Na začetku časa, tik pred nastankom sveta, je sonce naročilo svojim sijočim žarkom:
»Pojdite in raziščite prostrano deželo novega dne. Igrajte se in ustvarjajte naprej po moji ideji. Toda ko pridete do velike dežele Spoznanja, se vrnite in mi o vsem poročajte.«
In svetlobni otroci so se kot blisk razširili na vse strani, se igrali in smejali. Prav vse jim je bilo dovoljeno. V srcu so se spominjali svojega doma in bili neizmerno srečni.
In nekega dne, po mnogih razburljivih doživetjih, pridejo do velikega zrcala.
»Uaaa!!! Kaj je to?! Kako je svetlo!« so vpili drug preko drugega.
»Poglejte, to sem jaz!« so se zaslišali glasovi tistih, ki so prvi bili priče nenavadnemu dogodku.
»To sem jaz …, jaz …, jaz ...,« je odmevalo naokoli.
In sedaj, kdo ve zakaj, je nekaterim žarkom postala svoja podoba tako všeč, da so se zaljubili vanjo. A sledilo je nekaj nepričakovanega ...
Spomin na dom je pri njih začel bledeti. Izgubljala se je nekdanja bistrina, igrivost in sreča pa sta se v njih vse redkeje pojavljali. Kot začarani so strmeli v zrcalo ... ter kmalu pozabili še nase.
Sposobnost ustvarjanja pa je s tem izginila, zato so svoje zamisli lahko uresničevali le še z delom. Čeprav so delali zelo trdo, so vse redkeje bili deležni sreče kakršno so prej poznali.
Vse bolj so ljubili svojo sliko, ta pa je rasla in se krepila. Kmalu je že toliko pridobila na moči, da je nepremično strmeč žarkom v oči začela govoriti:
»To in ono moraš narediti! Ne, tistega pa ne smeš, saj ne veš kaj bo jutri! Slišiš?! Pohiti!«
In otroci Sonca so živeli vse bolj resno. Pojavil se je strah in skrb, da ne bi izgubili tega, kar jim je najdragocenejše. Toda to so že zdavnaj izgubili in kmalu je izginil tudi spomin na to ...
Ko je sonce izvedelo, kaj se je zgodilo z njegovimi žarki, je postalo zelo žalostno. Še enkrat je zasijalo, tokrat tako močno, da so zvezde padale z neba. Novi žarki so se razpršili na vse strani in kot mogočen klic zadoneli po vesolju:
»Spomnite se kdo ste, od kod prihajate in kam ste namenjeni!
Zbudite se in zapustite solzno dolino senc.
Pogumno vstopite v danes in prejeli boste vse, kar potrebujete in še mnogo, mnogo več.«
In bili so ljudje in še bodo, ki v sebi slišijo ta klic in v njihovih srcih se odpre in razcveti rdeča vrtnica.
Na začetku časa, tik pred nastankom sveta, je sonce naročilo svojim sijočim žarkom:
