Ob opazovanju veneče narave ali ob pogledu na zguban obraz bi se lahko vprašali, kakšna nenavadna modrost povzroča ponavljajoče se razcvetenje in preimenovanje zemeljskih bitij. Zakaj na svetu lepota prihaja in odhaja, cveti in odcveti v ritmu neskončnega ponavljanja?
Zakaj obstajajo obraba , trohnenje in razpadanje?
Kaj je globoki smisel tega? Kateri impulz se materializira in čez nekaj časa dematerializira? Deluje za minljivim večno?
Ali je mogoče, da delujeta dve sili?
Impulz moči, ki ga z našimi čuti zaznavamo kot neprekinjeno igro spreminjanja od rojstva do rasti in smrti – in istočasno skrita, večna sila, ki je ne moremo zaznati ne z našimi čutili ne z razumom, ki pa v nas čaka na to, da jo enkrat prepoznamo v svoji notranjosti in jo oživimo?
Ali impulz moči, ki povzroča nastajanje spreminjajoče se igre pojavnih oblik, tako močno vpliva na naše čute in na naš razum, da nam s tem preprečuje zaznati Večno Silo?
Ta vprašanje zadevajo tudi jedro religije, še posebno Krščanstva.
Zrcalce resnice v pravljici daje kraljici – mačehi na njeno vprašanje, katera je najlepša, skrivnosten odgovor:
» Kraljica, ti si najlepša v tej deželi,
vendar pa je Sneguljčica še tisočkrat lepša od tebe
O DVEH SILAH
To, kar z našimi čuti zaznavamo kot neskončno igro menjavanja nasprotujočih si sil, sloni očitno na principu sile, ki ni v harmoniji z Večno Bitjo, sicer v sebi ne bi nosila sledov obrabe, trohnenja in razpadanja. Nedvomno stoji za tem silen ustvarjalni impulz, ki povzroča nastanek pojavov, ki lepi in grdi, svetli in temni, moški in ženski, ki potem izginejo kot pena na morskih valovih. Svet čutil obvladuje naravo in nas vse, brez izjeme, vse do naše krvi in do poslednje celice našega bitja. Ljudje nosimo na glavah kot krono njegov pečat: JAZ SEM – JAZ HOČEM – JAZ MORAM, kot krono.
Kjer koli in kadarkoli ta sila deluje, v čutenju, mišljenju, hotenju ali delovanju,v človeku ali naravi, vedno naleti na določeno mejo, na točko kulminacije. Ko doseže to točko, gre z njo navzdol. To je kritična točka v vsakem razvoju, prelom pri vsakem napredovanju, ki neizogibno vodi navzdol.
Impulz sile, ki vlada v našem materialnem svetu, je torej omejen. Vsaka atomska struktura, ki jo ustvari, se prej ali slej sesuje vase. Logični je, da se impulz sesede sam v vase le tedaj, ko mu manjka nekaj odločilnega, da bi se lahko dalje razvijal. Kaj bi to lahko bilo, nam pravljica v svoji govorici poskuša vedno znova razložiti.
Princip sile, ki v našem svetu vodi v materializacijo, strjevanje, okorelost in posledično uničenje in de- materializacijo, je v pravljici prikazan v trdosrčni kraljici, v nepravi kraljici ali nepravi materi – mačehi, ki naj bi nadomestila resnično, izvorno mater.
Zakaj je v pravljici predstavljena kot naduta, zavistna, zvijačna in hudobna? Ker očitno pooseblja kozmični princip sile, ki se je osamosvojila od Boga s svojo naduto ločitvijo in zanikala Večnega Duha. Le zaradi zanikanja Večnega je lahko nastal svet materialnosti, strjevanja, okorelosti in uničenja z vsemi znaki greha.
Ljudje, ki nosimo pečat te krhke sile v našem JAZ SEM- JAZ HOČEM JAZ MORAM, nismo le nepravo stvarstvo te sile, ampak smo tudi sami kot hudobna kraljica, dokler zanikamo silo Večnega Univerzalnega Duha in se ji ne prepustimo. Zdaj vemo iz svetih spisov, in pričevanj božjih odposlancev, iz mitov in pravljic ali tudi iz našega notranjega bitja, da obstaja Absolutna Sila Večne Popolnosti.
Človeštvu je predstavljena kot Najvišja Ljubezen in Modrost, ki je s svojo svetlobno silo vseprisotna, vseprežemajočai in vseobsegajoča. Človek daje tej sili različna imena. Kadar jo s svojo dušo spozna v njeni neskončni nedoločenosti jo imenuje Tao, Braman, Nirvana, Bog, Univerzalna Sila.
Če jo izkusi duša, v kateri že deluje duhovna pra – slika, nastane iz Tao-a Kristus. On je Sila Absolutnega Duha v morju večnega obilja.
Ta sila je od večnosti do večnosti.
Ob njej se lomijo valovi svetov.
Sije iz središča vesolja in prežema sedem sfer Univerzuma. Hoče biti prepoznana in očitna v vsakem bitju žariščna točka zavesti:dušo. Vsak človek ima globoko skrito žariščno točko zavesti, k lahko nekoč prepozna in dovrši popolno razodetje Sile Večnega , Univerzalnega Kristusovega Duha. V naši pravljici je ta skrita žariščna točka zavesti prikazana v » Sneguljčici ». Njeno bitje in njen namen sta neizmerno lepa. Vendar pa nam je v pravljici nedvoumno povedano, da pride tam, kjer se v človeku prebudi » Sneguljčica », mačeha – neprava kraljica – v velik konflikt na svojem prestolu.
Trojna JAZ narava človeka JAZ SEM – JAZ HOČEM – JAZ MORAM, čuti da je ogrožena njena moč in z vso pravico se boji, da jo bo izgubila. Zato bo ta luciferski princip moči strmel z vsemi sredstvi greha za tem, da bo prestol v glavi obdržal zase. Silo Večnega, Univerzalnega Kristusovega Duha, ki hoče postati v človeku zavestna s pomočjo čiste duše » Sneguljčice« , bo naša zaverovanost v svoj » JAZ » dolgo zanikala.
JAZ se Božanskemu duhu ne bo hotel ukloniti, raje bo naredil vse, da bi nadlegoval, zapeljal in uničil duševno bitje – »Sneguljčico » v nas. Vendar pa vemo, da je ta drama na kozmičnem nivoju že odločena: Univerzalni Kristusov Duh zmaga. Zdaj je pomembno le še to, da v kratkem času čim več ljudi to razume in doseže.
SNEGULJČICA.
Bilo je nekoč sredi zime, ko je kraljica sedela ob oknu z okvirjem iz črne ebovine in šivala. In ko je tako šivala in gledala snežinke, se je vbodla v prst in tri kaplje krvi so padle v sneg. » Oh, ko bi imela otroka, bi bil tako bel kot sneg, tako rdeč kot kri in tako črn kot ebovina«, si je mislila kraljica. In čez nekaj časa je dobila hčerkico, ki je bila prav takšna, kot si jo je zaželela in ji je dala ime Sneguljčica. Vendar pa je kraljica kmalu po rojstvu umrla. Kmalu si je kralj vzel drugo ženo, ki pa je bila zelo ponosna in naduta in ni prenesla, da bi bil kdo lepši od nje. Stopila je pred čudovito ogledalo, se pogledala vanj in govorila:
» Zrcalce zrcalce na steni povej,
katera najlepša v deželi je tej?«
Tedaj ji je zrcalce odgovorilo:
» Kraljica, ti najlepša si v deželi tej.«
In bila je srečna.
Vendar pa je Sneguljčica rasla in ko je bila stara sedem let, je bila že tako lepa kot jasen dan.
Ko je kraljica spet povprašala svoje zrcalce
» Zrcalce zrcalce na steni povej,
katera najlepša v deželi je tej?«
ji je zrcalce odgovorilo:
» Kraljica , najlepša v deželi si ti,
toda Sneguljčica je tisočkrat lepša kot ti!«
Tedaj se je kraljica prestrašila in od takrat dalje je dekletce sovražila.
TRI KAPLJE KRVI.
Na začetku, ko so bila črna kozmična pra – materije še deviška kot snežna pokrajina, je pogled božanskega spoznanja drsel preko njih. Mati Modrost, Kraljica duš, sedi ob oknu in šiva. Šiva obleko kozmičnega stvarstva. Zakaj ima okno okvir, ki je črn kot ebovina? Okvir, ki okno obkroža in križa v obliki črnega, lesenega križa, ponazarja prasimbol žrtvovanja. Medtem ko Mati Modrosti gleda v snežno pokrajino večnosti, oplazi njen pogled črni okvir, les v obliki križa in prepozna globok smisel. To je kot » vbod v prst«. Tri kaplje krvi padejo v sneg.
» Tri kaplje krvi v snegu« - prastara misterijska slika, simbol Grala. V nje prepoznamo trojno samožrtvovanje božjih sinov, ki si ves čas prizadevajo, da bi padlemu stvarstvu približali božanski misterij.
Mati Modrosti pri pogledu na » tri kaplje krvi v snegu » misli, želi in ustvari svoje stvarstvo: popolno » človeško dušo«. Opremljena je s tremi božanskimi močmi: bela kot sneg, rdeča kot kri in črna kot ebovina.
Človeška duša bi morala čista in deviška sijati v Svetlobi Modrosti. Prežeta bi morala biti s sončno krvjo Univerzalnega Kristusovega Duha. Udejanjiti bi morala skrivnost samožrtvovanja.
Vsi sinovi iz božanskega sveta,ki se potopijo do zemeljske sfere človeštva, da bi prinesli Živo Besedo, so opremljeni s temi sposobnostmi: z modrostjo, ljubeznijo in pripravljenostjo na žrtvovanje. Misterij Grala je torej star prav toliko kot svet. Njegove sledove lahko najdemo v vseh kulturnih krogih. Pravljica o Sneguljčici je pristna gralska pravljica s podobami , na katere naletimo tudi v perzijskem prostoru, pri Manihejcih ali Parsivalovih pripovedkah.
KRALJICA MAČEHA
Ko je bila popolna človeška duša – » Sneguljčica » - ustvarjena, » je kraljica umrla » Pred mnogimi mnogimi mnogimi časi se je v našem človeštvu izgubilo znanje o božanski pra – modrosti. Kot da bi se potopilo v kozmični tragediji, v dejanju luciferskih angelov, ki so se ločili od Univerzalnega Duha in ustvarili lasten svet, JAZ – svet.
Na mesto stare kraljice, Matere Modrosti , je stopila ponosna, naduta kraljica, Mati Samovolja, sila strjevanja, kraljica mačeha. Svojemu kraljestvu ne kraljuje s tremi božanskimi zmožnostmi, ampak s samovoljnimi silami greha. Ker smo ljudje povezani s kozmičnim dejanjem padca v greh , ta sila strjevanja kraljuje nad našim JAZ – bitjem in s to silo si hočemo podrediti tudi druge. V naši notranjosti pa še vedno nosimo skriti izvorni princip stvarstva Matere Modrosti trojno popolno dušo – »Sneguljčico ».
Dokler je božansko seme v nas latentno in spi, pripadamo z našo JAZ – naravo, z mesom in krvjo, mačehovski sili tega sveta. V njej se popolnoma izgubljamo. Ne sprašujemo se, od kot prihajamo, zakaj smo tu in kam gremo. V kozmosu in mikrokozmosu pa obstaja neka vrsta svetovne vesti. Je kot zrcalo, v katerega se od časa do časa pogleda naše bitje. Tako v ogledalu svetovne vesti opazujemo naš pametni , kultivirani, poslušni JAZ in v naši zavesti odseva odgovor:
» Kraljica, najlepša v deželi si ti.«
S tem smo zadovoljni. Tako se lahko dogaja mnoga leta, mnogo življenj. Vendar pa se bo kal večnega v vsakem nekoč prebudila. Ko bo človek preživel sedem različnih izkustvenih obdobij, se bo v njem prebudilo višje duševno bitje, božanska iskra. Takrat je » Sneguljčica » v nas stara sedem let. Ko spet vprašamo čudežno ogledalo, nam bo odgovorilo po resnici:
» Kraljica , najlepša v deželi si ti,
toda Sneguljčica je tisočkrat lepša od kot ti!«
Zdaj pa pride do temeljnega konflikta.
Takoj ko višjo dušo v nas začutimo – kot prisluškovanje Glasu Večnosti – se naša JAZ – narava, » kraljica - mačeha » v nas prestraši in zmede. Ne more in noče trpeti tega , da se je v človeku prebudila večna duša. Prestol njene samozavesti se je začel majati. Tako se razvije borba z višjo dušo, ki je » tisočkrat lepša«.
Temeljni spor naše svetovne mačehovske sile s silo duhovne duše se vleče skozi vse kulture in religije in pretresa človeštvo z nasiljem, trpljenjem in zablodami, ne da bi lahko razumeli globje, kozmične povezave.
Posameznik, ki je dovolj zrel in se v njem prebudi višja duša, ima možnost, da popolnoma zavestno preživi in pretrpi spor svoje JAZ – narave s svojo višjo dušo. Tedaj se lahko v lastnem bitju zave napadov kozmične mačehovske sile, ki se bori proti večni duši, kot pomanjšan odsev velikega spora.
Kraljica – mačeha je poklicala k sebi lovca in mu ukazala, naj Sneguljčico v gozdu umori in ji kot dokaz za njeno smrt prinese njena pljuča in jetra. Lovec je Sneguljčico odpeljal v gozd, potem pa se mu je zasmilila in jo je pustil, da je zbežala. Da pa bi zadovoljil kraljico – mačeho, ji je prinesel pljuča in jetra divje svinje. Ona jih je pojedla in mislila, da so bile od Sneguljčice.
SOVRAŽNI STRAH KRALJICE - MAČEHE
Kraljica –mačeha je v sorodu s Herodom, ki je tako bal otroka iz jasli v Betlehemu, da je zato ukazal, naj pomorijo vse novorojence. Trije modreci (kralji) iz vzhodne dežele, ki jih je vodila božanska zvezda , so molili k otročku in mu prinesli dragocena darila: miro – zaklad modrosti duše ( bela kot sneg), kadilo – zaklad samožrtvovanja ( črna kot ebovina) , in zlato – zaklad Univerzalne Ljubezni Duha ( rdeča kot kri).
Tako kot je Kraljica –mačeha uporabila lovca, ki naj bi ubil Sneguljčico , se Jaz - sila hoče umetno obogatiti na račun duše in ji ukrasti zaklade večnosti. JAZ – narava hoče torej » pojesti« » pljuča in jetra« duše, hoče ji torej ukrasti ta pomembna organa za dihanje in vstopna vrata za energetske tokove, da bi si tako podaljšala življenje in istočasno onemogočila delovanje duše. Pri tem pride do izraza temeljni sovražni strah mačehovske sile, ki ga bomo lahko še bolje spoznali v naslednjih treh napadih.
» Lovec« predstavlja človekov razum, katerega lahko gane impulz sočutja. Ta potem ne bo sledil samopotrjevanju mačehovske sile, ampak bo dovolil, da bo duša nepoškodovana pobegnila. » Lovec dovoli Sneguljčici, da pobegne v gozd ». V tem primeru da razum cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. Tako je postal služabnik Večnega.
Sneguljčica je tekla vedno dlje v gozd in divje zveri ji niso storile nič hudega, dokler ni prišla do male hišice, V njej je bilo vse majhno in čisto. Na belo pogrnjeni mizici je stalo sedem krožničkov in kozarčkov in zraven je ležalo sedem žličic , viličic, in nožkov. Ko je Sneguljčica z vsakega krožnička malo pojedla in iz vsakega kozarčka malo popila, je legla v eno od sedmih snežno belo oblečenih posteljic in zaspala.
V hišici je živelo sedem palčkov, ki so v gorah kopali zlato. Ko so se vrnili domov in prižgali sedem malih svetilk, so zagledali Sneguljčico in se zelo razveselili njene lepote. Odslej je Sneguljčica lahko ostala pri sedmih palčkih in je pospravljala hišico, metem ko so oni delali v gorah. Palčki so Sneguljčico opozorili pred kraljico – mačeho; kajti kmalu bo za vse izvedela in bo prišla ter hotela vstopiti.
PALČJA HIŠICA IN SEDEM PALČKOV
Sneguljčica, naša prebujena duša, se reši poskusa umora strani mačehovske sile. S pomočjo našega razuma išče mesto, kjer bi se lahko skrila in bivala v miru. B« Gozdu, kjer so divje živali«, v podzavesti nižjih nagnjenj, se naša » Sneguljčica« ne bo zadrževala. Za » sedmimi gorami« tam, kjer se začenja popolnoma novi svet, najde naše višje duševno bitje skrivnostno bivališče. To je » hišica sedmih palčkov«.
Podoba » hišice sedmih palčkov«, ki je bila tako ponižana in posplošena nima nič opraviti z naravnimi duhovi, palčki in elementarnimi bitji. Prej predstavlja simbolično zgostitev duhovnega jedrnega principa, ki leži skrit v človeku. Upanišade, indijski skrivni nauk, nam posreduje zelo podobno sliko. Tam lahko preberemo:
» V srcu se nahaja mala hišica in v njej majhen prostorček v obliki lotosa. V njem so sonce, mesec in zvezde, v njem so spravljeni vsi svetovi.«
S » hišico sedmih palčkov« je torej opisan duhovni organ, ki ga pri vzhodnih kulturah imenujemo tudi lotos, zakladnica ali jama z dragocenostmi.
Poglejmo pobliže, kaj nam je bilo povedano o opremi » hišice sedmih palčkov ». Takoj se nam bo pojavila mandala, ki je sedem krat sedemkratno strkturirana . Vsaka stvar ustreza enemu aspektu sedemkratne stare zvezdne modrosti, če razvozlamo njeno simboliko. Mar naj bi bilo teh sedem sil le slučajno zbranih okrog središčne točke, bele mize koz okrog oltarja?
- Sedem kozarčkov, napolnjenih z vinom življenja ( Sonce) Duh Ljubezni
- Sedem kozarčkov, napolnjenih s hrano za dušo ( Mesec) Modrost
- Sedem nožkov: sposobnost, nekaj doseči ( Mars) Volja
- Sedem viličic: sposobnost razkrajanja ( Saturn)
- Sedem žličic: sposobnost ustvarjanja in zamišljanja ( Jupiter)
- Sedem belih posteljic: sposobnost harmoniziranja ( Venera)
- Sedem svetilk: sposobnost prepoznavanja ( Merkur)
Zdaj mogoče lahko razumemo, zakaj naša » Sneguljčica« na tem čudovitem mestu lahko najde potrebno hrano, mir in delo. » Sedem palčkov » , ki živijo v tej hišici in » v gorah kopljejo rudo in zlato«, torej tukaj ne predstavlja naravnih duhov. Predstavljajo nadaljnjo prispodobo za sedem pra – starih sposobnosti modrosti v človeškem organizmu, ki so ostale kot čisto majhni , skrčeni preostanki zaklada izkušenj iz kozmične zgodovine človeštva.
Teh » sedem palčkov », ki imajo gotovo kaj opraviti tudi z našimi sedmimi čakrami, učinkuje v človeku še iz prazgodovinskih časov, ko se je v njem prebudila večno duša. Iz skrivnostne » gore » , kjer se nahaja sedem možganskih votlin, izgrebejo včasih na svetlo še drobec zlata, staro zvezdno modrost.
Tako torej naša » Sneguljčica » živi v » hičici sedmih palčkov » in tesno sodeluje s pra – starimi silami modrosti. Tam vzdržuje vse čisto in v redu. Budna je, ko »palčki » spijo in spi, ko » palčki » delajo. Našo višjo dušo je modrost teh sedmih palčkov posvarila. Kajti kmalu bo naša zavistna JAZ – narava, kraljica – mačeha stopila na plan in obiskala našo dušo.
Ko je kraljica – mačeha spet enkrat vprašala svoje zrcalce:
» Zrcalce zrcalce na steni povej,
katera najlepša v deželi je vsej!«
ji je zrcalce odgovorilo:
» Kraljica, najlepša v deželi si ti,
toda Sneguljčica ,
ki je za sedmimi gorami
pri sedmih palčkih
je tisočkrat lepša kot ti.«
Tedaj se je kraljica mačeha prestrašila in je začela razmišljati, kako bi Sneguljčico lahko umorila. Kajti njena zavist ji ni dala miru. Preoblekla se je v staro krošnjarko in je odšla preko sedem gora k sedmim palčkom. Potrkala je na vrata ter zaklicala: » Lepa roba naprodaj! Naprodaj!« In ko je Sneguljčica pokukala ven, ji je pokazala pasove vseh barv. Tedaj je Sneguljčica odpahnila vrata in dovolila starki, da ji vse pokaže. » Opaši se že enkrat tako, kot je treba, ti lepi otrok!« ji je govorila starka. In Sneguljčica , ki ni nič hudega slutila in ji je dovolila, da jo opaše. Starka pa je pas tako močno zategnila, da Sneguljčica ni več mogla dihati in je kot mrtva padla na tla.
Ko je sedem palčkov prišlo domov, so zagledali Sneguljčico, kako leži na tleh, kot bi bila mrtva. Tedaj so hitro preprezali pas, tako da je Sneguljčica lahko spet dihala in je oživela.« Pazi se », so ji dejali. » To ni bil nihče drug kot brezbožna kraljica. Nikogar ne spusti v hišo, če nas ni doma.«
MEHANIZEM MOČI KRALJICE - MAČEHE
Ko začne naša duša v srcu sodelovati z modro sedmero močjo, nastane v nas nekaj popolnoma novega. V našem bitju se razvije nova žariščna točka zavesti. O tem dogodku izve preko ogledala resnice tudi JAZ, kozmična in mikrokozmična kraljica – mačeha. Prestraši se in razmišlja, kako bi dušo lahko uničila. Zamaskira se s poštenostjo in se približa duši, da bi jo s »pasom » do smrti zadrgnila.
Ta » pas » predstavlja prevladujoči mehanizem moči v našem svetu. Misli in občutki so energetski tokovi, ki jih ljudje odpošiljajo. Ti nato krožijo naokrog, iščejo resonanco v podobnem in se spet vrnejo k človeku. Zaprti smo v energetske tokove naših misli in občutij. Zaradi njihovega neomajnega delovanja na človeka, na njegovo čutenje, mišljenja in delovanja v materiji, lahko takšni naraščajoči energetski tokovi v materiji zavzamejo vedno bolj grozljive oblike.
Povzpnejo se do nevidnega astralnega (onostranega) mehanizma samopotrjevanja. Tega » Golema » podžge strah v vsej svoji raznolikosti. Strah je negativna energija, ki drži ljudi ujete kot v nekem magnetnem obroču. In svetovna sila, kozmična – kraljica – mačeha, ki se ničesar ne bolj ne boji kot Univerzalne Sile Duha, uporabi mehanizem strahu – ne le kot orožje proti sovražnim podobam v materiji, ampak predvsem kot orožje proti Duhu.
Poskusimo si enkrat zamisliti človeštvo kot gigantsko kolesje, v katerem vsak človek izpolnjuje svojo nalogo kot majčkeno kolesce. Da kolesje deluje, ne sme stati niti eno kolesce in tudi v nasprotni smeri se ne sme vrteti. Če pa se v nekem človeku prebudi večna duša – pomislimo zdaj na religiozne voditelje – nastane v kolesju nevarnost, da se eno kolesce ne bo več vrtelo v skladu z vsemi drugimi, ampak bo zaradi predaje Univerzalnemu Duhu izpadlo iz mehanizma.
Tako lahko predstavlja delovanje nove duše pri posamezniku za svetovni red veliko nevarnost, ker vpliva na to, da se bodo prebudile večne duše tudi v drugih ljudeh. Svetovni red bo deloval proti novi duši, pri čemer bo ljudi s sredstvi ustrahovanja prisilil k imitaciji duhovne poti. Energetske tokove njihovih misli in občutij bodo s pomočjo čaščenja božanstva tako naravnali, da bo prebujenje večne duše v človeku ustavljeno. Kdor ne bo sledil imitaciji, bo preganjen.
In tako vidimo, kako so v preteklosti oblastniki vedno znova preganjali posameznike ali skupine ljudi in jih skupaj z njihovimi zapisi izkoreninili če jim je uspelo, da so se s svojimi dušami dvignili do Univerzalne Sile Duha. Spomnimo se le zasledovanja prvih kristjanov, različnih gnostičnih tokov, Manihejcev, Bogomilov, Gralskega gibanja, Templarjev, Katarov in drugih skupin, ki so bile v znamenju križa obsojene kot krivoverci in uničene.
S svojo žrtvijo so povzročili, da se je začelo v človeških srcih kliti seme Univerzalne Ljubezni. Vsi, ki so se borili z duhovnim mečem v glavi, niso več nosili minljivega pečata: JAZ SEM – JAZ HOČEM –JAZ MORAM, ampak so imeli v glavi, srcu in na rokah večni pečat: Bog je Ljubezen, Modrost in Življenje. Spoštovali so vsa bitja, nikomur niso povzročali trpljenja, bili so strpni do svojih zasledovalcev in so sevali v nezavedajoče se in bolne nevtralno univerzalno ljubezen. Bili so učitelji, zdravilci in duhovniki v enem. Skozi vse to so dali vedeti, da kolesje svetovne sile ne deluje več tako, kot bi si le-ta želela. Zato so nase pritegnili sovraštvo in strah vladajoče svetovne sile.
PASOVI
Kolektivna in individualna kraljica –mačeha si torej prizadeva, da bi našo večno dušo » Sneguljčico » opasala s pasom strahu in ji tako odvzela dih. S temi mehanizmi negativne energije je opasano vse človeštvo.
Naš svet je skladišče pasov. Obstajajo v vseh kulturah in različnih barvah. Vedno znova določena struktura moči ljudi zapelje v prisilne predstave o svetu in življenju. V srednjem veku so bili tlačanstvo, izkoriščanje in nasilje s strani vladajočih vsakdanji kruh nemočnih.. Stroge dogme, moralno zatiranje, grožnje, s strani peklenskimi kaznimi in grmado so bile sol cerkve. Takšni » pasovi » se imeli trajen vpliv na vzgojo otrok , ki so – opasani vse do duše – te » pasove » prenesli naprej na naslednjo generacijo. Mnogo srednjeveškega je danes izginilo, pasovi sedanjosti imajo drugačne barve.
Dandanes je človek že od malega » opasan » z uspehom, zaslužkom, delom, tekmovalnostjo, imetjem in z odkritim egoizmom. Za JAZ – ljudi je vse to čisto normalno in smiselno, saj lahko le tako delujejo v skladu z vladajočim redom.
Vendar pa JAZ – človek vse to dela tudi svoji duši. Jemlje ji dih s svojimi egoističnimi predstavami , tako da » pade kot mrtva na tla ». Ne more uspevati, če jo hoče JAZ prisiliti v shemo sveta.
Če dobro pogledamo , bomo videli, da človeštvo še nikdar prej ni bilo duhovno tako revno. Človeka njegove lastne prisilne predstave ženejo v določeno smer, ki duši jemlje dih. Če bi človek spregledal moderni pas našega tehničnega perfekcionizma , ki vodi v duševno in telesno bolehnost, bi morda vse to lahko zaustavil. Vendar pa bi tedaj moral prepoznati, da klasični » pasovi » kot so zavist, ljubosumje, častihlepje, nezaupanje, lakomnost, sovraštvo itd., držijo skupaj celotni mehanizem moči že os padca človeka dalje.
Se človek lahko osvobodi vseh teh » pasov«?
V pravljici izvemo, da je sedem palčkov, ko so našli Sneguljčico kot mrtvo ležati na tleh, hitro prerezalo pasove, tako da je lahko spet dihala in je oživela.
Kaj to pomeni?
»Sedem palčkov » predstavlja, kot smo že omenili, prastaro sedemkratno modrost v nas, s katero lahko razpoznavamo, razlikujemo in rešujemo. Kar iz svoje notranjosti resnično prepoznamo ko » pas », to lahko tudi » prerežemo » in » se rešimo ». To delo nam ne bo prihranjeno. Delovati moramo torej s sedemkratnim prepoznavanjem od znotraj navzven, postati moramo notranje aktivni, da bo naša duša spet lahko prejela dih večnosti in bo oživela.
Potem bomo svoji duši iz svoje notranjosti dejali: » Pazi se brezbožne kraljice! Ne dovoli več, da bodo egoistični mehanizmi moči prodrli do področja duše.
Ko je kraljica – mačeha prišla domov in spet povprašala svoje zrcalce, ji je odgovorilo:
» Kraljica, najlepša v deželi si ti,
toda Sneguljčica,
ki je za sedmimi gorami
pri sedmih palčkih
je tisočkrat lepša kot ti !«
Tedaj se ji je srce kar stisnilo od strahu. Potem je s pomočjo svojega čarovniškega znanja naredila strupen glavnik. Spet se je preoblekla v staro ženico in odšla preko sedmih gora do sedmih palčkov. Tam je potrkala na vrata in zaklicala: »Dobra roba naprodaj! Naprodaj!« Ko je Sneguljčica pogledala ven, ji je dejala starka:« Dovoli, da te enkrat počešem, kot se spodobi!« Sneguljčica ni nič hudega slutila in se je prepustila starki. Toda takoj, ko je ta glavnik zasadila v lase, je začel delovati strup in Sneguljčica je kot mrtva padla na tla. »Ti izmeček lepote! Zdaj je po tebi!« je dejala starka in odšla.
Ko je sedem palčkov prišlo domov in so našli Sneguljčico kot mrtvo ležati na tleh, so jo preiskali in našli zastrupljeni glavnik. Takoj ko so ga odstranili, je Sneguljčica spet prišla k sebi. Tedaj so jo palčki spet opozorili, naj bo previdna in naj nikomur ne odpre vrat.
STRUPENI GLAVNIK
Jaz ali ne – jaz, to je za našo samoobrambo vprašanje, ki nas sili k izdelavi novega orožja proti Univerzalnemu Duhu, če staro orožje ni več učinkovito.
»Pasovi strahu » prizadenejo predvsem dihalno polje in srčni center, » strupeni glavnik« kot podoba intelekta škoduje bolj zaznavnim in zavestnim organom v glavi.
V toku stoletij se je predvsem zahodni človek vse bolj izoliral v svoje razumsko razmišljanje in preračunavanje. Strah pred višjimi duhovnimi impulzi ga je privedel do tega, da se je skril za svojim intelektom in v možganih proti duhu zgradil jaz iz naravne znanost. Danes mora človek prenašati posledice tega enostranskega razvoja v obliki nenormalne uporabe intelekta. » Strupeni glavnik » enostranskega treninga možganov nam je podaril tri spačke: intelektualizem, materializem in funkcionalizem. Vse vrste delnih znanj in informacij, ki izhajajo iz njih, je treba oceniti kot pomanjkljive, celo usodne, ker jim manjka notranja celovita podoba.
Na koncu takšnega napačnega razvoja je abnormalnost, blaznost. Človeške emocije se ob takšnem razvoju skrčijo na faktor preračunavanja ugodja in neugodja. Intuicija srca – Sneguljčice » - leži bolna, in njena ostvarjena povezava med čutenjem in mišljenjem je pretrgana. Med srcem in glavo zija prepad.
Tako je človek s svojim intelektom postal žrtev » strupenega glavnika« kraljice – mačehe. Mar ni kljub temu, da vidi- slep in kljub temu, da sliši – gluh?
Genialne pridobitve moderne znanosti, ki so sprva žele strmenje in ponos, so se človeškemu vajencu čarovništva izmuznile kot osamosvojeni mehanizmi moči, katerih destruktivnega konca ne moremo nadzorovati. Kaže se tudi, da vse, kar je bilo razvito za vzdrževanje, izboljšanje in obrambo življenja le s strani intelekta, vodi do uničenja življenja v naravnih kraljestvih ali pa škoduje telesnemu in duševnemu zdravju človeka. Elementarno bogastvo; zrak,voda in zemlja je bolno, prav tako tudi človek sam.
Pa naj si človek s svojo glavo izmisli karkoli, da bi s tem premagal svojega nasprotnika, se njegovo lastno orožje kot bumerang obrne proti njemu. Samemu sebi je nasprotnik. Češe se s » strupenim glavnikom » in tega sploh ne opazi.
Dotaknimo se s tem v zvezi naše genialne računalniške tehnike. Z globalno vodenim računalniškim sistemom bi se lahko uresničil prastari svetovni načrt globalno tehno – teo- kracija. Vsa ljudstva in skupine ljudi bi bilo mogoče voditi iz ene svetovne centrale moči. Vse bi se dalo ugotoviti preko banke podatkov, nič in nihče se ne bi mogel izmuzniti jeklenemu prijemu centralne moči. Mehanizem v kolesju bi bil popoln. Cena za ta novi svetovni red bi bila človeška duša. Človek bi jo, tako kot se temu reče v nekaterih pravljicah, prodal hudiču. Vendar pa ta hudič ne sedi kjerkoli zunaj, sedi tudi v nas samih. Z našim JAZ –om smo ujeti v njegov mehanizem moči. Naš JAZ je preklopno mesto.
Višji razvoj duše stoji na poti vladajočemu svetovnemu redu, zato vsadi človeku » zastrupljen glavnik« že v zgodnji mladosti. Glave otrok in mladine polni s poplavo informacij, tako da ni prostora za harmoničen razvoj duše ( kot je bilo to npr. mogoče v šolah Platona in Pitagore). Vse je ubrano na določene informacijske programe, ki jačajo mehanizem moč in slabijo moč duše v človeku. Tako torej lahko razumemo, zakaj šolski in izobraževalni sistemi ne presežejo določene meje.
V srednjem veku je bilo mišljenje prednost, ki je bila iz varnostnih razlogov prepuščena višjim slojem. . Le geniji ali prebujene duše so šli preko tega in sprejeli posledice. Kdor je izrazil svoje misli, ki so nasprotovale kolesju, je moral računati na grmado.
Takšnih metod dandanes na srečo ni več.
Današnje metode svoj cilj dosežejo nevidno, na globalnem nivoju. Skrijejo se za omamo ali izčrpanemu in osamljenemu človeku odklonijo misli, z namenom, da bi uničili dušo. Milijoni mladostnikov se npr. nevede spustijo » česati« okultni » mačehovski sili » z zvočnimi ritmi , ki uničujejo finejše slušne živce, otopijo občutljive organe zavesti in izpraznijo vitalni sistem. Milijoni ljudi vseh starosti se puste » česati » dan za dnem s poplavo slik iz masovnih madijev, dokler ne postanejo tudi finejši vidni živci otopeli in postane sedež zavesti neobčutljiv za višje impulze.
Človek je programiran za daleč nižji nivo zavesti. Odgovoriti zna na vsa nepomembna vprašanja, izpusti pa se vprašanje o smislu njegove eksistence. Izgubi vsak interes za samorazvoj. Njegovi višji organi zavesti degenerirajo. Kakšne namene ima s človekom v tej povezavi genska tehnologija lahko kot krono človeške neumnosti le slutimo. Mnogi ljudje slutijo, da se pripravlja kar se da negativne stvari, vendar je le malo takšnih, k vedo, da korenine vsega zla lahko in morajo odstraniti le v nas samih in ne izven nas.
Neštevilni ljudje dandanes iščejo izhod na širokem polju ezoterike. V kupu sena je težko odkriti bisere. Mačehovska sila je opremila labirint ezoterike z mnogimi vrati, ki obljubljajo JAZ –u zveličanje in nebesa, na žalost pa se – pogosto prepozno – pokažejo za pasti duše. Veliko zmoto, da se zveličanje najde v onostranstvu , se navadno spregledu šele po mnogih, trpljenja polnih izkušnjah. V kraljestvu umrlih je zabloda še bolj komplicirana kot v materiji, vendar pa se pojavne oblike prej ali slej spet razgradijo in njihova jedra iščejo v tostranstvu novo možnost za inkarnacijo. Kolo rojstev in smrti se neštetokrat obrne, preden človek najde vrata k božanskemu Duhu v lastnem srcu.
Tedaj stopi na pot duša, ki jo opisuje naša pravljica. Začuti velik spor, zavesti spor s » kraljico - mačeho ». Kako se lahko reši » strupenega glavnika » in spet oživi svojo dušo?
V pravljici je sedem palčkov našlo strupeni glavnik in ga odstranilo, tako da je » Sneguljčica » spet prišla k sebi. Tu nam je spet dano na znanje, da moramo z našimi sedemkratnimi starimi močmi modrosti začeti s praktičnim, notranjim delom in tako » odstraniti » » strupeni glavnik ».
In kako naj bi takšno osvobajajoče delo prepoznavanja izgledalo?
Spomnimo se na sedemkratno zvezdo modrosti v palčji hišici. Poskusimo vsako od sedmih delujočih sil zajeti v vprašanje, ki bi si ga lahko postavili v premislek.
Posamezna vprašanja bi lahko takole postavili:
1. So moje misli usmerjene na Duha Ljubezni? (Sonce)
2. Prihajajo moja občutja iz modrosti duše? (Mesec)
3. Se moja volja neomajno podreja Volji Večnega? (Mars)
4. So moja dejanja zdravilna za vse? (Jupiter)
5. Dopuščam, da se moje minljivo življenje popolnoma prepoji z nemiljivim ? (Saturn)
6. Iščejo moja čutila harmonijo z Večnim? (Venera)
7. Je usmerjeno moje bitje k prepoznavanju ene resnice? (Merkur)
V trenutku, ko v pozitivnem soglasju s temi sedmimi vprašanju, opravimo delo sedmih palčkov: prerežemo pas in izvlečemo strupeni glavnik. Sneguljčica lahko spet diha.
Doma se je kraljica – mačeha spet postavila pred ogledalo in dejala:
» Zrcalce, zrcalce na steni povej,
katera najlepša v deželi je vsej«
In zrcalce je odgovorilo tako kot prej:
» Kraljica, najlepša v deželi si ti,
toda Sneguljčica,
ki je za sedmimi gorami pri sedmih palčkih
je tisočkrat lepša kot si ti!«
Ko je to slišala, se je kar stresla od besa. » Sneguljčica » mora umreti, pa če bi me stalo življenje!, je zaklicala. Šla je v skrito kamro in naredila strupeno jabolko. Izgledalo je tako lepo belo z rdečimi lici, da so človeku kar sline pocedile. Preoblekla se je v kmetico in odšla čez sedem gora k sedmim palčkom. Potrkale je in Sneguljčica je skozi okno pomolila glavo in rekla: » Nikogar ne smem spustiti v hišo.»
»Saj ni nič narobe«, je rekla kmetica. » Podariti ti hočem le eno jabolko.« Da bi Sneguljčico zavedla, je jabolko prerezala na pol in zagrizla v tisto polovico, ki ni bila zastrupljena. Sneguljčica si je zaželela jabolko in ko je videla, da ga kmetica je, je še sama ugriznila. Toda takoj ko je zagrizla , je padla mrtva po tleh. » Bela kot sneg, rdeča kot kri, črna kot ebovina!« je zaklicala kraljica – mačeha. » Tokrat te palčki ne bodo več mogli oživiti.«
STRUPENO JABOLKO
Ko mačehovska sila skozi eterično ogledalo ugotovi, da se lahko višja duša s pomočjo sedemkratnega razločevanja človeka spet prebudi iz smrti zaradi »pasu« in » strupenega glavnika », preide na temeljni uničevalni udarec. » Sneguljčica mora umreti, pa če me naj bi to stalo življenje!«
Kdor se zave kozmičnih povezav bo razumel, da stoji naša sedanjost v znamenju » strupenega jabolka kraljice – mačehe.«
Jabolko s svojima polovicama iz dobrega in slabega, ki je že v raju viselo na drevesu spoznanja dobrega in zla, je danes postalo primer za koncentracijo vsega grešnega iz človeške preteklosti. To je » sadež smrti«, ki na vseh življenjskih področjih sili človeka v materializacijo in dematerizacijo.
Človek, k je nekoč z glavo in srcem – z Adamom in – Evo- poslal luciferskega angela, ko se je ločil od Boga, mora od tedaj dalje živeti ločeni protislovnosti in grehu. Toda vse, kar mislimo, občutimo ali delamo, se kot sen dvigne in rodi dobre in slabe sadove. In tako lahko razumemo, da predstavlja jabolko kraljice – mačehe na svoji strupeni stani naš izvirni greh, strup naše grešne narave, na svoji nestrupeni strani pa videz dobrega in prevaro.
Jabolko kraljice – mačehe je simbol kraljestva JAZ- a. Strup tega jabolka ima neštevilne aspekte. Vsak človek pozna mnoge sledove tega strupa v svetu in v sebi, tudi v svojem miselnem in čutnem življenju. Ob koncu nekega časovnega obdobja se mora kot rezultat naravnih zakonov, ves potencial naše nesmiselnosti in pokvarjenosti zbrati v » sadežu smrti«.
Posebej naj omenimo en vidik zastrupljenega jabolka: droge. Hrepenenje ljudi po uresničenju višjih idealov mačehovske sile vedno omami z drogami v najširšem smislu. Tako postane človek od omamljenega hrepenenja in ponavljajočega se brezuspešnega iskanja » zasvojenosti ». Da bi držali ljudi v nevednosti in odvisnosti in ohranili vladajoč sistem, so bile droge že od nekdaj pomemben sestavni del sistema.
Brez uživanja npr. alkohola ali nikotina bi obstajala za svetovno silo velika nevarnost, da bi se človekova višja duša prebudila in bi se človek obrnil k Večnemu. Zato so te droge, pa čeprav uničujejo človeški organizem, državno legalizirana dobičkonosna praksa.
Velike bolezni časa npr. rak, ki pogosto izbruhnejo prav v organih, ki so bili poškodovani z drogami, imajo svoje globje vzroke v osnovni disonanci v človeku samem. Razkorak med potrebami duše in brezdušno življenjsko realnostjo je pogosto prevelik. Zato odpovedo naravne celične informacije. Veliko bolezni bi lahko ozdravili pri njihovem izvoru, če bi človek prepoznal osnovni konflikt v sebi in bi rešil tako, da bi se obrnil k svojemu notranjemu namenu.
Obolevanje, zastrupljevanje in sevanje tako v človeku kot v naravi, je sadež našega izvornega greha in upodobljeno v » zastrupljenem jabolku kraljice – mačehe«. Vsi smo prizadeti zaradi delovanja našega izvirnega greha. Zaradi nepoznavanja kozmičnih povezav je velik del človeštva žrtev tega » strupenega jabolka ». Človek ne ve ničesar o božanski iskri v srcu, o nesmrtnem duševnem bitju, ki hoče biti osvobojeno, čeprav je bilo to znanje v vseh časih posredovano človeštvu od glasnikov Duha. Skrito je v bistvu vseh religij.
V pravljici na skrivnosten način izvemo, kako lahko človek na svoji poti reši svojo dušo pred smrtonosnimi posledicami izvirnega greha, pred » smrtjo zaradi strupenega jabolka«. » Kdor hoče obdržati svoje življenje, ga bo izgubil. Kdor ga je pripravljen zaradi mene izgubiti, ga bo rešil«, pravi Duh v govorici Evangelija.
Ko so palčki prišli domov, so našli ležati Sneguljčico...
RAZREŠITEV VELIKEGA KONFLIKTA. 
