Odločilni pomen opazovalca
Iz prejšnjih ugotovitev pridemo do zaključka, da je trdnost snovi le vtis o značilnosti določenega miselnega objekta, ki nastane v umu. Obstoja nečesa resnično »trdnega« ni mogoče potrditi z ničimer, kar bi bilo neodvisno od opazovalca. Jaz in edino jaz, opazovalec, sem tisti, ki spoznam obstoj nečesa in to opredelim kot resnično ali neresnično (npr. sanje).

V podporo materialistične teorije sem vendarle poskušal najti kak nesubjektiven dokaz. Denimo, da bi znanost poskusila svojo trditev o prvotnem obstoju fizičnega sveta »objektivizirati« s tem, da bi iz dokaza izločila »subjektivno« komponento, torej človeka kot opazovalca in s tem njegovo zavest. Napravila bi stroj, ki bi zaznal in beležil dokaze, da objektivni snovni svet obstaja. Toda te podatke in dokaze bi moral naposled pogledati in obravnavati človek.

Človeku opazovalcu se pri poljubnem testu ali obravnavi preprosto ni mogoče izogniti. Z opazovalcem se vse začne in tudi konča. Bistven je za kakršno koli spoznanje. Edini namen testa ali eksperimenta je, da opazovalec dojame neko zakonitost, dojemanje pa je povsem odvisno od opazovalčevega predznanja. Obenem je opazovalec prav tisti subjektivni, najbolj nezanesljivi element pri znanstvenem raziskovanju, ki vnaša nenatančnost. Kar sprejme, si lahko razlaga le na podlagi svojega znanja, ki je nepopolno, in na podlagi svojega »spoznavnega aparata«, ki pa nam ni razumljiv.

Brez opazovalca torej ni spoznave, brez spoznave pa ni obstoja česar koli. Tisto, kar obravnavamo kot »trdno snov«, je v resnici podoba o njej v zavesti, sestavljena iz iste »miselne substance« (angleščina uporablja izraz mindstuff) kot sanje in vse drugo. Pojavlja se izključno v zavesti in nikakršnih možnosti ni, da bi preverili, ali obstaja tudi zunaj nje.

Za vse snovne stvari, tudi za fizično telo, velja, da jih v zavesti odlikuje posebna lastnost: večja vztrajnost, kot jo imajo drugi vtisi. Ti vtisi so »gostejši« in manj podvrženi razblinjanju kot druge utvare.

Trditev o iluzornosti snovnega sveta se marsikomu zdi absurdna, a kaj od povedanega je možno zanikati? Tudi zame ni bilo preprosto, a naposled sem se sprijaznil z ugotovitvijo, da snovnost, ki jo prepričljivo občutim,ni resnična lastnost »zunanjega sveta«. »Objekti« zaznavanja ali zavedanja so, kot sem spoznal kasneje, spremembe v polju, ki ga poimenujemo eter ali akaša. Ti objekti postanejo »snovni« šele v moji zavesti, zavesti opazovalca.

Znanost svojega stališčao primarni vlogi snovnosti in njenem obstoju zunaj zavesti ne more dokazati. Zgornji razmislek pa ima to prednost, da mnogo verodostojneje razlaga vse zavestne pojave, vključno z opažanjem fizičnega sveta. In še nekaj: obstoj fizičnega sveta, pojav celotne mase obstoječe materije sploh ni več problematičen. Vsa»snov« je le vtis, oblika, navidezna podoba v zavesti. Za njo se ne skriva neka resnična, trdnasnov v zunanjem objektivnem svetu. Vtis o snovi je nekakšna posebna oblika agregatnega stanja določenih utvar v zavesti.

Te ugotovitve se – presenetljivo – ujemajo z idejami vzhodnih modrecev, da je ta svet le utvara, maya. Ali to pomeni – sem se vprašal –, da so vse znanstvene ugotovitve brez vrednosti?

Odgovor je nikalen. Stvari je vendarle treba postaviti v pravi kontekst. Čeprav ne obstaja snovna osnova zunanjega sveta, zakoni fizike ostajajo še naprej veljavni.Vse, kar se spremeni, je odnos do tega, kar opazujemo. Ne merimo snovnih delcev kot takih, temveč aktivnosti v polju zavesti(nekateri ga imenujejo tudi »polje akaše«). Zakoni »fizičnega sveta« postanejo tako zakoni dogajanj v polju zavesti, razmišljanja o medsebojnem učinkovanju stvari in dogodkov v tem polju.

Materija izhaja iz zavesti, ne zavest iz materije. To so vedeli že pred tisočletji. Čas je, da se tega spet spomnimo.

SE NADALJUJE

Zoran Železnikar
www.prisluhni.si