Astrologija, starodavna umetnost in znanost, ki premošča razlike in oddaljenost med starim in sodobnim svetom, je že nekaj stoletij precej problematičen predmet diskusij. Po eni strani je bila s strani mnogih znanstvenikov z vso pravico kritizirana kot povratek k praznoverni miselnosti, po drugi strani pa gre za izraz človekovega hrepenenja po razumevanju njegove povezave s kozmosom.
Večtisočletna neločljiva pot z roko v roki z astronomijo se je končala leta 1666, ko je bila po trdovratnih prizadevanjih nekaterih članov francoske Akademije znanosti označena za neznanstveno, ločena od astronomije in izločena iz nabora znanosti.
Ni naključje, da se je to zgodilo v času velikega razcveta evropske astrologije, ki si je po temnih časih srednjega veka v obdobju renesanse spet opomogla in na krilih velikih astronomov, fizikov in matematikov zasedala vedno pomembnejšo vlogo v družbi. Tako je v 16. in 17. stoletju po Evropi delovalo veliko število odličnih astrologov, avtorjev knjig in praktikov. V nadaljnjih dveh stoletjih so prišli slabši časi in si je zato astrologija ponovno opomogla šele v prvi polovici dvajsetega stoletja, sočasno z informacijskim boomom, torej prodorom v medije, predvsem v časopise.
Da so se ob vse večjem povpraševanju razbohotili zlasti časopisni horoskopi, ni nič čudnega, s tem pa je astrologija namesto napredka v skladu s časom in njegovimi možnostmi dosegla spet eno od najnižjih točk. Znotraj astrološke srenje se je v zadnjih nekaj desetletij našla skupina, ki se trudi družbi ponuditi nove, sodobnejše in zlasti uporabne poglede na to starodavno znanost, ki danes to ni več.
MITOLOŠKI SVET ZVEZD Nekatere astrološke povezave so za marsikoga samoumevne. Da so letni časi povezani s potjo sonca in da luna vpliva na bibavico, pa tudi na menstrualni ciklus, je splošno znano. Da bi se izognili znanstveni anatemi, so si nekateri raziskovalci za preučevanje in objavljanje izsledkov s tega področja izmislili različne nazive, korelacijo z astrološkimi termini zmanjšali na nujni minimum in se kar se da dosledno distancirali od astrologije, saj niso hoteli tvegati, da bi njihovo delo že zaradi predsodka samega naletelo na vnaprejšnje negiranje. Ker se je ta taktika izkazala za uspešno, imamo dandanes tudi astrologi na voljo številna znanstvena dela, ki so z dodatno aplikacijo astroloških parametrov zelo uporabni tudi za astrološko delo.
Socialni kritik in zgodovinar Theodore Roszak je veliko časa posvetil vztrajnosti astrologije. Dognal je, da je bila bistvo nekdanjega učenja astrologije, ki je segalo vse do oboževanja zvezd, duhovna povezava med človekom in božanskim. Moderna očaranost z astrologijo ima (tudi v svoji najbolj grobi obliki) korenine v naraščajoči nostalgiji za starim, bolj združujočim čutom do narave, v skladu s katerim so ljudje nekdaj sonce, luno in planete umeščali v ogromno mrežo življenjske zavesti.
Za vse večje število ljudi predstavlja bogata metaforika teh starih tradicij bolj dostopen in navdihujoč način pogovora o čustvih, vrednotah, motivaciji in ciljih kot pa konvencionalna psihiatrija. Astrološki svet je konec koncev svet tako grških in rimskih mitov kot tudi Danteja, Shakespearja, Miltona in drugih. V astrologijo sta vpleteni tako poezija kot filozofija, pravi Roszak.
186 PODPISOV Nekateri skeptiki gredo pri svojih prizadevanjih predaleč. Napadajoč astrologijo z vsemi sredstvi spregledujejo njen kulturni pomen simbolne govorice. Tako je leta 1975 več kot 180 uglednih znanstvenikov, med njimi tudi 18 Nobelovih nagrajencev, podpisalo odprto pismo javnosti, ki je razglašalo, da astrologija "razširja napačne in nedopustne znanstvene trditve". Ta poskus je povsem očitno le malo doprinesel k zajezitvi "naraščajoče plime iracionalnosti", pred katero je pismo svarilo, vse skupaj pa se je obrnilo proti avtorjem in tistim, ki so se razglašali za "skeptike"; dve leti kasneje je raziskava znanega Gallupovega inštituta pokazala, da v astrologijo verjame čez trideset milijonov Američanov.
Ko je kmalu zatem predstavnik britanske BBC želel intervjuvati nekatere ugledne znanstvenike glede te teme, so sodelovanje odklonili z obrazložitvijo, da "nikoli niso študirali astrologije" in "ne poznajo dovolj njenih podrobnosti". Neumestnost sklicevanja teh sicer prepričanih znanstvenikov na težo svojega akademskega ugleda v izogibanju boju z astrologijo je požela številne kritike drugih uglednih osebnosti. Tako je filozof znanosti Paul Feyerabend izjavil, da je "rimskokatoliška cerkev v 15. stoletju predstavila več tehtnih argumentov v boju proti čarovnicam kot pa z vso informatiko in tehnologijo oboroženi znanstveniki 20. stoletja, soočeni z "nevarnostjo" astrologije". Temu je dodal še zanimivo retorično vprašanje, ki se glasi: "Če ima nekdo argumente, zakaj je potem potrebnih 186 podpisov?"
Toda kje je črta ločnica? Ali je mogoče, da se motijo tako podporniki kot kritiki astrologije? Že omenjeni Feyerabend je to razložil na naslednji način. Sodobna astrologija je v več pogledih podobna srednjeveški – podedovala je zanimive in globoke ideje, vendar jih je izmaličila in nadomestila s karikaturami, ki so bolj pripravne za omejeno razumevanje uporabnikov. Karikature za raziskovanje niso uporabne, vendar astrologija tega niti ne poskuša; ni poskusov prodora v nove domene in povečevanja človekovega poznavanja zunajzemeljskih vplivov; karikature preprosto služijo kot zbiralnik naivnih fraz in pravil, zelo primernih za impresioniranje nevednih.
Toda to ni predmet napadov zgoraj omenjenih znanstvenikov oziroma njihovega odprtega pisma. Z ničimer niso napadli ozračja stagnacije, ki zamegljuje temeljne astrološke predpostavke; namesto tega so se lotili prav teh temeljnih predpostavk, vendar skozi čas dosegli prav nasproten učinek, saj so na koncu enako karikirali svoj boj in namene. Prav zanimivo je, dodaja Feyerabend, kako slični sta si obe strani po svojem pristopu, ignoranci druge strani, domišljavosti in goreči želji po zmagi nad "nasprotnikom".
ŠPORTNIKI, ZDRAVNIKI, GENERALI … Toda če že astrologi sami niso bistveno premaknili meja znanja o vesolju in njegovih vplivih na dogajanje na Zemlji, v uradni znanosti ne manjka tistih, ki so astrologijo vzeli pod drobnogled. Elektromagnetna radiacija in sončna viharna aktivnost vsekakor spadata med pojave, ki vplivajo na Zemljo in dogajanje na njej, pričakovanje, da se bodo ti vplivi poznali tudi na vedenju in odnosih posameznikov, pa je vprašljivo. Toda tudi to je že bilo raziskovano.
Večina pomembnih študij v tej smeri temelji na eksperimentih in raziskovalnem delu francoskega znanstvenika Michela Gauquelina. Njegovi rezultati ne zagovarjajo splošno znanih astroloških trditev o realnosti zodiakalnih vplivov, pomenu dvanajstih astroloških hiš in vlogi aspektov (odnosov) med planeti. Kar pa je bil sposoben dokazati, je šibka povezava med položaji planetov v horoskopu glede na horizont in uspehom v določenih poklicih. Njegova odkritja so združljiva z astrološkimi razlagami Keplerja ali Ptolemeja.
Tako je bilo na primer od 3647 slavnih zdravnikov in znanstvenikov, ki jih je preučil v eni od svojih študij, 724 rojenih z Marsom tik nas vzhodnim obzorjem ali pa blizu zenita. Pričakovali bi le 626 primerov s takim Marsom, statistično pa ima ta efekt verjetnost 1 proti pol milijona. V isti skupini ljudi je Gauquelin našel tudi nenavadno visoko število tistih, ki so imeli na enakem položaju, torej v zenitu ali pri ascendentu ("vzhod rojstne karte") položenega Saturna.
V drugi raziskavi, v katero je bilo vključenih 3438 slavnih vojakov, sta bila bolj pogosto, kot bi to lahko pričakovali, na enaki poziciji položena Jupiter ali Mars. V tretji raziskavi, ki je obsegala 1409 igralcev, je bil zelo pogosto na teh pozicijah opažen Jupiter, pri 1352 pisateljih pa Luna. Ena od raziskav se je ukvarjala z znanimi športniki – Mars je v njihovih horoskopih dominiral v 452 namesto v pričakovanih 358 primerih. Ker je bil odstotek v tej raziskavi najbolj očitno izstopajoč od predvidenega obsega, je Gauquelin kasneje ta pojav imenoval "Marsov efekt". Verjetnost, da bi našli tak primer Marsovega položaja, je bila ena proti pet milijonov.
ZA VSAKO CENO Toda ne glede na to, da je imel za primarni namen astrologijo prikazati – in to tudi znanstveno dokazati – kot nevredno in zavajajočo psevdoznanost, pa prizadevanja Michela Gauquelina še niso sporna. Nenazadnje je tej isti astrologiji priskrbel prve statistično – torej znanstveno – dokazane vrednosti in vplive, na katerih je bilo mogoče delati naprej. Res je sicer, da se je sam še naprej izogibal oznaki "astrološko delo" in svoje raziskave imenoval "kozmologija". Nasprotno pa obravnava njegovih odkritij predstavlja eno od bolj žalostnih poglavij iz zgodovine skeptičnih poskusov minirati astrologijo.
Sicer skeptični raziskovalec Dennis Rawlins je v nekem članku zatrdil, da je bila vzporedna raziskava Marsovega efekta, ki jo je opravil belgijski Komite za znanstveno raziskovanje trditev o paranormalnih pojavih (CSICOP), izvedena ravno z namenom degradirati astrologijo, s predpostavko, da se je Gauquelin motil ali pa da je v ozir jemal neprave podatke. A to ni vse – Rawlins je natančno opisal poteze, s katerimi je predsednik tega komiteja, Paul Kurtz, želel zamegliti dobljene rezultate, da bi se izognil posledicam obremenjujočih ugotovitev. CSICOP se je proti tem navedbam branil z izjavo, da "astrologija ne spada med Rawlinsove uradne aktivnosti".
Pri teh raziskavah se je razkrilo še eno pomembno dejstvo – Gauquelinovi izsledki in podatki so pomembni in uporabni samo v primeru izrazitih horoskopov oziroma močnih osebnosti. Pri horoskopih oseb, ki v življenju niso dosegle omembe vrednih uspehov, tega vpliva ni bilo mogoče razbrati. Še več, te povezave se niso izkazale tudi v primerih umetno izzvanih porodov v primerih, ko so tok poroda usmerjali porodničarji. Le tedaj, ko je bilo porodu dovoljeno odvijati se z lastno hitrostjo, je Marsov efekt v horoskopu zelo prisoten.
SOČASNOST Nek drugi slavni znanstvenik, švicarski psihiater dr. Carl Gustav Jung, ki je pri svojem delu odkrito uporabljal tako stare principe kot tudi najnovejša dognanja s področja astrologije, je izpeljal neko drugo raziskavo. V analizi 483 poročenih parov, izbranih po slučajnem vzorcu, je odkril prevlado aspektov (odnosov med planeti), ki podpirajo zvezo. Najpomembnejše odkritje iz te raziskave je pomen tesne povezave (konjunkcije = planetarna bližina) ženine Lune ali z moževim Soncem ali Luno ali z ascendentom. Kontrolna skupina 32.000 neporočenih parov ni dala nobenega sličnega rezultata, statistično vzeto pa je možnost za tak pojav sicer ena proti deset tisoč. O vplivu takih povezav ni moglo biti dvoma. Jung je bil nad rezultati navdušen, pojav pa je imenoval "sinhronost" (sočasnost, sinhroniciteta) oziroma "nevzročno povezujoč princip".
V literaturi lahko najdemo številne druge izsledke, raziskave in preizkuse, med katerimi najdemo presenetljivo veliko preizkusnih testov, češ ali bo astrologija dala pravilne odgovore ali ne. Enega od takih so izpeljali v Nemčiji, kjer se je družba astrologov lotila projekta iskanja astroloških pokazateljev oseb, ki so nagnjene k prometnim nesrečam. Zbrali so nekaj podatkov od ljudi, ki so imeli za seboj številne nesreče ali so bili znani po ostri in nevarni vožnji, po eni strani ter ljudi, ki niso imeli nobenih nesreč, po drugi. Eksperiment naj bi pokazal, ali lahko astrologi samo iz danih podatkov ugotovijo, katere od teh oseb spadajo v prvo in katere v drugo skupino. Rezultati so bili izredni, toda raziskava nima velike vrednosti, ker je bila napravljena na zelo majhnem vzorcu oziroma številu ljudi.
Drug tak preizkus je uporabil dva spiska. Na prvem so bili rojstni podatki desetih žensk, na drugem pa seznam njihovih poklicev, naloga astrologov pa je bila spraviti skupaj prave pare. Popolnoma enako nalogo so dali tudi skupini psihologov in socialnih delavcev. Čeprav so astrologi napravili kar nekaj napak, pa so bili njihovi rezultati bistveno boljši od tistih v drugi skupini, kjer so čisto ustrezali statistično pričakovanemu vzorcu.
Podobni eksperimenti so se lotevali tudi drugih tem, na primer ekstravertiranost proti introvertiranosti, medosebni agresivnosti pod vplivom Lune, opisovanje lastnosti ljudi, ki jih ne poznaš in jih ne vidiš, ter drugi. Včasih je šlo tudi za nepoštene poizkuse, kot na primer tisti znani primer, ko so skupini astrologov, misleči, da se ukvarjajo s pevko Petulo Clark, podtaknili horoskop morilca Charlesa Mansona, ali pa ko so astrologom naročili v primeru Johna Lennona odkriti dan nasilne smrti, pri čemer so jim podtaknili različne rojstne podatke (ura rojstva).
GOVORICA ONKRAJ ZNANOSTI V knjigi Geometrija pomena je iznajditelj, kozmolog in filozof Arthur C. Young, ustanovitelj Inštituta za študijo zavesti v kalifornijskem Berkeleyu, razvil "rozeto", sestavljeno iz dvanajst enakih delov, ki pomenijo združitev simbolnih pomenov z matematičnimi principi. Znanstvenikom je z njeno pomočjo ponudil izčrpno prispodobo, s katero je mogoče opisati zavestne procese in ki spominja na sistem, znotraj katerega lahko združujemo različne discipline človekovega delovanja.
Čeprav Youngovo delo ni bilo namenjeno astrologiji, pa je to rozeto čisto mogoče opremiti z astrološkimi pojmi, kakršne najdemo v zodiakalnem krogu, in to v zelo natančnem zaporedju. Sam Young je ob tem večkrat izjavil, da astrologija zanj ni znanost, pač pa "govorica onkraj znanosti", na vprašanje, zakaj ima astrologijo za verodostojno, pa odgovoril: "Ker nas povezuje s sfero mitov."
Če na astrologijo gledamo kot na starodavno izročilo, lahko rečemo, da izvira iz Pitagorove matematike, številnih mitov, letnih časov in poljedelskih ciklusov in skrivnostnih planetarnih vplivov, ki jih je odkrival Gauquelin, pa tudi iz človekove potrebe po varnosti spričo soočenosti z neznanim. Morda bi k temu kdo dodal še "človeško nagnjenost k neumnosti".
JE SODELOVANJE MOŽNO? Kaže, da je interes iztrebiti ali vsaj onemogočiti astrologijo zelo velik; nemalo truda je bilo doslej vloženega v to. O tem, od kod tak strah pred njo, je mogoče napisati veliko knjig. Da gre s svojimi predvidevanji, temelječimi na nejasnih in znanstveno praviloma nedokazljivih principih, pošteno v nos tistim, ki se smatrajo za "varuhe resnice" in vsega svetega, recimo tudi nedotakljivega, je neizpodbitno dejstvo, vsaj če s tem mislimo na že omenjeno Cerkev.
V drugih verskih sistemih (hinduizem, budizem, zen in drugi) z astrologijo nimajo takih težav in tudi astrologija sama ne. A če kdo želi dokazati neverodostojnost te psevdoznanosti, lahko kdo drug enako "verodostojne" eksperimente napravi tudi z drugimi področji človekovega znanja, na primer meteorologijo, medicino in še bi se našlo. Tudi za posmeh bi bilo prostora, še posebej v slednjem primeru pa tudi za vprašanje življenja ali smrti, glede česar pa nebodigatreba astrologija kljub vsemu ni nevarna.
O teh primerjavah je že pred stoletjem znani astrolog in mag Aleister Crowley napisal sledeče:
"Astrologi se včasih zmotijo. Iz tega dejstva, ki mu astrologi prav nesramno oporekajo, sledi - prav matematično natančno - da astrologija ni veda, ampak slepilo, šarlatanstvo in prevara. Primerjajmo sramotno astrološko negotovost z medicino, kjer noben zdravnik še nikoli ni izgubil pacienta, z zakonodajo, kjer noben advokat še nikoli ni izgubil pravde, in celo z vojaško spretnostjo, kjer noben vojak še nikoli ni izgubil bitke!"
Kdo ve, morda bi bilo na prehodu v skrajno izenačeno Vodnarjevo dobo, v kateri bo informatika med najbolj izpostavljenimi polji, bolje stopiti skupaj in ne meneč se za to, ali smo podatek dobili od zdravnika, urarja ali astrologa, poskusiti te podatke ovrednotiti in uporabiti. Za dokazovanje pro et contra je porabljene ogromno energije, ki bi jo veljalo uporabiti za dobrobit vseh. Kajti ne le uradna znanost, tudi astrologija ima kaj ponuditi. Ne samo zanimivosti, ampak čisto uporabne informacije.
Astrologija, starodavna umetnost in znanost, ki premošča razlike in oddaljenost med starim in sodobnim svetom, je že nekaj stoletij precej problematičen predmet diskusij. Po eni strani je bila s strani mnogih znanstvenikov z vso pravico kritizirana kot povratek k praznoverni miselnosti, po drugi strani pa gre za izraz človekovega hrepenenja po razumevanju njegove povezave s kozmosom.
