Ob srečanju obeh voditeljev Severne in Južne Koreje smo pred televizorji lahko spremljali tudi posaditev mladega drevesca, katerega rast naj bi simbolizirala konec sovražnosti in medsebojnega obtoževanja. Naj le uspeva drevo in vzajemen trud vseh na Korejskem polotoku in širše za mir in sožitje ter resnično sodelovanje v dobro vseh.

Morda so vodilni ljudje s severa ob zimskih olimpijskih igrah na jugu uvideli, da je blagostanje na jugu resnično in ne le maketa ali kulisa za vzbujanje zavisti pri redkih obiskovalcih s severa. Srečanje na visoki državniški ravni naj uresniči obet za mir in prenehanje rožljanja z orožjem.

Jaz pa se v mislih pogosto vračam k posaditvi drevesa v zemeljsko prst z obeh Korej, pravzaprav k orjaškemu staremu drevesu za njim in njegovi senci. Skrbi me morebitna simbolika. Zlovešča mi je, ker me tisto ogromno drevo spominja na svetovno velesilo.

Tisto, ki ji ni pogodu nobena država, bodisi komunistična ali kapitalistična, ki ne kupuje prav pri njej orožja, ne najema posojil pri njenih bankah, ne trguje z nafto ali čim podobnim v njeni valuti, ker ji je pač ljubši zlati standard. Previdnost narekuje vse, s čimer so že bile kaznovane takšne neposlušne države: Afganistan, Irak, Libija, Sudan in Sirija.

Lahko doleti kaj podobnega tudi Severno Korejo ali Iran in že kako poniža še Rusijo in Kitajsko? Zakaj današnji državniki po svetu ne uvidijo, da uničevanje drugih dežel in ljudstev in zatiranje svojega ni njihovo poslanstvo?