Piše: Bern Jurečič

Kar oguljena je že fraza, da živimo v precej norem svetu, katerega utrip in s tem tudi stopnja pritiska na posameznika se spiralno dviga. V karmičnem naboru izkušenj, ki ga je predvidel neki človeku neznan princip, katerega lahko poljubno in brez slabe namere imenujemo bodisi "bog" bodisi "superračunalnik" in ki posamezno dušo vodi skozi dolgo vrsto skušnjav na poti čiščenja karmične navlake, je čisto normalno, da so na programu tudi inkarnacije v stresnem in "ponorelem" svetu.

Vzpenjajoča se spirala napredka seveda ne prinaša samo ene vrste potencialov ali možnosti, ampak je vse povezano v nepreglednem labirintu podsistemov, ki pogojujejo drug drugega in s tem povzročajo dodatne težave.

Če je namreč za nas ugodno, da lahko s pritiskom na nekaj gumbov skoraj v hipu dosežemo sorodnika v Avstraliji, spada v isti podsistem tudi napredek informacijske tehnologije, številne nove zaposlitve, človekovo dojemanje časa in zmožnosti, nova stopnja razvoja komunikacije, iskanje številnih novih principov informiranja posameznika, elektromagnetsko in drugo onesnaževanje planeta, ki ga prej ni bilo, odpiranje novih rudnikov koltana v porečju Konga in pobijanje desetin plemen, ki žal živijo tam, kjer je to rudo mogoče kopati. In takšno povezanost je mogoče najti na vsakem področju, morda še najbolj banalna in vsakdanja ponazoritev je utvara, da bomo z uvedbo računalnikov prihranili gore papirja. Danes tega k sreči ne govori nihče več; vsi že predobro vemo, da je v resnici kvečjemu obratno.

Preskok, ki ga je treba napraviti, je ta, da se moramo problema lotiti sami, tu pa se pojavi že druga težava. Vsepovsod okoli nas je namreč veliko tistih, ki nas s ponujanjem različnih vrst pomoči (in pogosto tudi s poudarjanjem nemoči malega človeka, seveda z jasnim namenom pridobiti več odjemalcev, denarja in vpliva) vodijo stvar od cilja, v vse večjo odvisnost.

Za primer: v naših krajih je obisk psihoterapevta danes še vedno tarča posmeha, medtem ko je postala onstran luže izbira psihoterapevta postala že kar stvar prestiža, kar nekakšen šport, tekmovanje, daleč od tega torej, da bi bilo to kaj spornega ali "nenormalnega". Odkrivanje, kaj vse se dogaja v naših vijugah oziroma v tistih 95 % možganskih kapacitet, o katerih Einstein ni govoril, saj jih "uporabljamo samo pet odstotkov", je hudo donosna zadeva.

KDO VE, KJE JE IZHOD?
Z razraščanjem komunikacijskih in avdiovizualnih možnosti, z računalniki, animacijami in še pred tem seveda s promocijskimi sporočili vseh vrst in o izdelkih ter storitvah, ki jih potrebujemo ali pa ne in "bi bilo dobro za nas, če bi jih potrebovali", smo se znašli v dilemi, kaj od vsega je pravzaprav res in kaj ne. V kinodvorani se znajdemo v svetu, ki se ni zgodil, pa bi se lahko, zato z zanimanjem opazujemo in si nabiramo izmišljene izkušnje z umori, ljubosumnostjo in idealiziranimi ljubeznimi, ki kajpak nimajo ničesar skupnega s smrčečim možem doma ali z mulcem, ki nikakor noče pospraviti svoje sobe.

Domiselni in navdahnjeni ustvarjalci nam slikajo svetove, ki se bodo kdaj morda zgodili, naslanjajoč se na Julesa Verna, ki je pred stoletjem in pol opisoval tisto, kar je danes nekaj običajnega. Mediji imajo po drugi strani možnost in sposobnost vpliva na naše dojemanje stvarnosti, tako, da nam servirajo tisoče informacij, brez katerih bi se dalo čisto spodobno živeti, a ker je bil pred tem umetno ustvarjen občutek, da smo nekako "in", če vemo to in ono, nas žeja po doživljanju in informiranosti žene v odkrivanje novih in novih svetov ter možnosti, za kar so časopisi, televizija, video in internet naravnost ustvarjeni.

Logična posledica vsega tega razvoja je ta, da dandanes ni več toliko pomembno, kaj je res, ampak bolj to, kaj se nam zdi, da je res. Veliko pomembnejša od dejstva je zgodba, pomembnejša od resnice je slika, ki si jo ustvarimo, čisto enako, kot je pomembnejša od vsebine male stekleničke embalaža, zaradi katere smo se odločili za ta in ne za oni drugi parfum; ustrezni majhen je tudi delež, ki v ceni tega izdelka odpade na vsebino stekleničke.

Če pa prestopimo v astrološko sfero, ni težko najti tistega, ki je "odgovoren" za vse svetove, v katerih ni najbolj jasno, kaj je res in kaj ne. O tem namreč govori Neptun, rimski bog vode, morja in vlage (enako kot grški Pozejdon), pa tudi vsega megle, iluzije, nejasnosti, nestvarnega, neoprijemljivega in neopisljivega. Toda čeprav vlada znamenju Rib, je preslikava vsega naštetega na rojene v tem znamenju kajpak neprimerna in celo krivična.

Zaradi Neptuna se namreč znajdemo v svetu, ki ga ne obvladujemo več oziroma se želimo orientirati obkroženi s preštevilnimi kažipoti, ki nam pogosto dajejo napačne, nasprotujoče si ali pa na kak drugačen način zavajajoče informacije. Ker to posledično zamaje naš interni informacijski, kognitivni in nato še mišljenjski sistem, se znajdemo v močvirju, iz katerega ne znamo najti poti ven, kar v nas naseli občutek zmede in nemoči.

Če naj bi našli izhod, moramo najti nove in nove informacije, le-te pa nam lahko priskrbi samo nekdo od zunaj, "nekdo tak, ki ve", to pa nas sčasoma privede do odvisnosti. Tako v bistvu čisto običajno pametni postanemo odvisni od informacij, tehnologije in še mnogočesa, namesto proti obljubljeni (vsaj notranji) moči pa se premikamo proti robu nebogljenosti. In ker se tega mnogi zavedamo in iščemo odgovore tudi na te novonastale dileme, se znajdemo v nekakšni spirali, iz katere je vse teže najti pot.

Zato ni čudno, da imamo iskalcev notranjega miru in izpolnitve danes vedno več, notranje mirnih in izpolnjenih ljudi pa vse manj. Še več, pogosto naletimo na takšne, ki se takoj, ko jim kdo predoči povsem enostavna, priročna in koristna spoznanja, s katerimi bi bilo mogoče razrešiti marsikatero dilemo, umaknejo nazaj, na varno – v novo iskanje! Ne iščejo torej, da bi našli, ampak iščejo, da bi iskali. Nekakšni profesionalni iskalci skratka.

PRIKLADNO POMETANJE POD PREPROGO
Razkorak je tako vse večji in kolikor bolj stojimo z nogama narazen, tem večja je možnost, da položaja dolgo ne bomo mogli držati, kar pomeni, da bo počilo. Toda ker je zunanjih vplivov in dražljajev (od strahu, kaj poreko drugi, do prakse drugih ter dobrohotnih nasvetov s strani) preveč, pritisk, da je nekaj le treba storiti, pa vse večji, je možnost zloma velika. Da bi se izognili temu, se poskušamo s kompromisi, dogovori, trgovino, manipulacijami, nasilnim reševanjem problemov ali pa - pometanjem pod preprogo.

Slednje je posledica delovanja spravljive in nekonfliktne Venere in ni nič novega, toda v zadnjem času je tega načina reševanja opaziti veliko več kot prej, morda prav zaradi občutka, da bi bilo smotrno storiti nekaj od ponujenega ("kajti misleci, ki so iznašli te koristne prijeme, prav gotovo vedo, da je to dobro zame"), astrološko gledano pa je to možno povezati z vplivi, ki nam jih pošilja Neptun s poti po znamenju Vodnarja (med 1998 in 2012) – navidezen občutek odločnosti in reševanja problemov.

Tudi "revolucija, ki to v resnici ni" bi bilo mogoče reči temu ali pa "elektrošok brez rezultatov". Uran namreč prinaša nenadne spremembe (in ne prenese počasnega razvoja evolucije) in hitre ter dobro vidne rezultate, Neptuna pa je še najbolj nazorno mogoče primerjati s "cesarjevimi novimi oblačili" ali s fatamorgano, z nečim torej, česar v resnici ni. Rako se vedno pogosteje srečujemo z vprašanjem, kaj je res in kaj se nam le zdi, da je res, kdo laže, blefira ali se pretvarja, kaj laž sploh je, kje so meje in podobno.

In enako vsepovsod se znajdemo pred izzivom prepustiti se toku, vzeti za resnično tisto, kar nam je ponujeno, to pa zato, ker je boj za lastno prepričanje ob medijsko generiranem pritisku informacij vse bolj sizifovsko delo, obsojeno na vdajo in poraz. Da je med nami in v nas vse več sprenevedanja, kaj smo, kam gremo in za kaj se borimo, ni nič nenavadnega, le logičen odziv posameznika, ki se ne znajde v vrtincu interesov.

Za sprenevedanje ni dovolj samo Neptun, z njim mora biti povezan še kak aktivni princip. In prav sočasno potovanje Neptuna po Uranovem (Vodnarju) in obratno, torej Urana po Ribah, Neptunovem domovanju, čemur smo priča v zadnjem desetletju, prinaša energetsko okolje, v katerem so odkloni večji kot navadno, in če se spomnimo le "razlogov" za ameriški intervenciji v Iraku in Afganistanu, potem je sprenevedanje edina prava beseda.

Še bolj izrazito je pa to opazno pri tistih osebah ali pa skupnostih, ki imajo oba planeta neposredno medsebojno povezavo. V tesni bližini (konjunkciji) sta bila Uran in Neptun nazadnje v začetku devetdesetih letih, ko je bila med drugim rojena tudi naša država, zatorej nas količina sprenevedanja, ki smo ga deležni v zadnjem času, ne more več čuditi, pa tudi laži, podtikanje ali preobračanje izjav. Oba planeta sta namreč postavljena v prvo astrološko hišo horoskopa države Slovenije, prva hiša pa govori o jazu, o identiteti. Sprenevedanje kot identiteta? 

LJUBLJANA, SLOVAKIA
Enega od najbolj nazornih opisov delovanja Neptuna v modernem svetu lahko najdemo v izjemni zapuščini pokojnega slovenskega psihologa in astrologa Viktorja Gerkmana, ki je v svoji izvrstni knjigi "Astrologija – veda o značaju in usodi" (Aura, 1991, str. 177) zapisal takole:

"Kadar začne v nekem sistemu laž dobivati pomemben vpliv, je ta obsojen na izgubo ravnovesja, na zmedo in postopen propad. Tudi tem procesom vlada Neptun, podobno kot v naravi trohnenju in gnitju. Takoj ko igre več ne določajo pravila, vlada neptunski proces, ki je vedno precej nepredvidljiv. Zato je naivno misliti, da se goljufija splača in da ne bo nikoli odkrita.

Uvajanje goljufije kot negativnega neptunskega elementa v svoj operacijski, poslovni ali miselni sistem je vedno problematično, ker veča ogrožajočo neznanko, s katero tak sistem poslej mora računati. Zato vsak funkcionalni sistem skrbi za to, da neptunski element nadzoruje s principom saturnskih realitetnih omejitev, merkurske pregledne logike in uskladitve ter sončne integralne organizacije, ki ima pregled nad celotnim delovanjem sistema."

Uran ravno nasprotno pomeni ustvarjalca, misleca, reformista, revolucionarja, nekoga, ki reče "aha!" in potem predstavi nekaj novega, nepričakovanega, drugačnega. Imeti tak planet v polju identifikacije države bi moralo biti nekaj izjemnega, našo državo bi vsi morali poznati po originalnosti, drznosti, inovativnosti, utiranju novih poti in praks – a kaj, ko Neptun vse to tako uspešno razvodeni.

Opis iz učbenika o njuni kombinaciji se glasi: "kdor se pretvarja, da je, kar v resnici ni", drugod pa je govora tudi o čudaštvu, dolgotrajni psihoanalizi globokih vzorcev, nenadnih padcih, a tudi "iskrici navdiha" ali pa o "identificiranju s kolektivnim".

Kar nekaj od teh formulacij se nam ob malo podrobnejšem poznavanju slovenske komplicirane narave zdi zelo prikladnih, celo domačih, saj jih lahko opažamo na več nivojih, na primer v istovetnostnih in drugih identifikacijskih simbolih (kjer ni reda niti jasne linije, na primer grb, registrske tablice vozil, osebne izkaznice in podobno; posledično v obliki stalnih zamenjav s Slovaško) ali pa v dejstvu, da naše domače okolje nikomur ne dovoli izviti se iz povprečja ...

UITI IZ KROGA VARLJIVE VARNOSTI
Sprenevedanje ima seveda več obrazov, pa tudi več izhodov. Nekateri se naučijo igrati (še posebej v primeru močnega Neptuna, planeta neresnice in igre, v horoskopu), in to tako dobro, da meja med realnostjo in "samodopovedano resnico" sčasoma izgine. Če je Neptun še malo močnejši, dobimo že mučeniški pridih, če je prisoten Merkur, pa psihosomatske motnje, toda tiste zaščitniškega tipa; s katerimi nekateri čisti uspešno zdržijo do smrti ...

Drugi se odločajo za boj in se poskušajo izboriti v neenaki bitki z nevidnim sovražnikom, zmagajo pa lahko le tisti, ki jih ne pretrese vpogled v dejansko stanje in zamujene priložnosti ter ne prestraši morebitna bolečina – imeti v horoskopu močnega Marsa ali celo Plutona včasih ni slabo; pri taki vojni znata biti zelo koristna.

Nekaterim se uspe izvleči brez ran, morda čisto po sreči in celo brez lastnega prizadevanja, čemur doprinese odlično postavljeni Jupiter, zanimiva pa je bila gospa poznih srednjih let, ki se je sicer odpravila na astrološki posvet in zelo aktivno sodelovala v razkrivanju tako napačnih korakov kot tudi možnih izhodov, da bi potem na koncu čisto mirno rekla, da se bo najverjetneje vseeno odločila, da – ne bo spremenila ničesar.

Pogled na njeno astrološko karto ni izdajal kakega večjega trpljenja in se ji bo verjetno dobro izteklo, za razliko od tistih, ki so bolj "sekirantske" sorte in ki se napetosti pri njih nabirajo in nabirajo, dokler jih naposled ne pobere težka bolezen. Tedaj je za akcijo prepozno, čisto pri roki pa je seveda mučeništvo kot "nazoren prikaz tega, kaj vse ste mi v življenju napravili". Vsekakor neobetaven izhod.

Zavesti se pravočasno, da nismo na pravi poti, analizirati položaj in odnose ter izbrati si ustrezno pot, nato pa nekje napraskati toliko prepričanosti in volje, da lahko napravimo pravilne korake, je najboljši način, kako se lahko izognemo povečujočim napetostim in vse večjemu razkoraku s samim seboj, ki ga s seboj prinaša sprenevedanje. Razkoraku, ki ne le da zmanjšuje kvaliteto našega življenja, ampak tudi obeta, da bomo na koncu marsikaj od tistega, kar bi lahko in kar bi pravzaprav morali napraviti tu in zdaj, odnesli s seboj v naslednje življenje.