zemeljskem globusu, pod njenimi nogami pa stoji kača z jabolkom v gobcu. Priznati je treba, da je tudi kipec fascinanten. Okoli katedrale je nametano okoli 5 cerkva. Vsaj toliko jih jaz naštejem. Poleg cerkve je dvorec, ki je sedaj spremenjen v hotel. Zunaj strežejo pijačo. Tukaj nekje naj bi šla zmajeva črta. Okoli četrte ure popoldne se po avtocesti odpeljem proti moji glavni točki potovanja. Regensburg – Weiden okoli 75 kilometrov. Key words: ley lines, dragon lines - zmajeve črte, St. Michael line, St. Mary line, Bavaria, Munich, Stadkirche München - mestna cerkev München, Essing, Regensburg. Eno leto smrtniku je en dan in ena noč bogovom, dan predstavlja pot Sonca na sever, noč pa njegovo pot na Jug. Manu I. 67. Komentarji (0) www.pozitivke.net