Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Vegetarijanstvo

Zakaj vegetarijanstvo? četrtek, 1. junij 2006 @ 05:10 CEST Uporabnik: Pozitivke Da kdo postane vegetarijanec, pomeni, da se je zavestno odrekel prehranjevanju z mesom, mesnim izdelkom, morda celo ribam, jajcem. Od tod tudi izvirajo različne smeri vegetarijanstva (lakto-ovo vegetarijanci, ki se poleg hrane rastlinskega izvora hranijo vsaj še z mlečnimi izdelki in jajci, nekateri morda tudi ali le z ribami in mehkužci, ki naj bi kot živa bitja bili uvrščeni v nižje nivoje zavesti, in še bi lahko naštevali. Vegetarijanstvo izvira še iz časa, obdobij prve in delno tudi druge postatlantidske civilizacije (antična Indija in Perzija), ko smo se kot človeštvo ali kolektivna zavest še zavedali enosti, intimne povezanosti z vsemi preostalimi zemeljskimi svetovi in se prehranjevali, preživljali s pobiranjem plodov, pozneje pa tudi s poljedeljstvom (antična Perzija in duhovna genetika modreca Zaratustre). Omenjeni obdobji segata v čas od 7300 do leta 2900 pred našim štetjem. V mislih imam dve civilizaciji, kameno in bronasto dobo, katerih vzpon in padec, propad je trajal približno 2160 let. Dekadenca in odmik takratnega človeštva morda celo nas samih v zavedanju bistva bivanja in poslanstva omenjenih dveh civilizacij Raka - Indija in Dvojčkov - Perzija, nas je nekoč privedla do ponovnega prehranjevanja z mesom, z našimi živalskimi brati, s katerimi imamo skupen duševni svet bivanja. Namreč žival, ki je zaradi našega neharmoničnega načina razmišljanja, čustvovanja in udejanjanja ostala zadaj ali zunaj nas, ni zmogla postati človek. Tudi njej naj bi mi kot človek z delom na sebi (prevzgoja naših duševnih nesvobod) pomagali v procesu plemenitenja živalskega skupinskega jaza ali njej - živali kot celote. Le zakaj nas še dandanes obdajajo živali, kot so zvita, premetena lisica in lisjak, skladiščnik veverica, in polh ter medved - zaspanec, ponižen in potrpežljiv pes, samoljuba mačka? Bomo živalim resnično vladali, jih poimenovali in jih uporabljali za namene, ki jih le-te prinašajo s seboj tako, da jih izrabljamo na raznorazne načine, celo ubijamo v prehrambene namene? Morda nekatera biblijska sporočila vse do danes nismo zmogli, želeli ali celo hoteli razumeti. Odgovornost pa vseeno nosimo, tako posameznik, kot tudi celotno človeštvo. Težko bi verjel, da se s podobnim vprašanjem in vzgojo kristjanov ukvarja tudi naša rimsko katoliška cerkev. Je resnično pomembno le to, kar iz nas izhaja, ne pa tudi tisto, kar v nas vstopa, pa četudi skozi hrano v obliki mesa? Le kaj se v nas kot celoto uteleša skozi moči in sile morda celo bitja, ki jih v našo notranjost prinašajo mesne jedi? Morebiti moči egoizma (glava), čustvene preobčutljivosti (prsni koš) in agresivnosti (trebuh)? Katera dimenzija bivanja in moči katerih telesnih organov bodo morale duševni naboj, idejo ali sporočilo mesa tudi prebaviti, počlovečiti? Kaj več o tem pa ob drugi priliki, priložnosti. Upam, da smo se prav razumeli. Nikakor ne mislim, da so ljudje, ki uživajo živalsko meso bolj agresivni, večji egoisti, morda so izpostavljeni le večjim skušnjavam, z namenom, da bi takšni nekoč tudi postali. Človeštvo se je v vsej svoji zgodovini z mesom prehranjevalo morda le v času dveh daljših obdobij. Prvič, v to nas bi nas želeli prepričati zgodovinarji in nekatere smeri priznane znanosti, ki trdijo, da je bil človek v to prisiljen v obdobju mnogih tisočletij še pred antično Indijo, ko je živel še v divjini, v mnogo težjih življenjskih, podnebnih razmerah in v praskupnosti. Morda takrat resda še ni znal vzgajati in pridelovati rastline v prehrambene namene. Po vsej verjetnosti je tako živel le v nekaterih nerodovitnih, žejosušnih, vlažnih (mostiščarji) ali hladnih področjih kot današnji eskimi, kjer konzumne rastline resnično niso uspevale. Bolj ozaveščena ljudstva, ponekod še plemena pa so se še kako zavedala enosti in človeške povezave z izvorom, z duhovnim svetom in z vsemi zemeljskimi svetovi. Prav ste razumeli, tudi z živaljo. Atlantidski potop bi takratna védenja in poznavanja človeštva le s težavo "odplaknil". Bolj razvita ljudstva, v smislu zavesti so se pod vodstvom Manuja (takratni modrec, duhovni vodja človeštva) preselila najprej na sever Evrope (današnja Irska, pozneje pa še v celotno Evropo, bližnji in daljnji vzhod. Postopoma je nastala prva že omenjena postatlantidska civilizacija - antična Indija, z njo pa tudi popis znanja, védenja, torej prve knjige - Veda. Vse nekoč poznano se je moralo tudi ovekovečiti…. Za vsak slučaj, da kolektivna zavest tega ne bi pozabila. Drugič smo postali kot večina, človeštvo namreč, ponovno sposobni ubijati živali, v drugi polovici obdobja antičnega Egipta. Če sem še bolj natančen, v njegovi dekadenci. Skorajda vse, kar ste o njem prebrali in kar opisuje današnja znanost- egiptologija, je le nekakšna žalostna, popačena slika zatona, propada takratnega velikega duhovno močnega Egipta. Poznavanja so postopoma prešla v tradicije, le-te pa v vraževerstva, človeštvo je v sebi oslepilo Polifema (izgubili smo imaginativno zavest videnja) in ubilo meduzo, kar pomeni, da smo si porezali tudi "popkovnici" napajanja z inspirativno in intuitivno zavestjo. Postopoma smo postajali zgolj miselna bitja, omrežena z močmi egoizma, materializma in ostalih nesvobod, kar nas je po vsej verjetnosti kmalu popeljalo v vzgojo živali za prehrambene namene. Kolikšen je bil odmik človeštva od zavedanja, torej dojemanja, sprejemanja in udejanjanja enosti in bistva bivanja v zemeljskih pogojih v grško - rimski civilizaciji (750 let pred našim štetjem - 1412 let našega štetja), ne bo potrebno posebej poudarjati. Današnje peto, arijsko - germansko obdobje človeštva (Rudolf Steiner - antropozofija) v postantlantidski epohi, se je kot miselnost in način življenja na žalost od bistva tukajšnjega bivanja še bolj oddaljilo. Način dela in odnos do živali, izvajanje poizkusov na njih, klavnice, ubijanje za šport, "potrebni" lovski odstreli,… so vsekakor poglavje zase. Postati pravi, plemenit človek kot bitje - prinašalec ljubezni in svobode, na omenjeni način še dolgo ne bo mogoče. Vsekakor ni tako pomembno, da smo vegetarijanski, kot to, da se vsak, ki to želi ali hoče postati, tudi zaveda, zakaj se je tako odločil. Namen je ravno zato lahko: religijski, moralno - etični, zdravstveni. Najpomembnejši argumenti v prid vegetarijanstvu bi lahko bili: ˘ Odreči se sodelovanju pri ubijanju in odgovornosti žrtvovanja živali za prehrambene namene, saj se lahko dovolj kakovostno nahranimo tudi z žiti, stročnicami, sadjem, zelenjavo, seitanom, tofujem, mlečnimi izdelki, lešniki, mandlji in ostalimi semeni. ˘ Gojiti sočutje do živali, ki naj bi ji pomagali pri razvoju njenega bistva skupinskega jaza na planetu Marsu in nje kot celote tu na Zemlji. Če jo ubijamo, ne omogoča razvoja človeku niti naravi, temveč postane le žrtev ubijanja, celo užitka po ubijanju. Le koliko nas bi bilo sposobnih ubijati živali? Smo to odgovornost naprtili le delavcem v klavnicah? ˘ Z živaljo, ki nam je nekakšna sestra, imamo skupno dušo ali si z njo delimo duševni svet, tako kot si z rastlino delimo vitalni svet in z minerali fizično telo. ˘ Celo komparativna (primerjalna) anatomija bi nas lahko prepričala, da je človek kar se prehranjevanja tiče predvsem sadjejed in zrnjejed. Žita v obliki zrnja pa moramo vsekakor kuhati in vsaj delno rafinirati (prečistiti ali odvzeti zrnju zunanje ovojnice). Navkljub temu, da priznana znanost in njena dietetika zagovarjata načelo, naj bi celo v vsakem obroku jedli vsega po malem, bi človeka zelo težko označili za omnivorja ali vsejeda, saj za razliko od mesojede živali nimamo krempljev, dolgih podočnikov, tako kislega želodca in kratkega debelega črevesja, da bi zmogla popolno prebavo mesa. Nič čudnega, če moramo živalsko meso kuhati. Le na tak način ga zmoremo zadovoljivo prebaviti. ˘ Mesu se lahko odrekamo tudi in predvsem iz zdravstvenih razlogov: sveže in suho meso - mesni izdelki vsebujejo vse preveč konzervansov (nitrati, nitriti) in drugih kemičnih dodatkov, ostankov presnove, ki jih žival za časa življenja ni uspela izločiti iz telesa. V mislih imam kadaverin, kreatin, sečno kislino, amonijak, hormona histamin in adrenalin. Nekaj težav zaradi metabolitov (presnovni ostnaki) pa nastaja tudi v našem telesu, pri sami prebavi predvsem beljakovinskih jedi. Priznana znanost in dietetika nas že desetletja prepričujeta, da si brez mesa ne bomo zmogli izgraditi bistvene aminokisline ali zidake telesnosti, bistvene maščobne kisline, celo vitamina B12. vendar če vse to zmorejo prežvekovalci, le zakaj nekaj podobnega ne bi zmogli edino zemeljsko duhovno bitje - človek? Pomanjkanja zatorej ne obstajajo, poznamo le nesposobnosti prebave, presnove, tvorbe življenjskih procesov, biofiziološke tranzmutacije,…. Vse ravnokar omenjeno, morda primanjkuje tistim, ki menijo, da ne zmorejo funkcionirati, ne da bi uživali meso. Nekatere napravljajo odvisne od mesa le moči navad, ki jim onemogočajo, da bi kot obrok zaužili le škrobasto - zelenjavno jed, ali da bi žitu, krompirju ali ajdi dodali le seitan (pšenično meso), tofu (sojin sir), ali skuto, sir, lešnike, orehe,…. Vitalnost ali dokaj popoln spust duha in imunskega sistema v trebuh, si lahko ojačamo tudi na način, da poiščemo notranji mir in temu primerno filozofijo življenja, da nekajkrat dnevno izklopimo nenehno dejaven mental, da si ojačamo jetra (center življenja) z rmanovo tinkturo in termoforjem, homeopatskimi pripravki, čaji, avtogenim treningom, mentalno dinamiko, euritmijo, …. Zatorej, če že ne uživamo mesa, morda tudi rib in jajc, moramo dobro vedeti, s čim naj bi se hranili, saj je rastlinska še posebno pa presna in celovita biološko vzgojena hrana na vitalno - energetskem nivoju prebavno zelo zahtevna. Mnogi imajo ravno zato kar precej težav na začetku spremembe ali v procesu prehoda na bolj sonaraven vegetarijanski jedilnik. Njihovo eterično telo "izraža" vitalno šibkost v izdelavi in izločanju prebavnih sokov ali encimov, duševno telo nasprotuje prehrambenim spremembam z abstinenčno krizo (odvisnost od nekdanjih mesnih hormonov in živalskih moči, kot so nemir, evforija, agresivnost, napadalnost,…), duhovno telo pa v večini primerov tudi ne zmore tako hitre reorganizacije na vitalno zahtevnejše in barvitejše jedi, obroke. Se boste po vsem tem še vedno čudili, zakaj lahko nastane toliko prebavnih težav ravno pri vitalno šibkih in mentalno močnih intelektualcih, pri osebah tretjega in četrtega življenjskega obdobja, bolnikih prebavnega trakta, ledvic, ščitnice,…. Tiste, ki vegetarijanci nočejo, ne želijo ali ne zmorejo postati, pa nikar ne obsojajmo! Nekoč bomo to vsi postali, to si vsekakor upam trditi. Kolektivna zavest se postopoma, a neprestano razpira, zaenkrat jim postanimo le dober zgled! Franc Božjak Udeležite se poletnih delavnic: Projekt Človek - poletne delavnice 2006 Komentarji (0) www.pozitivke.net