Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Slovenija-Gospodarska-Kriza

Vse najboljše, Slovenija petek, 29. julij 2011 @ 05:02 CEST Uporabnik: Pozitivke Piše: Bern Jurečič v novi številki Karme plus "Naša jih ima pa že dvajset!" Če bi tako rekli za svojo hčer, potem bi s tem mislili na moderno, malo bojevito in malo čudaško mladenko, ki se je šele nedavno izkopala iz pubertete, a ji že lahko pripisujemo en kanec modrosti, odločnosti in odgovornosti. Astrološko gledano bi tu že lahko naleteli na razlike – ali pa težave. Na primer hčerka z močnim Rakom ali Ribo bi znala biti zasanjana ali idealistična ali pa preveč navezana na starše, brez katerih se ne bi znala odločiti niti za barvo šminke, kaka močna Vodnarka pa bi nam za svoj dvajseti rojstni dan že poslala kartico iz Mozambika ali Tajske, kjer je pravkar stekel njen novi biznis. Oh, ti otroci! Toda tokrat ne bomo govorili o te vrste slavljenki, ampak o državi, ustanovljeni pred točno dvajsetimi leti, proglašeni na 25. junija dan ob natanko 20. uri in 37 minut. Če pogledamo njen današnji položaj, lahko kislo rečemo, da smo od tega otroka pričakovali veliko, ampak da z njo dogaja nekaj podobnega kot v stari ljudski modrosti "Majhen otrok, majhne težave – velik otrok, velike težave". Če se običajni otrok s puberteto in tudi krizo identitete praviloma sreča precej prej, v kateri od faz pubertete, potem moramo za našo slavljenko kislo priznati, da še ni videti, da bi se ji leta kaj poznala. Vse pri njej poteka zelo počasi, in če k temu pritegnemo poznavanje astrologije, se niti ne bomo čudili – naša mladenka je rojena v znamenju Raka in v podznaku Kozoroga, ki pa sta oba na repu hitrosti, kar se astroloških znamenj tiče. Kakega prehitevanja torej ni pričakovati. Ker pa nas zanima, kako se bo dekle razvijalo naprej, poglejmo v zvezde še malo bolje. "DELI IN VLADAJ" MODERNEGA ČASA Če je bilo blizu časa rojstva rečeno, da "bomo šli skozi vse faze razvoja in nam ne bo nič prihranjenega" (kar je tedaj izjavil ameriški diplomat), potem se moramo po dvajsetih letih kar strinjati. Tudi če nas kak trenutek še popade sentiment do te države, pa moramo vseeno priznati, da smo trenutno v nekoliko pozni fazi "deli in vladaj" – princip nas pravzaprav še vedno mika, saj nekaterim še vedno nosi denarce ali druge koristi, pa vendar neizpodbitno kaže, da se to ni obneslo in da smo s tem načinom samoupravljanja precej zavozili. Še več, zadnjega pol desetletja smo se "deli in vladaj" šli celo tako neposredno, da smo celo državo razdelili v majhne vrtičke, kjer se stotine ljudi uči upravljanja in vladanja. To niti ne bi bilo toliko problematično, če ne bi toliko stalo – vse to mora nekdo hraniti in plačevati. A vazali so vedno veliko stali, le s pametno vladavino je bilo mogoče od njih dobiti več koristi kot pa imeti z njimi stroškov, opravkov in tudi strahov … Položaj sicer ni tako hudo ireverzibilen kot na primer tlačenje zobne paste nazaj v tubo, a vseeno ni videti korenjaka, ki bi te iste – po možnosti tudi medsebojno malo skregane – občine spet spravil v bolj smiselne celote, ki bi bile bolj učinkovite, ob tem pa cenejše. Vse preveč županj in županov bi se moralo spet vrniti med trgovce, uslužbence, davkarje in druge vloge ter poklice, ki so jih opravljali pred ustoličenjem, to pa pomeni prevelik odpor, da bi se tega kdo sploh lotil. Druga težava je v denarju, kajpak. Kajti denar je gonilo vsega, sveta vladar. Ker ga ni, država poskuša najti načine, kako priti do njega, privarčevati, obrniti, oplemenititi, preživeti. S te strani jo lahko razumemo, a so tudi druge strani. Čas, v katerem živimo, oblasti ni naklonjen. Namreč, floskula, da "oblast krade", se hitro lahko razširi v spoznanje, da to počne vsaka oblast, saj ima za to možnost, vprašanje je le, koliko se to opazi ali ne. In za našo trenutno garnituro res lahko rečemo, da je nerodna, saj vse vidimo in vemo. Čas ima pri tem prste vmes tako, da je dandanes informatika nekaj čisto drugega kot v zlatih socialističnih časih, ko se je počelo marsikaj, pa tega nikoli nismo izvedeli in tudi ne bomo; ni nam bilo nič težje zaradi tega, ne lažje. Če ne vidiš, ne boli – in smo mirno hodili na delo, vzgajali otroke, gradili hiše. A ker lahko veliko več vidimo in izvemo, je državi težko reči, če pa "vemo", da so odcureli ogromni denarji, veliko večji od lukenj, ki jih je danes treba mašiti. Če bi se to zgodilo kar naenkrat, bi vsi skočili pokonci, od vsepovsod bi deževale zahteve po poiskanju krivca in primerni kazni. A zgodi se nič. Nič? Ne, saj smo se v dvajsetih letih nove države počasi in neopazno kar dobro navzeli miselnosti, da če kje kaj "izgine", ni nič nenavadnega. Še več, če kaj izgine v državnem žepu, lahko tudi v mojem – simbioza, ki izvrstno deluje, dokler smo vsi mirni in tiho ter dokler je še kaj denarja kje … Kajti, da neko podjetje ne izplača prispevkov za delavce, smo prvič izvedeli v žalostnem primeru Litostroja – že sto let je od tedaj! A za čudo, namesto da bi se država na tem primeru kaj naučila in se primerno zaščitila (recimo z ustrezno zakonodajo), dandanes vidimo, da je takšno izigravanje postalo že kar praksa. Rekli bomo, da pravna država ne deluje – in ne bomo zgrešili veliko. Lovljenje prekrškarjev in kurjih tatov nima ugodnega psihološkega učinka pri narodu – prinaša namreč apatijo, razočaranje in seveda vse prej kot državljansko pokornost. In ko bomo pri tem (primerov je pa nešteto) rekli, da imamo državo dvojnih meril, tudi ne bomo zgrešili – Slovenija je rojena v znamenju Raka, zanj pa so zelo značilna prav dvojna merila. (Poglejmo čez Alpe: tudi ZDA so bile rojene v Raku, pa pri njih dvojna merila niso nič manjša kot pri nas, kvečjemu veliko večja. Ker je pri njih itak vse lahko samo veliko. Tudi krivice ali pa razlike, denimo.) KAJ SPLOH ŠE SPOŠTUJEMO IN KOGA Ko gledamo takole s časovne distance, je mogoče opaziti marsikaj takega, kar nam je bilo skrito. Recimo nekaj novejšega: ko je bil evro vpeljan v Nemčijo, je kmalu kava namesto ene marke stala en evro, kar je 100 % podražitev. Pri nas smo o tem slišali na televiziji, preden smo evro dobili tudi sami. Danes lahko na internetu najdemo vse vrste podatkov o gibanju cen in niti niso alarmantni, a kljub vsemu je tudi pri nas sedaj kava "en evro", bila pa je "eno marko". (Kava je pri tem samo primer, morda celo ne najboljši.) Če pogledamo precej dlje, potem se nam socializem ne zdi več tako grozen, vsaj tako bi lahko sodili po številnih izjavah prebivalcev, ko jih v objektiv na kaki ulici ulovijo kamere. Zaradi časovne distance je mogoče narediti veliko primerjav in prenekatera kar dobro drži vodo. Recimo ta, da je nekdaj neka oseba (ali organ) odločil o neki zadevi in tako je potem tudi bilo. Danes se ob takih primerih srečujemo s podajanjem vročega kostanja iz rok v roke in nihče ga ne bi rad zadržal. Na koncu so vpleteni vsi nivoji sodstva in najvišje sodišče, ustavno, se mora braniti s predpisi, da ne bi rabilo razsojati dobesedno o vsem. Le tisti najvišji sodni oblasti smo nekako še pripravljeni zaupati, pa še to več ali manj samo zaradi tega, ker nad njo ni več nikogar, ki bi razsodil. To pa prinese več izpeljav. Ena med njimi je, da se Slovenci (že itak znani po pravdarstvu) nismo pripravljeni ukloniti sodišču, torej mnenju oblasti. Če bi sodili po tradicionalnih oznakah, veljavnih za naš narod, naj bi bili pripravljeni sprejeti sodbo, ukaz in navodila, pa jih ne. Kar pa ne drži zelo dolgo. Le nekaj desetletij sobivanja z narodi, ki so znani po tem, da pri njih nič ne velja tako, kakor je bilo rečeno, je Slovencem zadostovalo, da so to "disciplino" razvili v pravo znanost. Tako smo zdaj čudna mešanica, nekak križanec med socializmom (v katerem smo dobro plavali), kapitalizmom (ki nas spričo denarja in drugih ugodnosti, ki jih obeta, zelo privlači) in balkansko miselnostjo. Še več, opaziti je vsakršno odsotnost odgovornosti. Če je prej kdo želel postaviti vijolično hišo sredi travnika, mu je "oblast" (kdorkoli je že to bil) rekla, da tega ne dovoli, in stvar je bila zaključena. Dandanes mora tak graditelj samo dobro poznati predpise (ki jih je toliko, da se prepletajo in pogosto celo izključujejo), spretno veslati med tistimi, ki naj bi odločali, pa tega ne bi radi, in biti ob tem še dovolj prodoren (beri: nesramen), pa bo vijolična hiša seveda stala ravno tam – na sredi travnika. In če se bo tudi kdo oglasil, da to ni v redu, se bo to (prvič) zgodilo post festum, torej ko bo hiša že tam, poleg tega pa se bo (drugič) mogoče okoli tega spričo pravnih sredstev natezati toliko časa, da bo na koncu pravda jasna in hiša bo ostala. Pravzaprav bi lahko rekli, da se je znotraj telesa (države; vse do nižjih nivojev, posameznika) izmikanje odgovornosti spontano (!) razvilo v sistem, bolj zapleten in delujoč bolj kot kakršna koli hobotnica iz mafijskih zgodb. In ker ni nikogar, ki bi to usmerjal, je tudi velika dilema, kako se lotiti tega. In kdo drži v rokah meč, ki bi to presekal. Ponekod imajo za take reči predsednika. Pri nas smo ga zreducirali na prijaznega moža, ki si tu in tam sme dovoliti požugati s prstom. Vse povedano pa je pogojeno še z eno posebnostjo, in to je naša majhnost. Tako majhni smo, da se vse izve. Zato vemo, da je sosed denar v žep stisnil županu, ki pa je bratranec naše tete, njen mož pa je zaposlen tam in se je tudi že okoristil. S sosedovimi uslugami, kajpak, a le v primeru če je krog res tako majhen. A ker ni, je vpleteno vse, kar leze in gre, in nihče ne bo s prstom pokazal na nikogar, kajti nekdo četrti tam zadaj lahko s prstom pokaže tudi nanj. Vrana vrani ne izkljuje oči. Kako torej priti do tega, da bi v naših kozarcih končno enkrat pili čisto vino) Je to sploh mogoče? VROČE POLETJE IN JASNEJŠA POMLAD Na prvi pogled se ne zdi mogoče, a če pogledamo skozi "zvezde", bo marsikaj jasneje. Slovenija je rojena v znamenju Raka, njeno Sonce pa je v sedmi astrološki hiši, "hiši drugih". To pomeni, da kakor drugi, tako mi. (V dvajsetih letih smo to izkusili že večkrat.) Lahko bi tudi rekli, kakor (in ko) se bodo izkopali drugi, se bomo tudi mi. Za Nemce že pravijo, da so ven "iz tahudega", in ker gre za našega največjega zunajtrgovinskega partnerja, ni vrag, da ne bi uspelo tudi nam. OK, malo bi le morali prej počistiti po lastnih omarah (zdrahe), pa bi šlo še lažje. A poglejmo, kako kaže, da se bo to začelo dogajati in kdaj. Dva popolna lunina mrka, tisti koncem decembra lani in zadnji iz sredine junija, sta nakazala, da je Slovenija na veliki prelomnici. Zlasti decembrski mrk je bil "zgovoren", saj se je dopolnil natančno eno stopinjo od ascendenta RS (ki ponazarja "jaz", identiteto države), njegova lunarna zanka je stala naravnost naproti Soncu RS ("karmični dogodki"), njegov Saturn pa je bil vpleten v polovico planetov iz karte RS. Saturn med drugim prinaša zavore, slabšanje, omejitve ter odpovedovanje, a ker so ga nedolgo nazaj še imenovali "veliki učitelj", prinaša tudi lekcije, ki jih je treba opraviti. Ker opažamo, kaj vse pri nas ne deluje prav, smemo reči, da njegovih lekcije ne manjka. In da je še veliko tistega, kar je treba postoriti, če naj v bodoče ne bi več bilo tako. Junijski mrk ni tako neugodne, vendar pa je s karto Slovenije še vedno precej prepleten. Najtočnejši aspekt (ki se je medtem že dovršil, izpolnil), je bil Neptunov sekstil k ascendentu – razočaranje nad vsem ali pa misel "a smo res že tako nizko". In ker Neptun govori o izginjanju, trohnenju – naša vlada ni padla, ampak odmira in obenem pravi, da ne odmira, čisto po Neptunovo! Temu sledi Uranov kvadrat k Soncu, ta pa prinaša upor proti avtoriteti, zato bodo poletni meseci vroči, na ulicah bo slišati in videti marsikaj. Naslednji je na vrsti Merkurjev blagodejni aspekt z MC, kar pa lahko naravnost tolmačimo kot "sprememba oblasti ali pa v oblasti". Oba lunina mrka sta bila dolga po uro in skoraj tričetrt, in v toliko časa, šteto tokrat v letih, se morajo po starih učenjih ti potenciali izpolniti. Sedimo in opazujmo. Omenimo še nekaj premikov, povezanih s Slovenijo, in sicer najprej Uranov obrat v direktno smer 10. decembra, ki je v kvadratu z ascendentom države, kar bo prineslo ali preobrat v imidžu ali pa velika notranja trenja, tokrat v konstruktivni smeri, saj naj bi neki stari vzorci odšli v zgodovino. (Mrk istega dne bo to dogajanje samo poglobil.) 20. januarja bo Saturn stopil v našo deseto hišo ("resnost, treznost oblasti"), a se bo kmalu obrnil in vrnil v deveto hišo, hišo prava, ker bo spoznal, da je tam še veliko preveč dela, da bi lahko odšel naprej. Bolj ugoden je premik progresirane Lune sredi februarja v to isto deveto hišo, kar pa nam bo končno prineslo občutek, da smo iz zakrčenosti ("teme") končno vstopili v razbremenjenost ("svetlobo"). Od tu dalje bodo dnevi lažji, prihodnost manj črna. Bi se to lahko zgodilo prej ali na lažji način? Vsekakor. Toda pojav je enak kot pri svetovni ekonomski krizi, ki je bila najavljena desetletje vnaprej in več, pa se vseeno zgodila točno tedaj, kot je bilo napovedano. Žal. Zgodovina nima smisla, če se iz nje ne naučimo ničesar. Torej sedimo in se učimo! Komentarji (1) www.pozitivke.net