Ste se že kdaj znašli pred ovirami, kot so zid, ograja, prepad, ki so vam preprečile nadaljevanje poti? Večina ljudi se v takih trenutkih sprijazni, da se bo morala obrniti in pot nadaljevati drugje, le redki pa se odločijo, da bodo ovire premagali.

S tekom, skakanjem, plezanjem, visenjem dokazujejo, da človek lahko premaga fizične omejitve v okolici, da lahko gre, kamor koli želi, da je svoboden. Prav občutek svobode je ena glavnih lastnosti parkour-ja, v Sloveniji razmeroma neznane umetnosti gibanja, ki se je sredi 80. let prejšnjega stoletja razvila v Franciji.

Takrat 15-letni Francoz David Belle se je po zaslugi očeta Raymonda (bil je vojak v Vietnamu) in deda Gilberta navduševal nad športi, polnimi akcije. Kljub temu da se je rad ukvarjal z atletiko, preskakovanjem ovir, borilnimi veščinami in plezanjem, je mladi David želel nekaj več. Sledil je očetovim besedam, da človek lahko ubeži nevarnim situacijam, šele ko njegova moč postane uporabna. Zato je hotel razviti svoje telo, moč in voljo do te mere, da bi postala uporabna in bi tako lahko premagal vse ovire.

Ob sebi je zbral skupino traceur-jev (op.p. traceur je oseba, ki se ukvarja s parkour-jem), imenovano Yamakasi, s katero je začel uresničevati svoj cilj. Skupina, katere ime v jeziku Konga pomeni »močen duh, močno telo, močen človek, vztrajnost«, si je zastavila težke izzive, ki so vključevali številne prepreke. Z namenom zadovoljiti potrebe po avanturi in občutkih svobode so morali uporabiti vse svoje telesne in mentalne zmožnosti, da so izzive uspešno prestali.

Tako je nastal Parkour (fr. parcours) oziroma umetnost gibanja, premagovanja ovir, katere cilj je priti iz točke A v točko B čim hitreje in učinkoviteje, pri tem pa lahko uporabljamo le lastno telo. Ne gre za ekstremni šport, pač pa za fizično disciplino, pri kateri je ključna učinkovitost. “Biti in trajati” (fr. être et durer) je njen moto, zato je bolj kot hitrost pomembno, da med gibanjem porabimo čim manj energije in se izogibamo poškodbam.

Slednjega se pogosto ne držijo začetniki, ki skušajo že na samem začetku izvajati “trike”, za katere so danes uspešni traceur-ji porabili mesece, celo leta treningov. Ne zavedajo se, da je pri tej disciplini pomembno zaupanje vase, v svoje sposobnosti. Nekateri ga dosežejo hitreje, drugi rabijo več časa, nesmiselno pa je začeti s skoki s treh metrov visokega zidu, če prej nisi okusil padca z dveh metrov nižjega. In prav to uči parkour. Potrebno je korak za korakom spoznavati to umetnost in se učiti obvladovanja svojih gibov.

Poleg tega, da nas uči spoznavanja lastnega gibanja in zaupanja vase, vpliva tudi na miselni proces. Ljudem, ki parkour živijo, se s časom spremeni kritično razmišljanje, ki jim pomaga premagovati tako fizične kot duševne omejitve v vsakdanjem življenju. S problemi na delovnem mestu, doma, v šoli se soočajo drugače, saj jih je umetnost gibanja naučila, da vse ovire lahko premagajo.

Čeprav se preskakovanje avtomobilov, ograj, prepadov, plezanje na visoke stavbe, visenje in skakanje z več metrov visokih objektov sliši kot nepremišljeno norenje najstnikov, pa je ta disciplina marsikomu pomagala, da je postal močnejši, da je postal “uporaben”. Ljudje so v njej našli svojo dušo, z njeno pomočjo premagali strahove in ovire v zasebnem življenju, postali bolj samozavestni in dobili občutek svobode, občutek, da živijo.

Ko/če boste opazili ljudi, ki skačejo z rimskega zidu, plezajo po stenah ljubljanskega gradu, preskakujejo stopnice, žive meje, avtomobile, ne pomislite takoj na to, da preizkušajo meje lastnih sposobnosti. Morda gre za ljudi, ki skušajo doseči občutek svobode ter sebi in nam dokazati, da so ovire premagljive. Morda gre za parkour, za način življenja.

Parkour filmi inserti:
http://video.google.com/videoplay?docid=1996675427048738448

http://video.google.com/videoplay?docid=-5915154434545849171&total=42&start=10&num=10&so=0&type=search&plindex=9

http://www.youtube.com/watch?v=v-ctg5nwLWs

Petra Mavrič