Pred časom sem nekje prebrala dokaj zanimivo zgodbo. Pozabila sem avtorja in tudi precej od realnega zapisa iste, pa vendar mi je ostal v spominu del te zgodbe, zaradi katerega sem se vselej, kadar sem pomislila na to /in mojo miselno izpeljanko/,morala nasmejati v sebi. In mogoče se boste ob njej nasmejali tudi vi, ne glede na to, če boste to zgodbo prepoznali. Sicer pa počakajte na vprašanje na koncu zgodbe.
Zgodba je torej govorila o nekem upokojenem britanskem polkovniku, ki je v svojih mlajših letih služboval v Indiji. Med domačini so krožile zgodbe o samostanu, visoko v hribovju Himalaje, kjer žive lame, ki se sploh ne starajo. Rečeno je bilo, da poznajo skrivnost večne mladosti in, da tisti, ki bi se potrudil priti do njih in spoznati njihove tozadevne skrivnosti, da se ne bi postaral, tisti, ki pa je že postaran, bi se pri njh popolnoma pomladil.
Dokler je bil omenjeni polkovnik mlad in vitalen, ga to ni pretirano zanimalo. Kasneje se je seveda vrnil v Evropo. Potem so prišla leta njegove upokojitve. Osivel je. Osteoporoza mu je skrhala njegovo svojčas tako atletsko in postavno telo. Artritis mu je načenjal sklepe, bolečine so se pojavljale zdaj tu, zdaj tam.
Ampak, največja "bolečina", zadana njegovemu ponosu je bila vtem, da ni več mogel opravljati niti zakonskih, kaj šele izvenzakonskih "dolžnosti". S tem se preprosto ni mogel sprijazniti in pripravljen je bil storiti karkoli, samo, da bi se spet pomladil in si povrnil svoj moški ponos.
Pa se je spomnil tistih zgodbic iz Indije. Ker je bil dovolj premožen, si je z lahkoto prvoščil potovanje v Indijo, kjer je zbiral še dodatne informacije o skrivnostnem samostanu. Imel je srečo, da je naletel na domačina, ki ga je bil pripravljen, za bogato plačilo, popeljati in spremljati na tej dolgi poti, po kozjih stezicah do omenjenega samostana.
Lame so ga kot gosta in tujca prijazno sprejele. Povedal jim je svojo željo,da si želi povrniti svojo mladost in vitalnost. Vendar so lame postavile pogoj, da se bo moral popolnoma ravnati po njihovih navodilih in se vključiti v njhov skrajno skromen način življenja, ter, da bo moral ostati pri njh najmanj štiri leta.
Polkovnik je na vse pristal, čeprav je bilo težko iz njegovega obilja presedlati na samostansko disciplino. Ne samo, da je bila hrana nadvse skromna in izključno vegetarijanska, tudi fizično delo od ranega jutra do poznega večera, ki so ga prekinjale le redne, duhovno-telesne vaje, je bilo zanj izredno naporno.
Vendar polkovnik se ni dal omajati v svojem načrtu in je vse zapovedano redno opravljal in se ob vsem tem vse bolje in bolje počutil. Po približno štirih letih, pa se je nekega dne začudeno zagledal in pogledal v ogledalu, ki ga je našel v eni, od številnih samostanskih celic. In ni mogel verjeti svojim očem.
To, kar je videl, je bila njegova lastna podoba v njegovih najboljših letih. Lasje spet črni, postava vitka in krepka, obraz mladosten. Skratka - pravi mačo! In tako se je odločil, da se spet vrne v civilizacijo. Zahvalil se je lamam, jih bogato poplačal in se pripravil za odhod.
Pred odhodom pa mu je lama dal še zadnji nasvet in zadnje navodilo, ki ga pa mora brezpogojno upoštevati. Rekel mu je, da se mora povsem in dosledno odpovedati spolnim odnosom, ker sicer, če tega ne bo upošteval, da se bo zopet v najkrajšem času povrnil v prejšnje stanje in v svojo prejšno podobo.
Tako se je polkovnik vrnil v Evropo. Kjerkoli se je pojavil, zlasti med znanci, ni bilo začudenju ne konca ne kraja. Kmalu je bil povsod vabljen in postal je najbolj zaželjen moški. Prelestne dame in lepotice takšne in drugačne pa so ga "obletavale" in vabile in vabile.....
Kaj pa on?
Razpet med svoj "krvavo" nazaj povrnjen mladosten videz in sedaj še bolj in močneje poudarjeno intimno vitalnost, in na drugi strani - skušnjave, skušnjave, skušnjave, zaradi katerih lahko vse izgubi!!
Pred časom sem nekje prebrala dokaj zanimivo zgodbo. Pozabila sem avtorja in tudi precej od realnega zapisa iste, pa vendar mi je ostal v spominu del te zgodbe, zaradi katerega sem se vselej, kadar sem pomislila na to /in mojo miselno izpeljanko/,morala nasmejati v sebi. In mogoče se boste ob njej nasmejali tudi vi, ne glede na to, če boste to zgodbo prepoznali. Sicer pa počakajte na vprašanje na koncu zgodbe.
