V času in prostoru živimo od energije, dane nam za življenje. Ne glede na obremenitve iz prejšnjih življenj imamo vsi na voljo skupni planet, vodo, zemljo, zrak, sončne žarke, dan in noč, letne čase itn. Dnevi pa so povsod dolgi le 24 ur, kje z več ali manj svetlobe.

Teh naravnih danosti naj bi bili deležni vsi v enaki meri. Živimo pa bolj ali manj sprti s pravičnostjo, zase zahtevamo več pravic, drugim pa odrinemo več dolžnosti. Tudi Zemlji jemljemo več, kot zmore dajati. Namesto hvaležnosti za njene darove jo zasipavamo z odpadki in strupi, ker sami postajamo odpadek s samovoljnim izločanjem iz naravnega reda.

Decembra me blišč, utripajoče lučke, kuharski recepti in pisana šara za darila z vsemi vznesenimi in pretiranimi željami in neprimernimi pričakovanji ne prevzamejo. Marsikoga žalostijo. Toliko papirja in raznovrstne embalaže naj bi po novem letu pogoltnila Zemlja! Ali ne pretiravamo na vsakem koraku, skopo pa z dejavno ljubeznijo, skrbjo za ljudi in naravo ter samospraševanjem, kaj imajo drugi dobrega od naših odločitev? Le komu prijajo petarde, prave in besedne, ki so nasilje nad večino ljudi in vsem živim?

Ob praznikih je toliko vzhičenosti ob pravljičnosti. Živalim, množično poklanim, groza ob nasilnem koncu jetniškega življenja prazniki niso pravljica. Morda pripravljamo jaslice, prepevamo ob njih, ne zmenimo pa se za muke vseh v verigah, prenatrpanih hlevih in trpečih v poskusnih laboratorijih.

Najbrž je poraba sladkorja potrebna bolj, če je notranjost kisla in grenka do vseh bitij. Lahko prepevamo, kako je svet lep. Smo tudi omogočili, da je lep še za koga na begu ali robu preživetja? Sladkobne pesmice nas speljujejo v pričakovanje česa od drugih in sanjarjenje namesto k trudu za doseganje vrednih ciljev. V željah za druge pa se pogosto kaže tisto, kar želimo sebi. Govorijo o naših pomanjkanjih.

V zadnjem času smo strmeli ob ugotovitvi, koliko hrane pri nas zavržemo. O silnem pretiravanju govori tudi vest, da naši otroci dobijo celo po 70 igrač v enem letu, nekateri pa nobene. Namesto časa za otroke in spodbud za ustvarjalnost jih odrivamo med igrače. Marketinški prijemi nam perejo možgane, da ne najdemo časa za res pomembno. Ni le naša hrana industrijsko predelana; takšne nam ponujajo tudi novice in »resnice«, pogosto škodljive za dvig naše zavesti. Glavno vodilo naj ne bi bilo imeti, temveč vse več dati.

Vse neprijetno ni darilo ali kazen nebes. To je delo človeštva. Vse, česar pozitivnega nismo postorili pravočasno, je izgubljena energija. Nov dan prinaša nove izzive in priložnosti, da se pretekli minusi izbrišejo ali pa nepremišljeno dodajamo nove. Dnevu še vedno pripisujemo 24 ur. Ne moremo si ga po svoje podaljšati do 23.65 ali na 25 ur ali dodati let, kolikor bi kdaj hoteli. Morda pa je dan v resnici iz leta v leto vse krajši, čeprav merilci časa tega ne kažejo. Pospešeni slabi dogodki ob vse več nasilja in brezvestnosti po svetu to nakazujejo, ker se nam vse slabo res vse hitreje vrača. Je to komu svarilo, naj ne odlaša s spreminjanjem sebe? Časa je vedno manj. Za začetek vsega dobrega je vselej najboljši čas zdaj. Obljube ob novem letu se redko spremenijo v dejanja. Sreča je v srečanjih, če jo prepoznamo.

Naj nas vse, s čimer se srečujemo, o čemer razmišljamo, spodbuja k razvoju dobrega. Da bo z nami svet res bolj miren in lep.