Damodar je bil rojen v Ahmedabadu, v indijski državi Gujarat Septembra 1857. Rojen je bil v brahminsko kasto in vzgojen je bil kot tradicionalni hindujec. Ker je bila njegova družina bogata, je dobil tudi izredno angleško izobrazbo. Od 10 do 14 leta je Damodar predano študiral dharmo in opravljal vse predpisane religiozne prakse njegove kaste. Ko je začel študirati je omejil svoje ritualno delovanje, a osnovna aspiracija je ostala v njem.

Sam je povedal, da ni našel miru in da je živel za vsakodnevno rutino, družbeni položaj in potrjevanje osebnosti. Leta 1879, ko sta HPB in Olcott prišla v Bombay, da bi ustanovila center Teozofskega društva, je Damodar prebral Odstrto Izido. Takoj potem, ko jo je prebral je odvihral v Bombay, da bi izrazil svoje spoštovanje avtorici, ki je pokazala takšno modrost, neustrašnost in predanost. Obiskal je Heleno Petrovno Blavatsky, ustanoviteljico Teozofskega društva. HPB ni bilo mar mnenje sveta, ona je živela gotovost človeka, ki ve da mojstri obstajajo in so aktivni med človeštvom.

Ko je Damodar prišel na sedež TD v Bombayu, je bil šokiran, ker je videl portret človeka, ki se je trikrat pojavil v njegovih vizijah (ki jih je imel kot otrok). Izvedel je, da je to mojster modrosti, ki je izza HPB in Teozofskega gibanja. Nekaj dni kasneje je bil sprejet v TD. Njegov oče mu je dovolil, da živi na sedežu TD in kmalu je prevzel naloge glavnega tajnika TD. Prav tako je od očeta želel, da blagoslovi njegovo odločitev, da živi kot sanjasin.

Zato se je moral odpovedati svoji dediščini, da bi se iz nje črpala sredstva za življenje njegove žene, s katero se je poročil že kot otrok. Živela je pri njegovih starših. Ko je zavrgel še svojo kasto so njegov oče, stric in starejši brat zapustili TD. HPB in Olcott sta Damodarja skušala odvrniti od tega, a brez uspeha. Damodar je takrat zapisal: „ Posvetne želje so le iluzije. Samo tistega lahko kličemo človek, ki je zasužnjil svoja hotenja in katerega edini cilj je izboljševati svoj duhovni jaz. Ker teh prepričanj ne morem uresničiti in sem nesvoboden pri svojih dejanjih, izstopam iz svoje kaste.“

Ko so bili leta 1880 na Cejlonu, kjer so predavali, so HPB, Olcott in Damodar prejeli Pansil južne budistične tradicije, preko ceremonije Panča Šile v kateri so človek zaobljubi, da se bo držal petih vrlin, ki jih je učil Buda: sočutje, resnicoljubnost, čistost, iskrenost in vzdržnost. Zakaj se je Damodar kot meteor povzpel na Pot svetosti lahko razberemo iz njegovega pisma Williamu Judgeu 1879, dva meseca po vstopu v TD:

„Tvoja edina želja bi morala biti: delati za človeštvo in ne za samega sebe. Čeprav si v svetu, tvoj notranji jaz ne sme biti od tega sveta.“

Spet v drugem pismu Judgeu govori o svojemu učitelju:
„Vem da je HP Blavatsky, ki jo spoštujem tako kot svojega učitelja in dobrodelnika in ki jo ljubim bolj kot lastno mati, naredila določene usluge meni... Kakšen mesec po vstopu v TD sem začutil kako glas znotraj mene šepeta, da HPB ni to za kar se izdaja... pomislil sem da je to nek velik indijski adept, ki je prevzel to iluzorno obliko.“

Leta 1885 je Damodar prejel sporočilo, da mu je dovoljeno fizično oditi v ašram svojega mojstra. Tako se je odpravil v Darjeeling od tam je odpotoval naprej v Tibet. Po pričanju enega izmed nosačev, ki ga je videl nazadnje je v spremstvu skrivnostnega človeka odšel v Tibet.

Damodar je utelešal najvišje vrline bodisatvične poti in principe Sanatana dharme. Ko je šel skozi najhujše preizkušnje svoje duše in skozi velike zunanje težave si je dopisoval z teozofi, z prijateljskimi in sovražnimi časopisi in z različnimi ljudmi po celem svetu. Pisal je članke v katerih je pokazal globoko razumevanje.

Tako o Raja yogi zapiše:
„Raja yoga ne zahteva nobenih položajev telesa. Tiče se notranjega človeka, ki živi v svetu misli. Imeti najvišji ideal in segati neprenehno po njem, to je edina koncentracija, ki jo priznava ezoterična filozofija, ki se ukvarja s svetom vzrokov in ne s svetom fenomenov.

Damodar je bil eden največjih teozofov 19. stoletja in prejel je največjo čast, ki lahko doleti človeško bitje – sprejet je bil kot učenec mojstra modrosti.

Moje pričanje o mojstrih modrosti
povzetek članka Damodarja Mavalankara

Kritike knjige gospoda Sinneta „Okultni svet“ od mene zahtevajo, da osebno pričam, da so tisti, ki jih imenujemo mojstri modrosti in med katere sodi tudi Koot Hoomi in ki imajo t.i. „čudežne moči“ resnična in živa bitja.

To zame ni verjetje ampak vedenje, ker sem jih videl vsaj pol ducata ob različnih priložnostih, pri belem dnevu, na čistini in sem z njimi govoril. Ne samo takrat, ko je bila HPB v Bombayu, ampak tudi ko je bila daleč proč, jaz pa tu v Bombayu. Videl sem jih tudi na svojih potovanjih, npr. na Cejlonu. Bil sem tudi na njihovih domovih in enkrat tudi skupaj z HPB in polkovnikom Olcottom. Koot Hoomija poznam osebno in sem ga videl in z njim govoril, ko je bila prisotna HPB in ko nje ni bilo tu.

Zavedal sem se, da mojstri obstajajo že dolgo preden sem slišal za Teozofsko društvo, še preden je bilo ustanovljeno leta 1875 v ZDA. Kot otrok sem bil zelo bolan in zdravniki so rekli, da bom umrl. Med tem, ko so moji sorodniki pričakovali, da bom ravno izdihnil, sem imel vizijo, ki se je močno vtisnila v moj um. Tako močno, da je nisem mogel nikoli pozabiti. Videl sem bitje, za katerega sem mislil, da je angel ali bog. To bitje mi je dalo neko zdravilo in zanimivo je, da se mi je od takrat naprej zdravje začelo izboljševati. Nekaj let po tem sem med meditacijo videl isto osebo in jo prepoznal kot svojega rešitelja. Še enkrat me je rešil iz krempljev smrti.

Nekaj let kasneje so ustanovitelji Teozofskega društva prišli v Indijo. Po nekaj mesecih sem vstopil v TD. Od takrat sem bil priča mnogim fenomenom. Od mojstra KH in drugih mojstrov sem dobil tudi pisma. Kasneje pa so se mojstri odločili, da mi bodo navodila podali ustno, zato je bilo pisem vse manj.

Leta 1880 smo se HPB, polkovnik Olcott in jaz nekega večera ustavili v neki vasici na Cejlonu. Do polnoči smo bili zaposleni z iniciiranjem v TD in ustanavljanjem veje TD. Olcott je odšel spat okoli enih. Ker sta bili v prenočišču le dve postelji sem se ulegel v fotelj. Nisem še dobro zaklenil vrat, ko sem zaslišal rahlo trkanje. Odprl sem in objela me je radost, saj sem zopet zagledal Mojstra KH. Potiho je zašepetal naj se oblečem in naj mu sledim.

Na zadnji strani hiše je bila obala. Sledil sem mojstru. Skoraj tričetrt ure sva hodila po obali. Potem sva se obrnila proti morju. Povsod je bila voda, razen tam kjer sva hodila – tam je bilo suho. Hodila sva še nekaj minut dokler nisva prišla do majhnega otočka. Na vrhu zgradbe je bila trikotna luč. Če bi nekdo to opazoval iz obale, bi si mislil, da je izolirano mesto, prekrito z grmičevjem. Obstaja le en vhod in nihče ga ne more najti, če prebivalec te hiše noče, da ga najde.

Ko sva prišla na otok sva šla še nekaj minut naprej, da sva prišla do zgradbe. Tam je majhen vrt v katerem je sedel eden izmed bratov. Že prej sem ga videl v sobanah posvetov in on je lastnik te hiše. Mojster se je usedel poleg njega, jaz pa sem stal pred njima. Tam smo bili kakšne pol ure. V hiši sem videl sobo v kateri je njegovo telo medtem ko on v astralnem telesu potuje. Bilo je zelo lepo, dišalo je po vrtnicah in drugih rožah. Želim si, da bi lahko zopet šel v to hišo, če se še kdaj vrnem na Cejlon. Pol ure se je izteklo in mojster v katerega hiše sva bila, me je blagoslovil. Ko sva prišla do našega prenočišča je KH nenadoma izginil.

Na Cejlonu so me odpeljali na kraj kjer imajo mojstri posvete. Po tistem sem še trikrat videl KH na Cejlonu. To so bili zelo srečni trenutki, ko sem se lahko sam ob pozni uri pogovarjal z KH. Mojster me je peljal še na dve drugi lokaciji: v hišo mojstra v bližini Colomba in v knjižnico v Kandyu.

Ko smo se peljali iz Cejlona domov sem dobil od mojstrov pismo. Suknjič s praznimi žepi sem imel na postelji, ko pa sem si ga oblekel je bilo v njem pismo za HPB in še pismo zame. Ko sem v zaklenjeni kabini ležal zamaknjen v misli sem zaslišal tihe korake v kabini. Pogledal sem gor in v moji kabini je bil mojster KH in še dva druga mojstra. Bil je lep večer. Pogovarjali smo se o različnih stvareh glede filozofije skoraj pol ure. To so bili najbolj srečni trenutki mojega življenja. Teh trenutkov je bilo kmalu konec in odločen sem bil, da bom iz sebe naredil človeka, ki bo takih trenutkov vedno vreden.

Nekega dne sem ob dveh zjutraj končal svoje delo in zaklenil vrata moje sobe. HPB je bila takrat na potovanju po Indiji. Ulegel sem se, da bi zaspal, ko sem po kakšnih 3 minutah zaslišal HPB kako me kliče iz svoje sobe. Vstal sem in odšel v sobo od HPB. Ona je rekla: „Neki ljudje bi te radi videli.“ in dodala: „Pojdi ven in ne glej me.“ Preden pa sem imel čas, da bi se obrnil sem zagledal podobo HPB, kako počasi izginja in iz tal sta zrasli dve podobi in mojster. Vsi so bili oblečeni po tibetansko. En je obsedel na postelji od HPB. Pozdravil sem ga in ga vprašal, če ima kakšne ukaze zame. Odvrnil mi je: „Če bi imel ukaze zate bi ti jih povedal, ne da bi ti povpraševal po njih.“

Nato mi je človek dejal naj stojim pri miru. Name je fiksiral moj pogled. Začutil sem zelo prijeten občutek, kot da bi odhajal iz svojega telesa. Ne vem koliko časa je minilo med tem in naslednjim dogodkom. V naslednjem dogodku sem namreč videl, da sem nekje drugje. Bil sem v zgornjem predelu Kašmirja, ob vznožju Himalaje. Videl sem, da so me pripeljali na mesto, kjer sta bili le dve hiši, ena nasproti druge. Drugih znakov bivanja tam ni bilo. Iz ene izmed teh hiš je prišel KH. To je bila njegova hiša. Nasproti njega je prišel Mojster Morya. Brat KH mi je ukazal naj mu sledim.

Hodila sva kakšen kilometer, ko sva prišla do naravnega podzemnega prehoda, ki teče pod Himalajami. Ta pot je zelo nevarna. Del reke Indus namreč besneče teče skozi ta prehod pod zemljo. Samo en človek lahko hodi po tej poti. En napačen korak te stane življenja.

Poleg tega podzemnega prehoda pa sva morala tudi skozi nekaj dolin. Ko sva zopet prišla ven sva se znašla v L....k. Tam je ogromna masivna zgradba, ki je stara tisočletja. Pred njo je ogromen egipčanski tau. Zgradba počiva na sedmih velikih stebrih, ki imajo obliko piramid. Vhod ima trikotni nadstrešek. V zgradbi so različna stanovanja. Zgradba je tako velika, da v njej zlahka prenoči 2o.ooo ljudi. Nekatere dele te zgradbe so mi pokazali.

To je glavni in centralni kraj kamor gredo tisti, ki si zaslužijo iniciacijo v Misterije. Tja gredo na zaključno ceremonijo in tam ostanejo nekaj časa. Z mojim gurujem sem šel v Veliko dvorano. Velikost in mir tega kraja bi začudila vsakega obiskovalca. Lepota oltarja, ki je v središču in na katerem kandidat izreče svoje prisege, za časa iniciacije, bi prav gotovo zaslepila vsake oči. Blesk šefovega prestola ni primerljiv z ničemer. Vse je oblikovano v skladu z geometričnimi principi in vsebuje različne simbole, ki jih razložijo le iniciatom. Vendar pa dosti več ne smem povedati, ker sem moral KH dati prisego, da o nekaterih stvareh ne bom govoril.

Ko sem tam stal, ne vem kaj se je zgodilo, ampak naenkrat sem se znašel v svoji postelji. Ura je bila osem zjutraj. Kaj je tisto kar sem videl? Ali so bile to sanje ali resničnost? Če je bila to resničnost, kako sem lahko šel preko celih Himalaj, pa četudi v mojem astralnem telesu – v tako kratkem času? Pogreznjen v te ideje sem sedel v tišini, ko je na moj nos padlo pismo. Odprl sem ga. V njem je pisalo, da to niso bile sanje ampak da so me na nek skriven način peljali v mojem astralnem telesu na mesto Iniciacije. Tam bom navzoč v mojem telesu za ceremonijo, če se izkažem, da si zaslužim ta blagoslov. Moje srce je napolnila radost, ki se je ne da opisati.

Chetty in jaz sva sedela poleg HPB. Bil je 19.4.1883. Midva sva se pogovarjala, HPB pa je počivala v postelji. Naenkrat je HPB rekla: „Čutim ga.“ Rekla je da se naj ne premikava in da naj ostaneva tam, kjer sva. Prijela naju je za roke. Nista minili niti dve minuti, ko sva zagledala mojstra Moryo kako prihaja iz zidu HPBjine spalnice k HPB.

Njegovi koraki so bili tako tihi, da se ni slišal noben zvok. Izgledal je kot da ne hodi. Prišel je do HPB. Videl sem ga že tako pogosto, da sem ga takoj prepoznal. Na sebi je imel dolg bel plašč, turban. Imel je dolge črne lase in dolgo črno brado. Roko je dvakrat iztegnil na glavo HPB. Ona je iztegnila svojo roko po njegovi, vendar je šla skozi njo. Tako je bilo dokazano, da je mojster v svoji Mayavi Rupi (navideznem telesu), ki pa je tako resnična, da daje vtis fizičnega, materialnega telesa. Iz njegovih rok je vzela pismo. Slišal se je šum, ko ga je vzela. Morya je pomahal z roko vsem in se premaknil za nekaj korakov povsem neslišno, nakar je izginil.

Narasimhalu Chetty ga je takoj prepoznal. Kasneje mi je povedal, da je bil mojster Morya 1874 v Madrasu, kjer sta ga z njegovim bratom Subbiah Chettyem videla, pa čeprav nista vedela ničesar več. Najbolj pa se ju je dotaknilo to, da je Morya izginil pred njunimi očmi. Narasimhalu mi je prisegel, da je to isti človek, ki ga je videl 1874. Pismo je HPB izročila meni, saj je bilo naslovljeno name.

Novembra 1883 me je v Lahoreju tri noči zapored obiskal KH, vsakič sva se pogovarjala tri ure. Mojster KH je bil ta, ki sem ga videl v Lahoreju, ta ki sem ga videl v astralnem telesu na sedežu TD in ta, ki sem ga v svojih vizijah in transih videl pred njegovo hišo na tisoče kilometrov stran od tu. Do njegove hiše sem lahko prišel, ker mi je bilo dovoljeno in ker mi je on pomagal in me varoval. Včasih so šle moje roke skozi obliko, zdaj pa so se dotaknile njegovih trdnih stopal. Pred menoj je bil živ človek, enak kot na portretu, ki ga je imela HPB.

Ko smo bili v Jumnu sem imel zopet srečo, da so me poklicali in da so mi dovolili obiskati sveti ašram v katerem sem ostal nekaj dni. Blagoslovljen sem bil s prisotnostjo večih mojstrov modrosti in njihovih učencev. Tam nisem srečal le mojega ljubljenega gurudevo KH in mojstra Moryo ampak še druge člane bratstva, med njimi enega izmed onih najvišjih.

Dovolili so mi obiskati mesto v Himalajah. KH sem videl v fizičnem telesu, vendar mlajšega v primerjavi z drugimi sadhuji in bolj prijaznega. Na drugi dan po mojem prihodu v ašram sem se lahko eno uro pogovarjal z mojim mojstrom.