Upanje umre zadnje – vsaj pravijo tako.

Dokler upanje še obstaja, lahko človek verjame, da se bo nekega dne zgodila sprememba – na boljše, seveda. Če pa upanja več ni, se človek drugim stvarem prepusti.

Naša vlada nam zagotavlja, da upanje obstaja. Pravi, da je potrebno sprejeti reforme, ki bodo na dolgi rok popeljale Slovenijo med najbolj razvite evropske države. Recesija naj bi bila poglavitni problem za oviranje gospodarskega razvoja. Vendar ali je res tako? Ali bodo vladne spremembe oz. reforme res potisnile Slovenijo v gospodarski razcvet? Mogoče, čeprav dvomim. V vladnih reformah namreč ne vidim ničesar, kar bi nas popeljalo na to pot – ne vidim vizije. Zaradi tega nimam upanja, prav tako pa tudi ne verjamem več.

Spremembe v javnem sektorju so res potrebne, prav tako je potrebno ustrezno urediti pokojninski sistem, omogočiti gospodarstvu večjo konkurenčnost … vendar menim, da predlagane reforme ne bodo obrodile želenih sadov in dosegle takšnih rezultatov, kot si jih je zamislila vlada.

Ti ukrepi bodo najverjetneje pripomogli k zmanjšanju javne porabe ipd., vendar ali bodo takšni ukrepi tudi dejansko razbremenili gospodarstvo ter mu odprlo pot med najbolj razvite evropske države? Znižanje izdatkov javne porabe je le eden izmed načinov za boljše gospodarjenje države, nikakor pa to ni sredstvo, ki bi omogočilo gospodarski razcvet. Zanj je potrebna drugačna vizija.

Slovenija ne samo, da ne zna postati ena najbolj razvitih evropskih držav, prav tako ne zna svojim državljanom zagotoviti dostojno življenje v času gospodarskega napredka. Če pogledamo obdobje pred recesijo, vidimo, da je v tistem času Slovenija dosegala gospodarsko rast. Njen rating se je dvignil, bila je zanesljiva država, dosegala je zahteve evropskih standardov, vendar kakšno je bilo v tem času – torej v času gospodarskega napredka Slovenije – življenje ljudi v državi?

Kljub dobremu gospodarskemu položaju je bilo življenje v državi slabo, saj je večina prebivalstva iz mesec v mesec životarila. Ljudje so plačevali kredite, obresti, položnice – tu in tam so si mogoče celo kaj privoščili. Kaj nam to pove? Da država, čeprav je gospodarsko razvita, ne zna poskrbeti za kvaliteto življenja ljudi v državi.

Četudi bi vladi s svojimi reformami celo uspelo doseči gospodarski napredek Slovenije zelo dvomim, da bodo te reforme omogočale tudi gospodarski razcvet navadnih ljudi. Da bi to dosegli, so potrebne drugačne reforme, drugačne vizije, drugačne ideje. Teh naša vlada, kljub morebiti dobrim namenom, žal nima.

Vlada si želi, da postane slovensko gospodarstvo čim manj obremenjeno, da bi lahko bilo čim bolj konkurenčno na trgu, hkrati pa želi tudi imeti močno državo. Kako to doseči – še posebej v današnjem času, ko so posledice krize še kako prisotne, razmere na trgu konkurence pa so vse bolj in bolj neizprosne?

Nesporno je, da je država odvisna od gospodarstva, saj se od njega v pretežni meri financira. Država namreč potrebuje precej denarja, da učinkovito opravlja svoje funkcije. Znižanje davkov v gospodarstvu bi sicer povzročilo njegovo razbremenjenost, zaradi česar bi lahko postalo bolj konkurenčno, vendar nižji davki prinesejo manj denarja v državni proračun.

Manj denarja pa pomeni, da ga je potrebno pridobiti nekje drugje ali pa sprejeti ukrepe, ki bodo nadomestili izpad priliva. Ali bi lahko pokojninska reforma vlade in reforma v javnem sektorju ter druge reforme uspele nadomestiti izpad znižanja davkov - ali pa bi bila potrebna še kakšna drugačna reforma?

Kot smo že uvodoma pojasnili, so spremembe še kako potrebne, vendar predlagane vladne reforme nikakor niso zadostne za razcvet Slovenije in njenih državljanov. Potrebujemo mnogo več. Potrebujemo vizijo, ki bo državo naredilo močno in stabilno, ne da bi dodatno obremenilo že tako preobremenjeno gospodarstvo oz. ljudi v njej.

Poleg tega potrebujemo vizijo, ki bo razbremenila gospodarstvo, da bo le-to lahko postalo bolj konkurenčno in razvito. Prav tako pa potrebujemo tudi državo, ki bo dejansko in učinkovito opravljala funkcijo socialne države. Ali ima vlada takšno vizijo?

Problem današnje države je odvisnost od gospodarstva. Če gre slednjemu slabo, se državi ne piše preveč dobro, saj je odvisna od njegove uspešnosti. Manj uspešno gospodarstvo proizvede manj, prav tako manj proda, manj ljudi zaposluje, …, manj davkov plačuje. Biti odvisen od nekoga pomeni ne imeti moči, da sam odločaš o svoji usodi. Biti samostojen in neodvisen je ključ do tega, da si svoboden. Biti svoboden pa pomeni možnost sprejemati lastne in neodvisne odločitve.

Slovenija ni neodvisna – ravno nasprotno – v veliki meri je odvisna od gospodarstva. Gospodarski interesi narekujejo marsikatero potezo (vladne) politike, kar ni dobro. Kako doseči neodvisnost države od gospodarstva? Mnogi pravijo, da je potrebno, da država popolnoma izstopi iz gospodarstva. Ali bo takšno dejanje prineslo državi neodvisnost? Ne, saj bo država še bolj postala odvisna od gospodarstva.

Država ne sme izstopiti iz gospodarstva, ampak mora v svojo pristojnost prevzeti najpomembnejše gospodarske panoge ter na njih ustvariti monopolen položaj, medtem ko mora popolnoma izstopiti iz manj pomembnih panog. S prevzemom ključnih dejavnosti v državi kot so bančništvo, zavarovalništvo, energetika, telekomunikacije, nafta ipd. bo država pridobila moč.

Trenutno so gospodarski subjekti v teh panogah tisti, ki imajo moč, a to moč uporabljajo le za dosego svojih interesov. Kolikor bi država prevzela to moč, bi jo lahko uporabila za mnogo širše cilje. Okrepila bi svoj (finančni) položaj, saj bi lahko sama sebe vsaj delno financirala iz dobičkov v teh dejavnostih.

To bi ji omogočilo znižanje davkov v gospodarstvu, kar bi razbremenilo gospodarske subjekte in bi končno lahko njihova želja po večji konkurenčnosti postala realnost. Prav tako bi država s tako okrepljeno vlogo postala država, ki bi resnično omogočala dosledno izvajanje funkcije socialne države.

Cilj tovrstne vizije ni odvzeti moč in denar tem gospodarskim velikanom ampak vpeljati novo obliko ekonomije, ki bo državi omogočala nemoteno in neodvisno opravljanje njene funkcije. Vizija je v tem, da se veliki gospodarski sistemi, ki vključujejo najširše množice državljanov in drugih ljudi v državi, prelevijo v državni sistem monopola. Le tako bo država lahko resnično postala močna in neodvisna, prijazna do gospodarstva in bo postala tisto, kar je najpomembnejše: postala bo država ljudi.

Upanje torej je. Vprašanje, ki se poraja pa je, ali ga vidi tudi vlada.

Ilija Šajatovič,
LFL Inštitut