Hlastno sem pretipkaval intervju z vodjo SPLA Abdel Azizom, ko so se vsi okoli kar naenkrat začeli gibati zelo hitro. Kot vsakič prej smo noreli skozi luknjo v mreži NRRDO taborišča,poskakali v graben suhega hudournika in legli. Kot vsakič prej sem snemal može napeto opazovati nebo, jokati matere, otroke objemati drug drugega v velikem strahu …

Stroj je izginil. In se vrnil. Nato smo zaslišali tisti pošastni zvok ssshhhhhh … in nato boooom, booom!

Tako blizu, da je bilo takoj jasno – tokrat ciljajo nas. Taborišče Nuba Relief Rehabilitation Development Organisation – staroselske človekoljubne organizacije.

Sedem bomb, sedem ranjenih. Štirje otroci, dva moža … in ena žena.
In ena žena … ubita!
V devetem mesecu nosečnosti.

Fawsia Kalon Kuku je umrla pod drevesom, kjer je okopavala prst da bi posadila seme prosa, približno sto metrov od kuhinje v NRRDO kjer sem pisal prepričan da je ta dan že prepozno za napad. Poklicali so me posneti dele človeškega telesa, ki so jih našli viseti na trnih guma arabica. In dečke s paličicami pobirati raztreseno meso pred čvrstimi črnimi mravljami, ki so ga jadrno vlačile v svoje luknje v rdečih lateritnih tleh, v modro plastično vrečko.

Vrečo so nato nesli čez terasasta polja navzgor na kamnito domačijo krito s slamo, od koder je odmeval veliki jok. Žene vseh starosti so kričale, si pulile lase, se metale na tla in posipavale z peskom. Poskušale so vstopiti skozi zaprta vrata … ampak možje nisto dovolili. Eden od njih, mož ponesrečene, me je prijel za roko, odrinil nežno žalujoče in me potegnil noter. In tam je bila, zavita v belo bombažno rjuho, potopljena v kri, brez glave, samo z čudovito frizuro pleteno kot to delajo v plemenu Tira.

»A vidiš? A Zdaj veš. A boš zdaj povedal svetu?
Do večera nisem mogel do prenosnika in satelitskega modema, vsi so dajali izjave. Potem so z vseh strani začeli prihajati možje in žene z digitalnimi posnetki bombardiranja drugod po gorah tega dne.

***

Sobota, 23. junij 2011, votlina z žrtvami nekjer v gorah.

Poročilo za javnost: Na področjih, ki jih v Nubskih gorah osvobodila lokalna Sudanska ljudska osvobodilna vojska (SPLA), je danes zjutraj začel delovati prvi sistem video nadzora. Enajst motiviranih mož, organiziranih v pet timov, je opremljenih z desetimi mini vohunskimi kamerami, desetimi »turističnimi« kamerami, štirimi prenosnimi računalniki in dvema mobilnima internetnima modemoma, ki jih je dobavila slovenska človekoljubna organizacija HOPE, hitro zapustilo taborišče NRRDO v Kaudi in se napotilo proti frontnim linijam v Kadugli, Kurchi, Talodi,Western Jebels ,Heiban in Um Dorein.

V naslednjih dneh bodo tekmovali, kdo bo poslal bolj kompetentne posnetke nove vojne, ki se je začela 6. junija v za zunanji svet popolnoma zapačetenem in obleganem Južnem Kordofanu.

Namen projekta, ki so ga ustanovni člani imenovali Oči in Ušesa boga (»ker bog vse vidi in sliši) je omogočiti mednarodni skupnosti videti kaj se dogaja. In preskrbeti dokaze da Omar Hassan al Bashir, predsednik Sudana in Mohamad Haruon, governer province Južni Kordofan, oba obtožena od Mednarodnega sodišča za zločine proti človeštvu v Haaga, da sta kriva štirih največjih zločinov vklučno z genocidom, lažeta, trdeč da v provinci Južni Kordofan, v glavnem naseljeni z staroselskimi Afričani, ki naj bi po odceptivi  Južnega Sudana 9.julija, ostali s svojimi tradicionalnimi sovražniki, čeprav so se v prejšni vojni ramo ob rami borili z južnimi uporniki v SPLA - ni vojne.

V zadnjih tednih je bilo bombardiranih več kot petdeset naselij, po besedah SPLA komandanta  Abdel Aziza je razseljenih pol milijona ljudi, nihče ne ve  koliko je ubitih. Vse mednarodne humanitarne organizacije so zapustile področje.

Unmis – United nations mision in Sudan ni sposoben ščititi niti samega sebe. Največji spopadi med SAF (Sudan army forces) in SPLA (Sudan peole liberation army so v Kadugliju – glavnem mestu province, kjer je, po besedah pobeglih nubskih intelektualcev - lovijo črne ljudi hišo za hišo in jih ubijajo celo pred vhodom v taborišče OZN – nemogoče dihati zaradi vspovsod gnijočih trupelj.

Za Oči in Ušesa: Tomo Križnar

***

26. junij 2001, Kauda

Slika je bila - ne številka, ki je končno priklicala pozornost. Ne podatek 16 mrtvih, ubitih ob vodnjaku in na tržnici v Kurchiju, ampak krvava podoba, ki so jo »Oči in Ušesa« prek satelita poslala Klemenu Miheliču v Ljubljano. Klemen pa naprej Julie Flint v London, in Julie uredništvom vseh glavnih medijskih korporacij po svetu ... Fotografija je bila tista, ki je prižgala luč v srcu teme.

Najprej misliš, da na fotografiji pod grmom vidiš okrvavljeno družino. Ubito mlado ženo, mati, ki se jo oklepata dva otroka – prav tako ubita, razmrcvarjena kot je sama. Slika ni kvalitetna, motna je in stresena, nič nima z National Gegraphicom,  lokalni fotograf Anus Kuku ni upošteval niti zlatega reza.

Potem se zaveš, da ne gledaš dva otroka. V resnici gledaš enega otroka … presekanega na dva del.
Punčka stara enajst let, ravno toliko kot naša Maja, je tisto popoldne črpala vodo iz vodnjaka. Na afriški način je veselo poskakovala in se obešala na drog črpalke, medtem je mati lovila vodo iz cevi v plastični kontejner … ko se je na nebu pojavil ruski Antonov.

Ostali so čakali smrt na skoraj prazni tržnici …

27. julij 2011.

Z vseh koncev sveta kličejo slavna novinarska imena. Vsi hočejo takoj v gore. Ampak kako?

7. July 2011, Juba

Dva dni preden se  bodo tukaj v novi prestolnici nove, stošestindevedesete države sveta imenovane Južni Sudan, začela fantastična proslavljanja, se afriški ljudje ujeti v obleganih Nubskih gorah severno od meje, pripravljajo na dolgo krvavo vojno.

Sudanski diktator Omar Hassan al Bashir je v referendumskih dneh januarja letos - na katerih je 98 procentov upravičencev glasovalo za »svobodo« - jasno napovedal, da v primeru odcepitve, ne bo nobene milosti za etične in verske skupine, ki bodo ostale na severu.

To so ljudje, ki se imajo za Afričane ne samo v Nubskih gorah Južnega Kordofana, ampak tudi v provinci Modri Nil, Abyei in seveda v Darfurju.

Velika večina razumnikov v teh afriških skupnostih, ki so bile s podpisom SPLA zloglasnega CPA (Comprehensiv Peace Agreement), ki je končal 21 letno vojno, prepuščene severu in s tem arabizaciji, se od leta 1996 čutijo izdani od svojih soborcev na jugu proti rasizmu in hegemoniji v afriški najdaljši in najbolj krvavi vojni, hkrati pa tudi od vsega razvitega modernega sveta ki je orkestriral mirovni sporazum z tolikimi besedami o spoštovanju, človekovih pravicah in demokraciji.

Vsi s katerimi sem imel privilegij govoriti, so vseh pet let svarili pred novo vojno in zahtevali naj ukrepamo preden bo prepozno.

Ampak kdo je bil pripravljen poslušati. Južni Dinke, Nueri, Šiluki in drugi komandanti SPLA zdaj zavaljeni v skajaste naslonjače ministrstev v Jubi zdaj srkajo pivo z »economic hitman« od vsepovsod rekoč: »bog je najprej ustvaril brado sebi!« . Članice Afriške Unije so vse po vrsti obtožene sodelovanja z režimom v Kartumu proti kolonialnim metropolam. Arabska liga, Rusija in Kitajska blokirajo Varnostni svet Združenih narodov tudi kadar pripravi kakšno pomembno resolucijo. 

Ameriški gospodarji vojn sledijo predvsem svoje geostrateške interese tudi v času obamove administracije. Sedemindvajset članic Evropske Unije pa itak čaka da bodo vse naredili Američani in se zapira v svoj bunker brezbrižnosti in hedonizma.

Industrijsko razviti svet ne uživa več človeškega mesa, niti ne rabi več sužnjev, ceneno fizično delo mu opravljajo zdaj stroji. Za mazanje in poganjanje strojev civilizirani ne rabimo danes več ljudi, ampak samo še nafto.

Zato bosta v soboto na slavnostni tribuni sedela skupaj Omar Hassan al Bashir in Luis Morena Ocampo -glavni haški tožilec in nekdanji aktivist.

Edini, na katere še lahko računajo domačini v Nubskih gorah, Modrem Nilu, Abyei  in Darfurju, si ti ki tole bereš.

Bolj ko se bliža sobota in svečano dvignjena zastava, (»Mi smo zastavo dvignili leta 1983« mi je potožil veteran, »To bo samo ceramonija.«), bolj med Afričani na drugi strani meje na osvobojenih področjih raste napetost, strah in jeza. Vse več mož pošilja svoje žene in otroke v votline vrh gora in se pridružuje enotam, ki jih vodi neustrašni komandant Abdel Aziz.

Prejšni petek 1.julija so v bitki za El Hamro, ki je trajala baje samo 24 minut, zavzeli 22 terencev in 2 težka tovornjaka polna topov, municije, zemeljskih min … in ubili dva oficirja. Na video posnetkih, ki so mi jih zaupali zato, da sem jih posredoval vsem agencijam, se vse vidi ... 

Maščevanje bo strašno. Govori se, da bosta Beshir in Haroun v nekaj dneh vrnila udarec. Kitajski MIGi 25 in ruski Antonovi stresajo domačinom železo naravnost v žile. Če čutiš smrt tako blizu in ne verjameš, da boš dočakal žetev, je težko saditi.

»Kadar se tepemo – ni dežja« pravijo stari nubski čarovniki. Že trikrat to deževno dobo so posadili, trikrat seme ni vskalilo, trikrat ga je posušila črna puhlica in izbrskali črni vrani. Tradicionalne tržnice po vaseh so prazne. Malo čilija, malo tobaka, kakšna limonca: to je vse. Večina trgovin je zaprtih. Nafta v deželi nafte je redka, trgovci z rezervnimi deli so že zdavnaj pobegnili.  
 
Vsi vemo, da bo spet lakota. Ampak režim v Kartumu zavrača dostop ne samo novinarjem, ampak tudi vsaki humanitarni pomoči. UNMIS si ne upa iz vojašnic. Bashir je zagrozil, da bo sestrelil vsako letalo. Ni mi dovoljeno povedati, kako sem prišel noter in ven.

Razmere povsem spominjajo na tiste v zadnji vojni 1985 – 2002.

Nubski odpor proti arabizaciji in sudanizaciji je že vso zgodovino svojevrsten. Gre za nekaj več kot zgolj za upor sužnjev proti gospodarjem in obrambo odlične zemlje, vode in nafte, kot med plemenskimi ljudstvi na jugu. Gre za zaščito najbolj finih občutljivosti in najbolj plemenitih človeških vrednot. Gre za pravico biti in ostati Nuba.

Ko so se sredi osemdesetih letih Nube v gorah osrednjega Sudana pridružili afriškim plemenom na jugu nekdanje britanske kolonije v vojni nacionalistični politiki »Ein land, ein folk, ein fuhrer« arabskih elit ob severnem Nilu,sudanska vlada ni odreagirala samo z iztrebljanjem  SPLA vojakov, ampak po taktiki »ujemi krapa z izsušitvijo mlake«, tudi civiliste, ki so jim dajali podporo in popolno transformacijo tistih, ki so preživeli pogrome.

Kampanja je ostala zapisana v naših dokumentarnih filmih in knjigah in je ni mogoče pozabiti prav zaradi grozodejstev, posilstev in množičnih pobojev in je vsebovala vse elemente genocida. Glavni instrumenti so vključevali iste elemente,kot kasneje v Darfurju:

vključevanje podobno marganaliziranih arabskih plemen v lokalne milice,ki so ubijale po načelu »ubij sužnja s sužnjem« in sistematične umor uradnikov, učiteljev in intelektualcev ter vaških vodij in čarovnikov, vse z namenom zagotoviti, da bodo Nube ostali tako primitivni, da se ne bodo mogli več postaviti sami zase. 

Vse se je dogajalo v temi. Tatovi in morilci ne marajo svetlobe.

Zdanjšna nova vojna se od prejšne razlikuje predvsem po tem, da so Kitajci v zameno za 80 odstotkov sudanske nafte opremili sudansko vojsko z bolj kot Rusi z Antonovi učinkovitimi MIGI 25. In po tem, da so tudi v vrstah odpora SPLA možje in fantje bolje trenirani in oboroženi in uniformirani in ozaveščeni. Hkrati pa je - vsaj v zahodnme svetu – medtem napredovala tudi zavest, da staroselcev ni prav pobijati in jim krasti zemljo. Papež se je opravičil za vse pokole domorodcev, tudi avstralska vlada.

In tehnika opazovanja in prenašanja posnetkov je tako napredovala, da lahko prižge luč v srcu teme celo civilna iniciativa.  

To kar nas prosijo nubski civili je da prižgemo loč in zapremo nebo »iz katerega namesto boga, kot nekoč, zdaj prihaja hudič«.

»Bog je mrtev ali pa malo slep in gluh. Treba mu je pomagati, da bo spet videl in slišal in z neba pregnal hudiča, ki je zasedel njegovo mesto.« trdi katoliški katehet Montaser Dauda.

Pol milijona ljudi v Južnem Kordofanu se vsako jutro umakne v votline v gorah. Veličastni granitni  skladi in fantastična drevesa so trenutno njihovi najboljši prijatelji.

»Tudi kače v jamah so lahko tvoje najboljše prijateljice.« sem slišal reči Naguo Musa, direktorico NRRDO, najbolj pogumno in … prekrasno ženo na planetu. Seveda, ko ležiš z obrazom v prsti v smrtnem strahu, da ne boš imel več sreče in bo nebo zdaj zdaj eksplodiralo prav nad tabo, je tudi naravni mrtvaški prt tvoj najboljši prijatelj.

Nikamor ne morejo pobegniti. To ni Darfur, od koder se je mogoče umakniti v Čad. In to so Nube! Ne bodo se vdali.

In zato jih utegne umreti skupaj s svojimi otroci mnogo mnogo ….

Najbolj nedolžnimi  in nerazvajenimi otroci.

Razen če … če domačine povsod kjer se trejo tektonske plošče interesov za neobnovljive vire energije z vzhoda in zahoda, juga in severa, oskrbimo z podobnimi sistemi video nadzora, ki ščitijo pred kriminalci banke, zavarovalnice, otroške vrtce. Več kamer, več lap topov, več mobilnih satelitskih modem za dostop na internet ... zato da boš videl in slišal … kar ti ne bi smel ...   
  
Tomo Križnar