Neka žena je tako dobro izdelovala razne umetne sadeže, da so jih ljudje težko razlikovali od naravnih. Kakor se rado pogosto zgodi, so nekateri kritizirali njene izdelke: obliko, velikost in barvo sadežev.

Nekoč je pripravila razstavo, na kateri je prikazala različne sadeže, ki jih je izdelala. Predvidevala je, da bodo razstavo obiskali tudi kritiki njenega dela in bodo izrazili svoje očitke. In ni se zmotila.

Kritiki so našli napake pri mnogih njenih izdelkih, zlasti na enem jabolku. Ko je potrpežljivo poslušala vse, kar so kritiki imeli povedati, je vzela jabolko, ki so ga najbolj kritizirali, ga razrezala na koščke ter jih ponudila obiskovalcem razstave, zlasti kritikom. Ti so namreč kritizirali naravno jabolko!

Nihče ne mara kritike, vendar vsi tudi kritiziramo. Kritika je dejanje, oziroma stališče, s katerim izrazimo svoje nestrinjanje z neko osebo ali stvarjo. Pri tem je dobro, da se držimo zlatega evangelijskega pravila:"Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim!" (Mt 7, 12).

Ko pridemo v skušnjavo, da bi kritizirali in s tem druge ranili, bili do njih škodljivi, maščevalni, hudobni, ostri in privoščljivi, bo koristno, da se ustavimo in pomislimo na slabe učinke, ki bi jih s tem povzročili. Skratka, držimo se tega, za kar bi želeli, da se tudi drugi držijo. Vedno, ko bi radi koga kritizirali, pomislimo, ali bi mi radi videli, da nas drugi kritizirajo na način, kakor mi radi kritiziramo druge.

Božo Rustja, Zgodbo ti povem, str. 140-141