Piše: Bern Jurečič Karma plus

Oni dan je znanec izjavil, da se je svetu čisto zmešalo. Ptičja gripa, pedofilija, nasilje zaradi navadnih karikatur, politični in družbeni premiki nazaj, napletanje nove vojne v Iranu, nek predsednik se vtika v kosovske in sudanske zadeve, pa strehe, ki se rušijo druga za drugo … In res se vprašamo, pa kaj se to s svetom dogaja?

Tisti, ki imajo zelo radi konspiracije, so v svojih izjavah jasni: ptičja gripa je podtaknjena, kajti zahodni svet ne ve, kako bi se znebil črncev in rumencev, zato je lansiral najprej AIDS, nato SARS in sedaj ptičjo gripo; napad na New York pred štirimi leti je bil insceniran zato, da bi Američani lahko pričeli vojno za nafto, in tudi sedanje napetosti v Iranu imajo samo ta namen, da bi lahko po vojni, ki bo sledila, postavili za ZDA življenjsko pomembne naftovode - komur je tak način razmišljanja všeč, mu takšnih in drugačnih skrivnosti zlepa ne zmanjka. Zlahka jih najdemo tudi doma - navidezno nesmiselna kadrovska politika, zakoni s precej dvomljivo prihodnostjo, padanje natalitete, ki oblast skrbi le navzven, vedno močnejša infiltracija katoliške Cerkve in obenem igre z džamijo, ki je ni, pa pošiljanje vojakov v Irak in še in še.

Če nam je torej ljubo, smo lahko od jutra do jutra prepričani, da je vse okoli nas zlagano, da ima vse nekakšne čudne namene, katerih prava gibala so nam in nam bodo postala skrita, predvsem pa imamo vse hujši občutek, da ostajamo nekaj na margini, da postajamo vse manjši in manj pomembni.

Seveda pa je vprašanje, koliko tega se dogaja res in koliko je v današnjih novicah fiktivnega, namišljenega - ali pa spretno predstavljenega množicam za zajtrk, kosilo in večerjo. Ne pozabimo, da je na primer že prva zalivska vojna pred desetletjem in pol pomenila ogromen premik ne toliko v vojaški spretnosti kot v - informatiki! Vojaški poročevalci so lahko poročali le o tistem, o čemer jim je bilo dopuščeno, sicer so morali ostati v hotelu, drugega dostopa pa sploh niso imeli! In vojna, v kateri so letala "osvobodilne" vojske, kajpak ameriške, z ognjem preprosto zradirala dolgo ravno puščavsko cesto, polno nasprotnikove vojske, je ostala skoraj čista, junaška in pravična!

Ne pozabimo tudi, da je bilo v zvezi z napadom na newyorška nebotičnika (ki sta v najkrajšem možnem času prešla v mit, ki mu Američani preprosto rečejo "9/11") toliko nelogičnosti in naravnost sumljivih dejstev, da jih ni mogoče spregledati. A knjiga francoskega pisca, ki jih je razgalil prvi, je bila v ZDA prepovedana prej, preden je izšla, domačega oporečnika Moora pa ameriški establišment počasi spretno spreminja v klovna, ki ga kmalu nihče več ne bo jemal resno. A če tudi spregledamo odlično tempirano propagando v zvezi z jedrskim problemom v Iranu, ni dobro spregledati Pentagonove strategije za obvladovanje informacij, predvsem interneta, imenovano "Global Information Grip". S tem projektom si želijo ZDA pridobiti "maksimalen nadzor nad celotnim elektromagnetnim spektrom", kar pomeni tudi vse komunikacije in računalnike na svetu! Še bolj zanimiv in obenem zaskrbljujoč pa je neuradni vzdevek tega projekta: "Božje oko"!

OMAJANO VERSKO PREPRIČANJE

Tako se nam zazdijo dosedanji, zlasti trgovski vidiki globalizacije pravzaprav le nekakšna igra, z nekoliko več razmisleka pa začenjamo razumeti tudi odklone, kakršni so nemiri priseljencev v Franciji ali pa vedno večje vrenje v muslimanskem svetu. Ne smemo namreč pozabiti, da so bile sporne karikature objavljene že pred štirimi meseci - ali je to sploh lahko "pravi povod"? Ali gre za kaj drugega? Če problem pogledamo nekoliko bolj podrobno, lahko opazimo določene notranje napetosti v islamu samem. Tako mnogi misleci, intelektualci in analitiki trdijo, da v islamu obstajajo gibanja, ki si želijo iti naprej in v korak z razvojem, drugi pa bi se radi vrnili h koreninam. Gre torej prvenstveno za razkorak med inovacijami in tradicijo, med modernim in logičnim razmišljanjem na eni ter slepo vero na drugi strani. Če pa istočasno opazujemo tudi premike v rimskokatoliški Cerkvi, ki po lanski zamenjavi na čelu organizacije že kažejo težnjo po vrnitvi k prvotnim načelom krščanske vere, torej v znane in varne tokove preteklosti, potem se naenkrat zavemo, da smo priča globalnemu nihanju med željo po prestopu v neko drugo kvaliteto na eni in strahom pred prihodnostjo na drugi strani.

KONEC DOBE ČUDEŽEV

Pri iskanju odgovorov, za kakšne temeljne in globalne dileme gre, kaj hitro naletimo na "večno" temo o prihodu Vodnarjeve dobe, kajti pri študiju tega prehoda se nam podobnosti iz zgoraj zapisanega razmišljanja ponujajo kar same od sebe. Osvežimo si nekoliko spomin.

Zaradi precesije se Zemlja giblje kot ogromna vrtavka in njena pomladna točka se v dvainsedemdesetih letih premakne za eno stopinjo, kar pomeni, da se v 2160 letih premakne za trideset stopinj oziroma za eno zodiakalno znamenje. Dvanajst takšnih dob znaša 25.920 let, kar imenujemo precesijski cikel ali pa tudi "Veliko leto". Vsako od teh dob imenujemo po znamenju, v katerem se tisti čas nahaja pomladna točka, in tako velja za čas okoli leta 4000 do leta 2000 pred našim štetjem oznaka "doba Bika", za naslednjih dva tisoč let "doba Ovna", za čas našega štetja pa "doba Rib". Danes smo tako priča prehodu v novo dobo, "dobo Vodnarja".
Vsako od teh obdobij ima svoje globalne značilnosti, tako govorimo o "čaščenju Zlatega teleta" v dobi Bika, ki jo kasneje zamenjala praksa žrtvovanja ovac, ki je bila zelo razširjena vse do prihoda Jezusa, ki je veliko truda vložil prav v to, da bi se ta nesmiselna morija končala. V času, ki je sledil, so se številni Judje resnično odrekli žrtvovanju živali in sprejeli krščanstvo. Jezus je tako pomenil znanilca dobe Rib, ki je poudarjala pomen vere. Človek, značilen za to dobo, je idealist, ki živi v upanju na idealni jutri in zaupa nekomu ali nečemu, kar je nepredstavljivo, močno in vendar absolutno pravično, ne glede na to, da mu vse kaže, da v tuzemskem življenju ni nujno, da to pravico tudi doživel. Njegovo iskanje pomena življenja poteka na nebu in v globinah srca, veliko pozornosti pa je posvetil neznanemu, skrivnosti vere in strahu pred vsem neznanim. Njegova naivna in v duhovnost usmerjena narava se je ukvarjala z upanjem, vero in strahom, nenehno pa je bila pod pritiskom nečesa, kar je veliko, močno in nedoumljivo, venomer znova upajoč, da se bodo stvari kljub vsemu obrnile na bolje.

Med poglavitnimi značilnostmi dobe Rib gre omeniti pojav in razvoj globalne religije, temelječe v največji meri s simboliko vode: krst, hoja po vodi, sprememba vode v vino in podobno. Tudi razpoznavni znak v tedanjem Rimu preganjanih kristjanov ni bila roža ali ptica, temveč - riba. Še več, poglobljeni študij bodisi krščanske bodisi astrološke simbolike nam hitro ponudi izjemno močne povezave, na primer pogosto omenjanje ribičev, vina, pomoči nemočnim in zavrženim in umivanje nog, ki so tudi tipični simbol znamenja Rib, pa tudi eden od najpomembnejših Jezusovih čudežev je povezan s to simboliko, namreč nahranitev množice z dvema ribama in petimi hlebci kruha.

DUALIZEM

Kot je znano, predstavljata simbol znamenja Rib dve ribi, katerih vsaka je obrnjena v svojo smer, medsebojno pa sta povezani z neke vrste popkovino. To sta Vzhodna in Zahodna riba. Prva predstavlja pozitivni aspekt človeštva, slednja pa negativnega. Obe skupaj predstavljata nasprotje oziroma spopad med dvema skrajnostma, takšni "pari v spopadu" pa so na primer dobro in slabo, prav in narobe, belo in črno, znanost in religija, cerkev in država, duhovnost in materializem, marksizem in misticizem. Dobo Rib tako smemo povezovati tudi s pojmi, kot so pohlep, ego, ljubosumje in nevednost (ignoranca), dobo Vodnarja pa s pojmi kot mir, ljubezen in resnica. Kajti ne glede na glasno oznanjanje, da so slednje vrednote tudi bistven interes dobe Rib, ne smemo pozabiti, da so jih religije večinoma širile s prisilo in mečem! V nekoliko bolj radikalnem smislu lahko govorimo, da so prevladujoče religije vodile množice v dogmatizem. Ribi se intenzivno ukvarjata z vprašanjem vere, kar se lahko razvije tudi v samozadostnost, edino zveličavnost, pretirano gorečnost in težnjo po vzpostavitvi absolutnih smernic za vse vernike. V skrajnem primeru lahko govorimo celo o verski nestrpnosti, v kateri se od pristašev pričakuje brezpogojno pripadnost monolitskemu verskemu modelu, kar sta v zadnjih dveh tisočletjih najbolj izkazala krščanstvo in islam.

Morda še najbolj očiten simbol krščanstva je njegova osrednja figura - križanje. Spoznanje, da ena od poglavitnih identifikacij zahodnega vrednostnega sistema temelji na možu, z žeblji pribitem na križu sredi hriba, mučenem in umorjenem na zelo grozljiv način. Arhetipsko gledano predstavlja to dejanje tisto najboljše in tisto najslabše od vsega, povezanega z dobo Rib, po eni strani samosmiljenje, mazohizem, krivdo in mučeništvo ter po drugi strani transcendenco ega, vstajenje in žrtvovanje samega sebe za višje ideale skupnosti.
Medsebojno oddaljevanje obeh rib je prineslo konflikt med slepo vero in znanostjo, ki zavrača obstoj zunanjega Boga in ponuja čisto drugačne vrednote.

JUTRIŠNJI ČAS

Vodnarjeva doba prinaša odprtost, upoštevanost in širjenje zavesti točno v tisti točki, kjer je doba Rib vzdrževala skrivnosti, "da bi zaščitila človeka" (po načelu "kar ne vedo, jim ne more škoditi"). Ključni izraz Vodnarjeve dobe je "Vem!", toda tu ne gre za kakšno nadmočno ali ekskluzivno znanje, temveč za vrsto modrosti, ki ljudi združuje. Sodobna tehnologija je za Vodnarja pravi pašnik in vedno več bo napravil sede za računalnikom ali pa nevidno priključen preko svojega prenosnega telefona, kljub še vedno prisotnemu zanimanju za magijo in veri v ezoteriko pa bo človeštvo vse bolj znanje odkrivalo s pomočjo znanstvenega pristopa, eksperimentov in raziskav. Internet in svetovni splet sta zelo tipična predstavnika Vodnarjevega koncepta časa. A kjer je akcija, je pričakovati tudi reakcijo. Ko že kaže, da bo prišlo do premika, se sistem upre usodnemu koraku.

Znano je, da se mnogim na smrt bolnim ljudem stanje tik pred zdajci nenadoma in nerazumljivo izboljša, nakar umrejo. Iz astrologije je znano, da planetarni prehod (tranzit) pogosto deluje šele na točki, ko zanj rečemo, da izginja in da vsak čas ne bo deloval več. Pri študiju pretvorb jin in jang energij je znano, da začne energija po sončevem bivanju v zenitu počasi upadati, nakar je na jugozahodu že bolj umirjena, in ko pričakujemo, da bo samo še zašlo, v zadnjih trenutkih svojega delovanja še zadnjič zažari in zatone. Isto se zgodi tik pred zoro, ko najmočnejša jin energija doživi svoj vrhunec tik pred prehodom v svetlobo.

Iz tega sledi, da se v vsakem sistemu tik pred spremembo zgodi še zadnji zdihljaj bivšega, zadnji poskus oživitve prejšnjega stanja, ki pa ima končen obseg in naposled klone pred prodorom nove energije. Ali torej lahko govorimo o tem, da v začetku zapisa omenjeno dogajanje pomeni le poslednje zdihljaje dva tisoč let trajajočega časa, ki se spričo nedoločljivosti natančnega izteka tako dolge dobe lahko še vleče nekaj let ali celo desetletij, vsekakor pa to podaljševanje nima zelo dolge sape?