Piše:Tatjana Svete v novih Misterijih www.misteriji.si

Rešitev: industrijska konoplja skupaj z glivami
Celjska kotlina je močno onesnažena s cinkom in kadmijem zaradi Cinkarne Celje, talilnice cinkove rude, ki je obratovala od sredine devetnajstega stoletja; v zrak je spustila kakih tisoč sedemsto ton cinka in devet ton kadmija. Sledove težkih kovin je mogoče najti naokrog po Celjski kotlini od sedem do dvajset kilometrov okoli cinkarne.

Odvisno od vetrov. Kovine so v zemlji in seveda tudi v rastlinah. Te jedo ljudje in živali. Tudi v gobah iz okoliških gozdov so težke kovine in zato niso primerne za hrano. Z gobami, odvisno od vrste in rastišča, hitro dosežemo maksimalno letno dozo vnosa težkih kovin, predvsem zelo nevarnega kadmija, opozarja naš sogovornik Janez Gorenšek*:

»Predvsem so nezdravi podzemni plodovi, ki so rasli v onesnaženi prsti. Težke kovine se nabirajo v krompirju, korenju in kolerabi. Vprašljive so tudi predvsem križnice, ki imajo hiperakumulacijske lastnosti. Še bolj škodljivi od cinka, če jih zaužijemo v zelenjavi, so kadmij, svinec in arzen, ki so bili prisotni v rudi, ki so jo pražili in so bili stranski onesnaževalci pri proizvodnji cinka. Vnos je problematičen tudi z navadnim regratom ter počasi rastočo zelenjavo, v katero preidejo te težke kovine, še posebej intenzivno v glinastih in kislih tleh.«

Celjan Janez Gorenšek, medicinski tehnik in biosistemski inženir, ki gobe intenzivno raziskuje že dvanajst let, gobe so tudi tema njegovega magisterija iz varne hrane na fakulteti za kmetijstvo in biosistemske vede, predlaga:

»Za razstrupljanje zemljin, kjer pridelujejo hrano, bi bila najbolj idealna industrijska konoplja skupaj z mikoriznimi glivami. Za čiščenje težkih kovin iz tal so najprimernejše mikorizne glive, ki lahko težke kovine prenašajo prek sistema hif kot dodatnega transportnega sistema, ki povečuje učinkovitost izločevanja težkih kovin iz zemlje. Določene vrste rastlin so že sicer same odlični čistilci zemlje, mikoriza pa samo izboljša učinke ter zmanjša potrebe po vnosu gnojil ter poveča pridelek in količino biomase.

»OKUŽENA« KONOPLJA
V onesnažena tla bi posejali konopljina mikorizirana semena. To pomeni, da bi seme okužili z določeno ektomikorizno ali endo glivo in ga nato posejali po onesnaženi njivi. Če bi posejali le seme konoplje, bi v steblo iz zemlje konoplja vsrkala kar petkratni faktor težke kovine. Če pa posejemo mikorizirana semena konoplje, bo ta v steblo akumulirala večkratnik, ki je pa odvisen od vrst uporabljenih gliv in vrste težke kovine. Koncentracija količina težke kovine upada z oddaljenostjo od korenine, je pa odvisna od več dejavnikov, ki so svojevrstni.

Na ta način, imenuje se “fitoremediacija”, lahko zelo poceni in enostavno izvlečemo kovinske ione iz zemljine. Iz konopljinega stebla pa lahko nato naredimo veliko izdelkov in postopoma zmanjšujemo koncentracijo težkih kovin v zemljini. Mikorizirana konoplja bi lahko bila tudi energetska rastlina, saj bi lahko iz nje pridobivali bioetanol, izdelovali izolacijo in cele spektre drugih izdelkov.«

Ker gre v Celjski kotlini za veliko kontaminirano območje, seveda ni povsod možno posaditi mikorizirane konoplje, denimo na jaloviščih oziroma deponiji.
»Tam sedaj uporabljajo druge fizikalne metode za fiksacijo onesnažene zemljine. Obstajajo pa vrste dreves, recimo topol, celo gensko spremenjena izpeljanka, ki pa bi lahko bila komu sporna, saj izjemno veže kovine v svojo biomaso. Te topole naj bi posadili tam, kjer je treba izvleči kovinske ione iz globine zemlje, prek globokega koreninskega sistema, ki bi ga prav tako mikorizirali. Trosnjake, ki bi se pojavili čez nekaj let po vzpostavitvi remediacijskega sistema z drevesi, bi pobirali in izločili težke kovine s fizikalnimi metodami.«

PRILAGOJENO KMETIJSTVO
»Ker je vsa zemljišča nemogoče obdelati na tak način, je potrebno kmetijsko pridelavo prilagoditi. V sadovnjakih bi lahko pripravili posebna mikorizirana travišča, ki bi iz plitvejših plasti zemlje izločila kovinske ione ter omejevala njihovo mobilnost iz globljih plasti. Biomaso bi kompostirali ali fermentirali, odstranili težke kovine in vrnili nazaj v obliki gnojil. V plodovih, jabolkih, hruškah, pa tudi v paradižniku in kumarah se težke kovine skoraj ne kopičijo. Že sam ustroj rastline preprečuje kopičenje v plodovih in jih tam praktično ni ali pa jih je zelo malo. To pomeni, da bi morali kmetijstvo na zastrupljenih tleh prilagodili plodovkam; na kontaminiranih poljih ne bi gojili solatnic in križnic, škrobnih korenovk in žit, ker te najbolj akumulirajo težke kovine in so hkrati živila, ki jih pojemo največ.

Dokler bi čistili zemljo, bi gojili predvsem plodovke ter ostale remediacijske rastline, ki imajo ekonomsko uporabno vrednost. Zato bi se morali izogibati prej omenjeni zelenjavi s kontaminiranih področij. Napisano je veliko strokovnih člankov in izdanih priporočil, ki jih je smotrno upoštevati, da bi ohranjali zdravje ljudi na prizadetih področjih.

Vnosi težkih kovin imajo določene mejne vrednosti, ki za večino ljudi ne predstavljajo nekega tveganja, če jih upoštevamo. Problem nastane, ker si lahko kronično zastrupimo telo, denimo s kadmijem, saj ga je izredno težko spraviti iz telesa. Biološka razpolovna doba kadmija je približno trideset let. Najbolj se nabira v ledvicah, kjer je primarno strupen. Visoka ali daljša izpostavljenost pa pri človeku povzroča nefropatije, povečano tveganje raka na pljučih, maternici, mehurju, dojkah in drugo.

Primer: Če bi zaužili en kilogram svežega, vsem znanega jesenskega gobana, ki je rasel na zemljišču, ki vsebuje opozorilno vrednost kadmija dva miligrama na kilogram, bi dobili v svoj organizem približno dva miligrama kadmija. Če upoštevamo gobanov hiperakumulacijski faktor deset. To bi bila ena petnajstina letne doze za 80-kilogramskega človeka v enem samem obroku. Nove smernice pa predvidevajo skoraj trikratno znižanje te vrednosti, kar bi predstavljalo skoraj petino letnega vnosa. Zatorej bodite pozorni.«

MIKORIZACIJE RASTLIN
»Za uspešno mikorizacijo uporabimo gobe iz lokalnega okolja, ki so prilagojene na lokalno onesnaženost in mikrobiom,« poudarja Gorenšek. »Če bi gobo s Pohorja ali z Gorenjske hoteli posaditi na Celjskem, se ta verjetno ne bi prijela ali pa bi bil uspeh manjši. Prvič zaradi specifičnega mikrobioma, drugič pa zaradi neprilagoditve na lokalno strupeno okolje. Gobe, ki so preživele na Celjskem, pa so se v stotih letih že prilagodile na strupe, ki jih je bilo deležno okolje.

Če imate doma onesnažen vrt s težkimi kovinami, lahko sami poskusite okužiti seme s sporami gob in ga nato posejati na vrt. Postopek je zelo enostaven. V gozdu poiščete prave gobe. Za mikorizo z industrijsko konopljo je denimo primernih dvajset do trideset različnih vrst gob. Te gobe morajo biti v simbiozi s konopljo. Katere gobe so v simbiozi s katero rastlino, je že dobro raziskano, zato lahko te podatke poiščete v literaturi, na spletu ali pa povprašate na bližnjem gobarskem društvu, kjer vas bodo naučili to določiti. Ali pa vam jih določijo kar oni. Gobe je najbolje pridobiti torej iz čim bližjega okolja, približno do petih kilometrov, kajti lokalnost gob, ki so prilagojene na lokalno mikrofloro, je za uspeh mikorizacije bistvena.

Nabrane gobe posušite in nato zmeljete njihov trosnjak, njihov nadzemni del, v katerem je ogromno spor. V enem gramu jih je kak milijon. Mleti trosnjak zatem v določenem razmerju v neki škatli zmešate skupaj s konopljinimi semeni. Škatlo pretresete in v določenem času se spore primejo na konopljino seme. Mikorizirana semena nato posadite. Z vzklitjem semen se spore gob že vkomponirajo v koreninski sistem konoplje in že začno opravljati svojo funkcijo: v steblih konoplje akumulirajo težke kovine, izboljšujejo dostopnost hranil in povečujejo pridelke.

A to bi moral biti medgeneracijski projekt, že otroke v osnovni šoli bi naučili poiskati primerne mikorizne glive. Naučili bi jih, kako se semena rastlin mikorizira in posadi. Nadalje bi moral obstajati način za obravnavo rastlinja, v katerem so akumulirane težke kovine. Moral pa bi biti tudi nek način vzpodbujanja ljudi, da bi to počeli. Za to pa je potreben širši družbeni načrt razstrupljanja okolja. To bi bil lahko pilotni evropski projekt, saj je teh ekoloških bomb po vsej Evropi veliko. V projektu bi vrednotili učinke bioremediacije, to pomeni biološkega razstrupljanja okolja s pomočjo različnih metod in z uporabo različnih organizmov, glede na namen uporabe zemlje.

TUDI NAFTA
Z gobami lahko saniramo tudi območja razlitij nafte v zemlji, denimo ob cestah. Zemljo lokalno skopljemo na mestu, kjer se je nafta razlila, jo izoliramo na geotekstil, lovilnik olja, in vanjo v določenem razmerju vmešamo substrate lignokolnih gliv. To so predvsem saprofitne glive, tako imenovane “bele trohnobe”, ki imajo dokaj nespecifične encime in so primerne tudi za razgradnjo mineralnih in sintetičnih olj. Molekule ogljikovodikov so podobne ligninom in celulozi, s katerimi se v naravi te gobe hranijo in razmnožujejo. Ker imajo glive “spomin”, se jih da tudi naučiti, da pripravijo določene encime za razgradnjo neke snovi in gre razgradnja hitreje. Ko gobe opravijo svoje delo, ga nato dokončajo bakterije, ker te same niso sposobne razgraditi kompleksnih ogljikovodikov. Te gobe pa naj bi bile celo užitne.

GUDRONSKE JAME
Gobe lahko poleg območij razlitja nafte razgradijo tudi sintetična motorna olja, specialna olja, ki jih uporabljamo v avtomobilih in drugje, ki v naravi sploh ne razpadejo ali pa samo delno razpadejo. Prav tako lahko razgradijo bojne, živčne strupe …

Z gobami bi lahko očistili tudi jame, v katerih je v okolici Maribora odložen asfalt in ki močno ogrožajo sicer zelo kakovostne vire pitne vode. Gudronske jame so prave speče ekološke bombe. Sanacija ene jame je občino Maribor stala skoraj deset milijonov evrov, saj so to zemljo morali odpeljati v Nemčijo, kjer so jo po predhodni obdelavi sežgali. Treba je očistiti še kar nekaj teh jam, občina pa nima več denarja. Problem pa ostaja. Predlagam veliko bolj enostavno rešitev z uporabo gob z lokalnega območja ter uporabo tehnologije, ki je sorazmerno enostavna, varna, okoljsko in družbeno sprejemljiva ter predvsem ekonomična. Problemi preteklosti bi bili rešeni, denar bi ostal v lokalnem okolju in zagotavljal prepotrebna delovna mesta.«

Tatjana Svete

* janez.gorensek@gmail.com

TUDI LISIČKE SO LAHKO STRUPENE
Gobe, ki jih jemo, ne nabiramo kjersibodi. Tako je denimo gozdna prst v Celjski kotlini zastrupljena s kadmijem in drugimi težkimi kovinami. Tudi cezij je še vedno prisoten. V zemljini se nahaja še od jedrske nesreče v Černobilu leta 1986. To je možno preveriti z Geiger-Müllerjevim števcem, merilnikom radioaktivnosti, ali z meritvami izotopov, s čimer se ukvarja Nacionalni inštitut za javno zdravje NIJZ.

Vrsta gobe, ki še vedno hiperakumulira cezij, je Boletus badius ali kostanjeva polstenka. Zanimiva je vsem znana navadna lisička – Cantharellus cibarius, rekorder pa je veliki slinar – Gomphidius glutinosus, ki akumulira cezij desettisočkrat glede na okolje, pa tudi pšenična poprhnjenka ni od muh.
Ko zaužijemo gobo, ki je hiperakumulirala določeno snov, denimo izotop cezija, zaužijemo tudi večkratni odmerek te strupene snovi, ki se sicer nahaja že v nižjih plasteh zemljine, rastlina pa jo je skupaj z glivo prenesla v trosnjak in skoncentrirala.

Gob ne nabiramo, kjer je v tleh visoko geokemično ozadje težkih kovin, pa čeprav ni bilo tam nikoli nobene industrije. Denimo na rudiščih, kjer so svinec, cink, uran … naravno prisotni, a rudnin niso kopali. Goba iz okolice hiperakumulira to snov in jo z določenimi pigmenti veže ter tako snov demobilizira in skoncentrira bolj točkovno. Preden nabirate gobe, preverite mesto nabiranja in se pozanimajte, ali ni tam morda prst obremenjena s kakšnimi škodljivimi snovmi.

ALI STE VEDELI …
… da so gobe, za razliko od človeka, razvile zunajtelesno prebavo, zaradi česar nimajo želodca? Gobe tudi niso razvile zaščitnih večplastnih slojev hif, zato jih navadno najdemo pod neko tanko površino, denimo v gozdu pod listjem, v koreninah, drevesih, bolj vlažnih delih, kjer jih nekaj varuje pred izsušitvijo.

… da goba uporablja trosnjak – dežnik kot aerodinamični vzgonski aparat? Trosnjak je v bistvu letalsko krilo, da lahko gobje spore poletijo več tisoč kilometrov stran. Spore so povprečno velike od 3 do 20 mikronov (mikrometrov), zato jih s prostim očesom ne vidimo. Ko trosnjak spusti spore, jih zaradi aerodinamične oblike trosnjaka in razlike v tlakih potegne navzgor, kjer se zavrtinčijo in lahko odletijo tudi do več tisoč kilometrov daleč.

… pri fuziji hif iste vrste goba prevzame kompatibilni genom od najbolj uspešnega soja, ker to zagotavlja ohranitev vrste. Gre za to, da bo goba natrosila v okolje čim več spor in bo tako čim bolj povečala možnost svojega preživetja.

… da imajo gobe zaradi lanskega žleda, ki je podrl mnogo dreves, v slovenskih gozdovih veliko dela? Kar gozdarji in lastniki gozdov ne bodo pospravili, bodo reciklirale lesne gobe in bodo tako naravi omogočile nov zagon.

… da eno podrto drevo menjaje razgrajuje kar petdeset do sedemdeset različnih vrst gob?