Nedavno je izšla knjiga bivšega ameriškega podpredsednika in predsedniškega kandidata Ala Gora z naslovom Neprijetna resnica (An Inconvenient Truth); s podnaslovom Planetarna nevarnost globalnega segrevanja in kaj v zvezi s tem lahko storimo.

Atmosfera je najranljivejši del Zemljinega ekološkega sistema, pravi Gore, je tako tanka plast, da s svojim delovanjem lahko spremenimo njeno molekularno strukturo. In dejansko smo povzročili, da se je v atmosferi zelo povečala količina ogljikovega dioksida (CO2), kar povzroča, da se Zemljino ozračje vse bolj segreva (učinek tople grede).

Najočitnejši in najvidnejši dokaz za segrevanje ozračja, kar je v knjigi nazorno prikazano, je naglo zmanjševanje ledenikov po vsem svetu; tudi naš Triglavski ledenik je praktično že izginil. Vendar nas bolj prizadene drug problem (če izvzamemo možnost naraščanja morske gladine) in sicer segrevanje morja, ki povzroča vse ekstremnejše nevihte, orkane, tajfune in po drugi strani vse hujše suše. Al Gore naniza toliko dokazov, da ne pušča nobenega dvoma: smo na prelomni točki in odgovornost je povsem naša – celotnega človeštva.

Al Gore pravi: ˝Resnica o podnebnih spremembah je neprijetna, kar pomeni, da bomo morali spremeniti naš način življenja.˝ Gre za eno največjih prioritet našega časa. A če pogledamo pri nas, vidimo, da vedno večje zavedanje o nevarnostih segrevanja planetarnega okolja še ni doseglo političnih vrhov niti v naši državi niti v naši ˝naddržavni˝ skupnosti EU.

Politiki se pri nas (in tudi drugje) ukvarjajo z napačnimi stvarmi: še vedno večji del svoje energije vlagajo v medsebojna ideološka obračunavanja, ki sežejo tja v leto 1945 in še dlje. Vsak prelomen čas zahteva od slehernega posameznika – še posebej pa od ljudi na odgovornih položajih – da se znajo odločiti, ko gre za problematična vprašanja aktualnega časa. Srčni in pogumni so se vedno znali odločati prav in hitro.

Izziv današnjega časa ni enak izzivom iz leta 1945 in prej. Danes je eden največjih (če že največji) problemov ravno problem globalnega segrevanja planeta (ter še revščine, lakote, onesnažene vode), ki je daleč večji problem kot je terorizem – ki je še vedno prav v vrhu vseh mogočih političnih vrhov in drugih srečanj politikov (in ekonomistov).

Podnebne spremembe nikakor niso ideološko vprašanje ali stvar znanstvenih srečanj. Zdaj ni nobenih dvomov več, podnebne spremembe so vprašanje preživetja človeštva. Vso politično energijo (moč) bi morali usmeriti v reševanje tega problema.

Ni dovolj zgolj imeti Ministrstva za okolje, inšpektorje za okolje ali različne direktorate, ki so bolj ali manj namenjeni samim sebi. Gre za problem vseh področij družbenega življenja, ki se mora odslikavati v delu na vsej politični črti (lokalno-državno; parlament-vlada-sodni sistem). Ta trenutek je v tej smeri mnogo učinkovitejša civilna družba in mediji, ki opozarjajo na nevarnosti globalnega segrevanja okolja.

Al Gore pravi, da Zemlja ˝naš edini dom. In ta je v nevarnosti. Naša zmožnost živeti na planetu Zemlja – imeti prihodnost kot civilizacija. Mislim, da gre za moralno vprašanje.˝

˝Zdaj je na nas, da uporabimo našo demokracijo in našo od Boga dano sposobnost, da razumno razpravljamo drug z drugim o naši prihodnosti in naredimo moralno izbiro, da bi spremenili našo politiko in obnašanje, ki bi, če bi se nadaljevali, našim otrokom in vnukom – in celotnemu človeštvu, pustili degradiran, manj zmožen in sovražen planet.

Namesto tega moramo izbrati 21. stoletje kot stoletje obnove. Zgrabiti moramo priložnost, da smo v tej krizi tesno povezani med seboj, zato lahko sprostimo našo kreativnost, inovativnost in inspiracijo, ki so tako del naše človeške dediščine kot naše nagnjenosti k pohlepu in malenkostnosti. Izbira je naša. Odgovornost je naša. Prihodnost je naša.˝