Koliko smo uglašeni z naravo?

Jesen se počasi preveša v  zimo. Prihajamo v obdobje, ko smo nekako na pol poti med jesenskim enakonočjem (22. september) in zimskim sončnim obratom (21. december). To je čas, ko se noči daljšajo. Ob pogledu v nebo dobimo občutek, kot da se Sonce z zadnjimi močmi podaja na svoj dnevni obhod. Bliža se praznik, ki je za civilizacije pred nami pomenil čas v letu, ko so praznovali življenje, ki se izteka in časti novo življenje, ki bo nastalo.

Noč iz 31. oktobra na 1. november  so Kelti praznovali kot začetek novega leta: dan, ko so častili boga Sonca, pa tudi boga podzemlja. Kelti so se na Samhain (beseda izvira iz stare irščine in pomeni konec poletja), kot so ta dan poimenovali, zbirali ob prižganih ognjih. Ob ognjiščih so jedli, pili in se veselili v družbi sorodnikov in prijateljev. Pripovedavali so zgodbe iz družinske zgodovine, o dosežkih bojevnikov, anekdote iz življenja junakov in bogov,...

Samhain je bila noč druženja, druženja vseh živih bitij, kakor tudi druženja z dušami pokojnikov, ki so se na to noč vračale na domača ognjišča. Da bi duše pokojnikov našle pot do doma, so po okoliških hribih prižigali krese. Domače mize so bile obložene s hrano in pijačo. Zbrani so plesali in igrali celo noč ter na ta način odganjali zle duhove.

Samhain je bil obenem  zadnji praznik pred začetkom zime. Dolge zime in zapozneli prihodi pomladi so ogrožali naše prednike. Ker niso mogli predvideti, kako se bo zima iztekla, so zaupati reinkarnaciji življenja – tako njih samih kot tudi narave. Ta vera v ciklični potek življenja in sožitje z naravo jim je dajala moč, da so lažje prebrodili težke čase, do ponovnega prebujenja življenja na Zemlji.

Verjeli so tudi, da je na to noč tančica med svetom živih in svetom umrlih najtanjša. Na to noč so se pogovarjali s predniki in jih poprosili za nasvete glede prihodnosti.

Kako pa ta praznik praznuje naša civilizacija?

31. oktober je zadnje čase eden izmed najbolj skomercializiranih praznikov. Praznik Helloween ali noč čarovnic v novi preobleki prihaja k nam iz Amerike (Zanimivo, da država brez tradicije dirigira nove običaje na svetovni ravni?). Tako imamo Helloween kostume, kolačke, obeske, okraske...., skratka polne police drobnarij, ki nam jih trgovci ponujajo že od začetka septembra. Domovi so okrašeni z izrezljanimi bučami, otročički imajo pripravljene kostume na temo čarovništva, pa tudi starejši se radi pozabavajo na to temo. Pa vendar ta praznik ostaja za nas na nekem »površinskem nivoju«. Nihče ne ve, zakaj to počne, praznik je preprosto »IN«. Za vsem tem kičem ni nobene medsebojne povezanosti, ne živih bitij, še manj le-teh z naravo. Ta praznik ne pomeni obeleževanja nekega skupnega utripa človeka in narave. Tega utripa ni. Ujeti v materialni svet praznujemo pač po svoje – v duhu potrošništva. V tem duhu nadaljujemo tudi naslednji dan, na praznik dneva spomina na mrtve.

Koliko se resnično na ta dan spomnimo naših prednikov? Ne tistih, ki so umrli pred kratkim in so nam zapustili boleče občutke, temveč PREDNIKOV – tistih, ki so del našega družinskega debla, ki so pomagali krojiti zgodovino naše družine, tistih, katerih gene in del karme nosimo tudi sami. Poznamo življenja naših dedkov, babic,... (Da ne naštevam še naprej - do prasorodstva!)?  

V kakšni meri si, oziroma ali si sploh, znamo večere popestrit v družinskem vzdušju, z obujanjem starih družinskih zgodb? Žal je pogosto opaziti, da so spominska obeležja naših prednikov čez leto zaraščena s plevelom, na dan spomina na mrtve pa se kar naenkrat zaiskrijo v soju neprecenljivih aranžmajev, v skladu z našo potrošniško mentaliteto: več dam – bolj te imam rad. Se res na ta dan poklonimo prednikom ali je to priložnost, da razkažemo novo zimsko konfekcijo,...?

Žal je tako. Že dolgo več ne utripamo z naravo. Letne čase določamo po terminih za sezonske razprodaje. Otroci ne poznajo izraza »sezonsko sadje in zelenjava«, saj v trgovinah sezona traja celo leto. Zimski večeri se večinoma preživljajo v vzdušju »Bog ne daj, da bi crkno televizor«, kot to prepeva Adi Smolar. Namesto, da bi se poglobili vase in razkrili lastno resničnost, se rajši utapljamo v oddajah tipa Big Brother in analiziramo življenja in občutke ljudi na malih ekranih.

Žal smo civilizacija, ki ne pozna in ne ceni lastnih korenin ter kot taki padamo pod vpliv »Velikega brata«, ki se tega zaveda in to s pridom izkorišča. Pa vendar bo tako samo tako dolgo, kot bomo to sami želeli.

Počnimo to zimo nekaj drugačnega. Za začetek ugasnimo televizijske sprejemnike. Je res potrebno vsak večer zaužiti vse negativne novice iz sveta? Obudimo občutke, ki se začnejo v nas porajati ob poslušanju vsega tistega gorja. Se res želimo tako počutiti? Sta jeza in strah edini čustvi, ki jih premoremo? Ugasnimo televizijske sprejemnike. Ostanimo zleknjeni na sedežih, zaprimo oči in nekajkrat globoko zadihajmo. Čutimo mir, ki preplavlja naše telo. Ko se umirimo, poglejmo še ostale člane družine. Objemimo se, nasmejmo se in vsi bomo začutili mir. Vzamimo v roke najljubšo knjigo ali pa si vzemimo čas za kakšno novo. Objamimo otroka v naročju in mu pripovedujmo pravljico in si poskušajmo zamisliti svojo zgodbo – tako, v kateri junaki živijo srečno, se imajo radi in spoštujejo naravo.

Prav zanima me, kaj bo tak večer prinesel v naša življenja. Mogoče miren spanec, po mirnem spancu »sončno« jutro, po jutru nasmeh za prodajalca časopisa,....

Mi smo tisti, ki ustvarjamo svet. Mi smo tisti, ki lahko odločamo o našem počutju, o našem zdravju, o našem življenju... Zakaj smo to pravico dali v roke drugim?

Izkoristimo te zimske večere, da se dejansko spoznamo. Razgrnimo svoje življenje in pometimo vse nevšečnosti - pogumno, brez planiranja in pričakovanja. Naj nam nov dan prinese tisto kar potrebujemo. Bodimo hvaležni, karkoli pride. Tudi slabe stvari so iz neke druge perpsektive lahko videti dobre. Postavimo se pred izbiro: od vsega hudega lahko obupamo, ali pa se izkopljemo iz ruševin in začnemo živeti novo življenje. Prav tako kot Sonce, ki počasi gre k svoji najnižji točki – umira, da bi 24. decembra znova zaživelo. Z njegovim prebujenjem bo zaživela vsa narava.
Starodavni človek je izhajal iz predstav, da je kot duhovno bitje neločljivo povezan z naravo, kozmosom in bogovi. Biti uglašen z naravo je pomenilo biti uglašen s seboj.

Uglasimo se tudi mi danes na to frekvenco!

Mogoče vam bodo v tem »zimskem preporodu« prišli prav nasveti iz naše revije Metulj ali pa jo boste izbrali namesto knjige. Ekipa revije Metulj se bo še naprej trudila, da bo vsebino revije tkala iz nasvetov ter novih zgodovinskih dejstev. Skupaj z vami bomo poskušali odstreti zastor materialnega sveta in se podati v svet energij, do skupnega izvora.

www.metulj.si

Več o vsebini in poslanstvu revije Metulj, si lahko preberete tudi na spodnji povezavi:
http://www.pozitivke.net/article.php?story=Nova-Revija-Metulj-Univerzum-Zemlja&query=metulj

Globji vpogled v revijo pa boste dobili če preberete članek »Ko z našim življenjem upravlja Ego«:
http://www.pozitivke.net/article.php/Zivljenje-Ego-Zavest

Helena Ralić