Anja je imela eno samo željo – opustiti kritiziranje same sebe in se sprejeti takšna, kot je. Ne spomni se, da bi si bila kdaj všeč. Vedno je mislila, da ima kar precej kilogramov preveč, in ne glede na to, katere diete se je lotila, se je vedno končalo neuspešno. Čeprav je za nekaj časa kilograme izgubila, so se kmalu vrnili.

Njen boj s kilogrami je spremljala tudi slaba vest, ki se ji je oglasila vsakič, ko se ji je zdelo, da je pojedla preveč ali da je bila hrana, ki jo je zaužila, nezdrava. Sledil je naval samokritike, nato odločitev, da se bo spremenila, kmalu pa nov naval dodatne samokritike, ki si jo je namenila vsakič, ko svoje odločitve ni uresničila. Njena potreba po kritiziranju sebe je bila močno prisotna in tega se je zavedala, ni pa vedela, kako jo opustiti.

Na vprašanje, na kaj najprej pomisli, ko pogleda svoje telo, je kot iz topa izstrelila: sram. Sramuje se svojega telesa, sramuje se tega, da ne skrbi zanj tako, kot ve, da bi morala, sramuje se svoje nemotiviranosti in neodločnosti, sramuje se številnih neuspelih poskusov diet. Sram jo je celo jesti v družbi, saj si predstavlja, da jo ljudje opazujejo in obsojajo, tako kot se obsoja sama.

Sram je tisto čustvo, ki Anjo spremlja že vse, od kar pomni. Če bi morala izbrati le eno čustvo, ki ga je v svojem življenju občutila največkrat, bi na prvem mestu vsekakor vladal sram, je povedala. Sram je bil torej tisti, s katerim se je identificirala, sebe pa opisovala kot sramežljivo in tiho dekle. Ob tem se ji je porajalo vprašanje, kdo pravzaprav je, če ta sram spusti. Imela je namreč občutek, kot da bo s tem izgubila del sebe, da se bo ob odsotnosti sramu začela bolj izpostavljati, kar pa se ji ni zdelo ravno varno.

Občutek, da izgubljamo delčke sebe, je ob razreševanju energije nepredelanih čustev, ki so z nami že zelo dolgo, pogost. Z leti namreč postanejo del nas, z njimi se identificiramo in temu, s čimer se identificiramo, se ne želimo kar tako odpovedati. A dejstvo je, da nam takšne identifikacijo pogosto le škodujejo.

Identificiranje s sramežljivostjo kratkoročno sicer lahko prinaša varnost, a dolgoročno ne prinaša prav veliko koristi, ampak ogromno zamujenih priložnosti in neizkoriščenega potenciala.

Če smo pozorni, pogosto lahko nekje v telesu zaznamo neprijeten občutek ali napetost ob tem, ko razmišljamo ali govorimo o situaciji, ki jo doživljamo kot neprijetno. To je način, na katerega nam telo sporoča, da obstaja energija določenega čustva, ki ga še nismo v celoti predelali oz. razrešili. Obstaja torej še nekaj, kar nas povezuje s preteklimi neprijetnimi situacijami. Ta čustva imenujemo lahko tudi nekoristna, saj nas pravzaprav ovirajo. Držijo nas v primežu svoje energije in nam onemogočajo, da bi živeli polno in svobodno. So kot nikoli dobro ozdravljena rana, ki zaboli vedno, ko pritisnemo nanjo, lahko bi jih poimenovali tudi kar sprožilci. A če prisluhnemo telesu, bomo te rane našli in jih lahko ozdravili. In prav to je storila tudi Anja.

Kako pa vemo, da smo rane zares ozdravili? To je vprašanje, ki sem si ga med delom na sebi večkrat zastavila, in je vprašanje, ki ga dobim zelo pogosto. Preprosto lahko naredimo test. Pomislimo na situacijo, ki smo jo doživljali kot neprijetno in s katero so nas povezovala nekoristna čustva. Če na situacijo zmoremo pogledati z razdalje in neprizadeto, smo rano ozdravili, v nasprotnem primeru pa ne še v celoti.

Neprijeten občutek v telesu, občutenje jeze, strahu, sramu, razočaranja in drugih, pogosto nekoristnih čustev, je znak, da rana še ostaja. In prav to je bil test, ki ga je naredila tudi Anja, in na nek način se ji je zdelo hecno, kako kruta je bila v preteklosti do sebe. Ni se ji več zdelo, da je njen videz tako slab, kot je mislila prej. Res si morda želi, da bi izgubila kakšen kilogram, a toliko obsojanja, kot si ga je namenila, vseeno ni bilo na mestu. Njena rana je bila zaceljena, posledično pa se je občutno zmanjšala tudi njena potreba po kritiziranju sebe.

Hvala, Anja, ker dovoliš, da delim tvojo zgodbo, ki je tako zelo podobna ne le moji, temveč tudi zgodbam številnih žensk, ki sem jih v življenju že imela priložnost srečati.

Petra Cvek

Vir: www.svetloba.si