Piše: Matjaž Turinek
Amazonska biosfera vključuje največji, še obstoječi, pragozd na svetu. Vendar
se to spreminja – drastično spreminja. Poročilo, ki ga je pred kratkim izdal
Greenpeace, opozarja na eno izmed največjih nevarnosti, ki grozijo pragozdu
(živalim, rastlinam, ljudem, celotnemu ekosistemu) – v preteklosti so ga ogrožali
in krčili lesarski baroni, rudarska podjetja, itd., danes pa je to SOJA!
Da, prav ste slišali, Amazonski pragozd ogroža soja – in to z neverjetno močjo
in hitrostjo. 64 strani dolgo poročilo, ki so ga Greenpeaceovi raziskovalci
poimenovali »Eating up the Amazon«, podrobneje predstavlja in raziskuje nevarnost,
ki je gnana s strani treh največjih ameriških (globalnih) multinacionalk (ADM,
Cargill, Bunge) ter enega brazilskega podjetja (Gruppo André Maggi – GAM). Kar
težko se je odločiti, kje začeti razlagati tako dolgo in komplicirano zgodbo
o korupciji, moči denarja, zastrahovanja, suženjstva in uničevanja narave.
Pa mogoče začnimo s pragozdom kot takim. Je eno izmed najbolj biotsko pestrih
področij na svetu – v njem živi skoraj 10 odstotkov vseh sesalcev na svetu in
več kot 15 odstotkov kopenskih rastlinskih vrst. To včasih pomeni, da na enem
hektarju najdemo več kot 300 različnih drevesnih vrst. To področje je tudi dom
za okoli 220 tisoč ljudi iz približno 180 avtohtonih narodnosti oziroma plemen,
ki živijo globoko v pragozdu in le-tega uporabljajo za hrano, zatočišče, orodja,
zdravilne rastline, itd. Prav tako gozd igra pomembno vlogo v duhovnem življenju
avtohtonih prebivalcev.
Od januarja 2003 je bilo uničenih skoraj 70.000 km2 Amazonskega pragozda.
Samo v enem letu, od avgusta 2003 do avgusta 2004, je bilo 27.200 km2 pragozda
(površina enako velika kot Belgija) izgubljenih. Tričetrt tega uničenja je bilo
ilegalnega. To pomeni 10km široko in 7,5km dolgo površino vsak dan. Več kot
3 km2 vsako uro. Nogometno igrišče vsakih osem sekund! V letu 2004-05 je bilo
v brazilskem Amazonskem pragozdu posajenih okoli 1,2 milijona hektarjev s sojo
(kar pomeni 5 odstotkov celotne površine posajene s sojo).
Dobro je tudi dokumentirano, da se uporablja suženjsko delo za čiščenje gozdnih
površin za namene kmetijstva. Mato Grosso in Pará – dve amazonski državi, ki
sta vodilni pri širjenju proizvodnje soje v Amazonskem pragozdu – sta tudi odgovorni
za več kot polovico vseh dokumentiranih in rešenih sužnjev v Braziliji. Med
letoma 2003 in 2004 je Brazilska vlada poročala o več kot 8700 sužnjih v teh
dveh državah. In nenazadnje, do 75 odstotkov brazilskih emisij toplogrednih
plinov (mimogrede, skupne emisije prekašajo industrijske države, kot je Nemčija)
izvira iz posekanih gozdov. Večina teh prihaja od čiščenja in sežiganja Amazonskega
pragozda. Zanimivo da je, glede na razvitost industrije, Brazilija četrti največji
onesnaževalec podnebja na svetu.
Kot že omenjeno, so tri velikani (s svojim sedežem v Ameriki) – Archer Daniels
Midland, Bunge in Cargill, odgovorni za financiranje okoli 60 odstotkov skupne
proizvodnje soje v Braziliji. Skupaj imajo ta tri podjetja v lasti tudi več
kot tričetrt predelovalnih kapacitet za sojo v Evropi in tako dobavljajo sojine
tropine in olje končnim potrošnikom (živalsko predelovalni industriji) v Evropi.
Cargill vodi v tej invaziji – skupaj so zgradili in imajo v lasti 13 silosov
in ilegalno zgrajeni pristaniški terminal globoko v Amazonskem pragozdu. S tem
vzpodbujajo širjenje ilegalnih kmetij in obenem gradijo infrastrukturo (predvsem
ceste), preko katerih lahko potem dobavljajo sojo na svetovne trge. ADM in Bunge
sledita temu vzoru, saj sta že vsak zgradila 6 oziroma 4 silose za sojo v Amazonskem
območju.
In zakaj imajo takšen velik interes pridelovati sojo na tem področju? Prvo
kot prvo, obstaja ogromno povpraševanje po soji na svetovnem trgu. Povpraševanje
pa prihaja predvsem od živalske industrije, saj se preko 80 odstotkov svetovne
proizvodnje soje tamkaj porabi za krmo živali. In to povpraševanje nadalje vzpodbuja
pridelavo soje na takšnem območju, kot je tropski pragozd v Braziliji. Drugo
dejstvo je, da je velik del tega pragozda nenadzorovan. Zaščitenih je manj kot
2 odstotka deževnega pragozda. Ostale površine so večinoma v postopku predlaganja
zaščite, v lasti avtohtonih prebivalcev ali pa v lasti države. Vendar pa je
zelo težko nadzorovati tako ogromne površine, kot je Amazonski pragozd. Zato
lahko t.i. kmetje, ki pridelujejo sojo, neovirano posekajo nekaj sto hektarjev
pragozda, brez da bi jim kdo delal probleme. Še več, guverner zvezne države
Mato Grosso, od koder izvira več kot 90 odstotkov soje, pridelane v tropskem
pragozdu, celo vzpodbuja širjenje soje in sicer sam pravi: »Kot guvernerju je
moj ključni cilj potrojiti kmetijsko proizvodnjo v državi Mato Grosso v naslednjih
10 letih. ... Ne čutim niti najmanjše odgovornosti zaradi tega, kar počnemo
tukaj ... To ni nobena skrivnost, da hočem zgraditi ceste in razširiti kmetijsko
proizvodnjo!«
In prav gradnja cest je eden izmed največjih vzpodbujevalev krčenja gozda in
s tem širjenja »zelene puščave«, kot imenujejo tisoče hektarjev velika polja,
zasejana s sojo. Dokumentirano je, da kadar je zgrajena cesta skozi pragozd,
se v naslednjih nekaj letih le-tega izkrči v 50 kilometrskem pasu na vsako stran
te ceste. Seveda se to zgodi brez dovoljenj in s pomočjo suženjske delovne sile.
Vendar to ni suženjstvo s starem pomenu te besede. Sužnji niso v lasti teh veleposestnikov.
Ponavadi so to revni delavci, ki v mestu ne najdejo dela. V iskanju le-tega
jih lastniki teh ogromnih kmetij zvabijo k sebi, z obljubo po delu in seveda
plačilo. Toda, ko jih enkrat pripeljejo nekaj sto kilometrov globoko v pragozd,
ti delavci nimajo možnosti nikamor pobegniti in se nikamor pritožiti. Postanejo
zastonj delovna sila, delati morajo do 16 ur na dan, živijo v improviziranih
barakah, narejenih iz palic in pokritih z praznimi vrečami od umetnega gnojila.
Ker jih veleposestniki niso kupili, jih tudi ne skrbi, kaj se z njimi zgodi.
Če slučajno zbolijo ali pa se upirajo, jih pač enostavno »odstranijo«, nabolj
pogosto kar v kakšen jarek o robu ceste. Nato pa gredo iskati nove delavce,
ki čakajo na obljubljeno delo in plačilo. Eden izmed načinov priklenjanja delavcev
na njihovega lastnika je tudi ta, da morajo za hrano, ki jo kupijo na posestvu,
plačati velike vsote denarja. Tega pa ne dobijo od lastnika. Tako se vedno bolj
zadolžujejo in s tem si jih veleposestnik začne lastiti in jih s tem tudi priklene
nase.
Brazilsko ministrstvo za delo je vzpostavilo t.i. Črno listo, na katero dajo
vse kmetije oziroma posestva, pri katerih so odkrili suženjsko delovno silo
in s pomočjo katere želijo preprečiti nadaljnje širjenje le-te. Vendar pa je
problem v počasnem procesiranju in zastojih v sodnih postopkih. Na črno listo
tako dajo samo kmetije, ko so bile enkrat obsojene na sodišču – to pa lahko
včasih traja več let. In če želi neko podjetje oziroma kmetija biti izbrisana
iz te črne liste, mora v roku dveh let plačati kazen ter plače vsem osvobojenim
delavcem in že so rešeni slabega imena. A tudi če so na črni listi, to ne ovira
podjetij, kot so Cargill, Gruppo André Maggi in Bunge, da od njih ne bi odkupovali
soje. Greenpeace je dokumentiral in zbral dokaze za le-to v več kot 10 primerih.
Cargill je tudi uradno priznal, da odkupuje sojo od kmetov na velikem področju
države Mato Grosso in v okolici pristanišča Santarém (ki je, mimogrede, ilegalno
zgrajen, a zaenkrat jim nihče nič ne more) v zvezni državi Pará. To sojo nato
izvaža v Evropo, kjer jo npr. predela v svojih mlinih v Veliki Britaniji. Od
tam sojo prepeljejo v svoje hčerinsko podjetje Sun Valley, kjer jo pokrmijo
piščancem. Od tam piščance prodajo velikim odjemalcem, kot so supermarketi in
verige restavracij s hitro prehrano. Tukaj je Greenpeace najbolj izpostavil
McDonalds, saj so v letu 2005 imenovali Cargill kot najboljšega in največjega
dobavitelja leta. Obenem pa McDonalds kot svojo misijo vidi tudi » ... zaščito
okolja na lokalni in globalni ravni. Prizadevamo si zagotoviti, da naše početje
danes ne bo imelo negativnih vplivov na življenje prihodnjih generacij ... Ohranjenje
tropskega deževnega pragozda je najvišja prioriteta pri McDonaldsu.«
Pa vendar, niso mogli dokazati, da izdelki, ki jih prodajajo v preko 6.200
restavracijah širom Evrope, niso bili proizvedeni s pomočjo soje, ki je bila
pridelana na področju amazonskega deževnega pragozda. Sicer njihova politika
zagotavlja, da » ... McDonalds ne dovoljuje, ni in ne bo dovoljeval uničevanja
tropskega pragozda za proizvodnjo govedine, ki jo prodajamo.« Vendar to pravilo
ne vključuje piščančjega in prašičjega mesa ter tudi ne stranskih proizvodov
iz govedine. Zato si je Greenpeace zadal za cilj, da preko potrošnikov, torej
nas vseh, vpliva na politiko McDonaldsa in s tem drugih velikih odjemalcev.
S tem bodo posredno vplivali na odkupovalce in pridelovalce soje in posledično
lahko upamo na vsaj manjši pritisk, ki ga ima industrija, na širjenje kmetijstva
v amazonskem pragozdu. Kratko predstavitev te kampanje, ki so jo poimenovali
»We're Trashin' it«, lahko vidite na http://www.greenpeace.org.uk/mcdonalds/logginit.html.
Celotno poročilo, ki vsebuje še mnogo več zanimivih in sapo jemajočih dejstev,
pa si lahko ogledate na http://www.greenpeace.org/usa/press/reports/eating-up-the-amazon.
Vir: http://www.gibanje.org |