Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/StrahStrah

Strah ponedeljek, 24. februar 2025 @ 05:02 CET Uporabnik: Pozitivke Kaj je pravzaprav strah? Od kot izvira? S tem vprašanjem se več ali manj sooči vsak človek. Beseda " strah" izhaja iz latinske besede"avgustus", ki pomeni"tesen""utesnjen" in je povezan s pojmom ozek, ne prostoren. Takšna stiska ali bojazen vedno prihaja iz našega srca, ki potem preide v našo zavest in je v hipu prisotna v vsaki celici. Obstajata dve vrsti strahu. Strah, ki se veča in nastopi v težkih okoliščinah in pritajen strah ali speči strah, ki je v naši podzavesti in nas sili v beg ali v napad. Povod za rastoči strah je pogosto zunanji vpliv ali vzrok. Pritajeni strah je težje razumeti, ker je tako globoko zasidran v nas samih, da ga sploh ne zaznavamo. Pogosto sploh ne opazimo, da je strah, gonilni motiv naših misli, občutkov in delovanja. Strah je naš stalni sopotnik, je eno z našo človeško naravo. Če je pojem strah povezan s poljem ozek in utesnjujoč, je na dlani vprašanje, kaj je potem v nas samih tako ozko, ne prostorno in tesno, depresivno. Pojem "ogrožanje" je povezan s prostorom in časom, to je tisto razsežnostjo, s katero je človek povezan. Tako lahko govorimo o razumskem zoženju zavesti. Ta zožena zavest potem formira omejen svet misli, občutkov in delovanja. S tem pa sam povzroča spet nove omejitve in tako vzdržuje ta pritajen strah, ki oži obseg delovanja. V trenutku, ko naša zavest opazi strah, začne iz nas pritajeni strah naraščati. Postane pereč in obvladuje vsako naše delovanje in prizadevanje. Strah je potem bivanjski in prevladujoč, tako da lahko ugotovimo:"Moje življenje polno strahu." Vendar pa ali je to res vse? Ali je tu tudi rešitev? Je to izhod? O, še ne! Toda izhod je vseeno zelo blizu. Samo spoznanje, da vsakdanje življenje, ki se bo prej ali slej končalo, obvladuje strah, pripravi našo trpečo dušo do tega, da ne iščemo rešitve več zunaj, ampak samo v sebi. Naš drugi princip, ki se osvobodi vsakega strahu, nas lahko prebudi iz stoletnega spanja in nam tako da nove možnosti. Ta princip, izvira iz neomejene, odprte in svobodne življenjske resničnosti, ki skrita v nas samih, čeprav se tega pogosto ne zavedamo. Glede na to, da si življenje nismo sami sebi dali, ga niti sami ne zmoremo ohraniti. No, obvarovati nam življenje ne morejo niti ljudje, ki so z nami, saj so tudi sami omejeni. Ohrani nam življenje lahko samo edino tisti, ki je vsemogoča sila, vrhovna sila in absolutna zaščita. A ta princip je Bog sam. Zaradi tega v najglobljih plasteh našega bitja vsak človek hrepeni po Bogu. Ne glede na to ali se tega zaveda ali ne. Dokler je človek z Bogom se ne boji. Sveti Janez pravi: V ljubezni ni strahu. Kajti, ljubezen izključuje strah. Toda krivica in greh ranita človeka, a te rane nas opozarjajo, da s Stvarnikovo silo nismo v prijateljskem odnosu. Tako v nas naše grešno delovanje ustvarja občutenje ogroženosti, oddaljenosti in izgubo zaščite od Stvarnikove sile. Ljudje različno trpimo, zaradi različnih vzrokov in posledic napačnega ravnanja v življenju. Le kako naj se torej potem osvobodimo strahu? Kot prvo moramo v sebi spoznati, da je Stvarnik naš Kreator in da ga potrebujemo. On je dober in vsemogoč. Kadar smo v velikem strahu še ni, dovolj, da samo enkrat sebi rečemo, da je Bog vsemogoča sila, da je dober, vsemogoč, potrebno nam je, da to ponavljamo, če je potrebno tudi deset-petnajst minut, celi dan. Potrebno je ponavljati: Bog je vsemogoč, Bog me ljubi, Bog je dober, to ponavljanje v nas počasi odstranjuje nezaupanje in občutenje strahu. Potem je potrebno sam sebi priznati ta strah pred Bogom, priznati svoja napačna delovanja (v kolikor je to vmes), doživeti krivici od strani ljudi, in mu reči: oprosti. Kaj hitro bomo občutili kako počasi v nas vstopa mir in kako se občutek ogroženosti ter strahu oddaljuje od nas. V tej molitvi k Bogu vsemogočnemu je potrebno vztrajati vse, dokler tudi zadnji znak strahu ne izgine iz nas. Tako sam Bog izganja strah ven iz nas in nas vpeljuje v zaupanje v Njega. Strahu se lahko osvobodimo, tako da molimo iz srca, zbrano, z zaupanjem, vztrajno. Dobro je tudi, da se odrečemo v molitvi vsega, zaradi česar se bojimo. Bojimo se izgubiti življenje ali hišo ali drago nam osebo, tedaj se v srcu mirno odrecimo vsega tega in strah se bo razpršil. Ali pa sprejmimo to, česar se bojimo. Jezus Kristus pravi: Kdor ne sprejme vsak dan svoj križ, ta ne more biti moj učenec. Viktor Frankl takšno sprejetje imenuje "paradoksalna intenca". Takšen evangelijski pristop sigurno razprši težke strahove. Za tistega, ki priznava Boga in Mu zaupa, je dovolj, če v stanju strahu ponavlja: Jezus Kristus je moj Gospod, je gospodar mojega življenja. Ali: V Božanski roki je moje življenje. Bog je za mene, kdo je lahko proti meni. Komentarji (0) www.pozitivke.net