V razvoju vsakega človeka, ki gre svojemu poslanstvu nasproti, se pojavi točka, ko doseže njegova duša popoln mir in se v neomajni usmerjenosti obrne v svet duha. To stanje očiščene duše je upodobljeno na sliki “Janez na Patmosu“ Hieronymusa Boscha. (Janez na Pamosu, Hieronymusa Boscha).

In taka duša ima pet lastnosti. Prvič popoln in sproščen mir. Drugič popolno predajo svetu duha, od koder uma spoznanje in ljubezen, ki ju posreduje dalje. Tretjič ravnanje, ko prepoznamo, kaj je dobro in kaj slabo, kajti samo pod tem pogojem je možna budnost, ki omogoča duši novo delovanje in videnje. Četrtič tiho veselje in vednost, ki preveva celotno Janezovo bistvo, ker je v sozvočju s svojim poslanstvom. In petič zavestno jasnost in harmonijo, kjer so prisotne vse te lastnosti in lahko začnejo delovati.

Pravzaprav kaj se mora zgoditi, preden lahko pride do notranjega miru in moči duše? Mesto, podoba neutrudnega vrvenja sveta je odmaknjeno v daljavi. Cerkveni zvonik, obrambni stolp in silos prenos, moč bogastvo so pustili dušo za seboj. V ozadju mirno teče reka življenja s plavajočimi ladjami trgovanje in zabava med obalama, poraslima z gozdom ter tu in tam posamezna hiša. Tok ne privlači s svojim čarom, ne grozi pa tudi s silnimi poplavami. Vse dogajanje na svetu je tu še pod jasnim, blagim nebom, a vendarle oddaljeno v ozadju. Nič ni odrinjenega, nobenega boja ni, vse je kot samoumevno na svojem mestu.

Za Janezom preži strah zbujajoče bitje, ki je diagonalno na levi za njim, oddaljeno za korak. Na tem bitju lahko odčitamo tretjo lastnost Janezovega duševnega delovanja: spoznanje dobrega in zlega. Kajti ta demon je utelešenje zla. Kot vsi drugi liki na sliki je tudi on del Janezove notranjosti. Posamezne vidike notranjosti je umetnik prikazal v obliki simbolov in jih tako naredil prepoznavne.

Demon je videti takole: črno telo insektov, bel človeški obraz z ostro iztopajočim nosom in brado ter z očali. To je obraz človeka, ki predstavlja bister razum, obraz učenjaka, morda duhovnika, kot bi lahko domnevali na osnovi tesno prilegajočega se črnega naglavnega pokrivala. Bitje nosi na glavi majhno korito z gorečimi drvmi ali premogom, od koder se dviga dim. Ali ni to delovanje vrtajočega razuma? Misli mračno žarijo; toni žar, ki greje, ampak sika in smodi.

Kajti sijoči razum prekrije vse razjedajočo kritiko, razkroji vse z ognjem analize, oceni, meri in ubije vseh s pomočjo dogme in fanatizma. To je vzrok vseh prepirov in vojn; morda je tak spor zagorel tudi na eni od ladij, s katero je povezano žareče korito na glavi demona.

Hladni, mehanični razum, ki se je osamosvojil in služi samo uveljavljenju jaza (ega) , je zlo. Temu odgovarjajo tudi trup in udi demonskega bitja. Zdi se, kot bi tičale prsi v debelem oklepu, kot se ego nasproti svetu obda vselej z oklepom in se nikakor noče prepustiti. Na obeh straneh oprsja visita navzdol dve beli koničasti krili. Kajti tudi hladni, preračunljivi razum se lahko dvigne v višave mišljenja in oblikuje miselne zgradbe, npr. materialistične sisteme in ideologije.

Trebuh, nogi in rep bitja so enaki insektovim. Tudi okrogli trebuh deluje kot oklep, kot krogla, zaprta v sebi in navzven. Predimenzionirani rep se grdo vijuga med nogami, rep škorpijona, poln strupa in nevarnosti. To je najslabše orožje zla: zvijačnost in laž, prevara in klevetanje, cinizem in posmeh. To najbolj rani, to prizadene najgloblje.

Spoznanje dobrega in slabega pa obvladuje zlo. Prav nasproti demona, z njim iz oči v oči, levo pred Janezom ždi črni orel. To je moč pameti, ki prepoznava in jo razsvetljuje duh; hladni razum, ki prepozna kot zlo in ga odganja. Postavi čuvarja pred svoje misli. Medtem ko sprejema Janez razodetje duha in je njegova duša popolnoma usmerjena k duhu, del njegove zavesti zanj bedi, ne da bi moral biti na to posebej pozoren. Zanj je postala samoumevna navada, da mu del zavesti ščiti hrbet.

Orel, pamet, ki prepoznava, obvladuje torej škorpijona, zli razum. Simbolična žival Janeza evangelista je orel, ki pa naj zveni še tako nasprotujoče je istoveten z zvezdnim znamenjem „ Škorpijonom“ . Kajti prvotno je bilo to znamenje dvojno: orel, ki drži v krempljih nižjo naravo!

Zakaj je bil medtem ta simbol tako izrojen , da je vidna le še ena in to slaba polovica? Ali je strast do zla tako napredovala, da je bila pamet, ki jo je razsvetliv duh, pozabljena? Sicer pa orel na naši sliki sploh ne deluje mogočno in veličastno. Toda njegova moč leži prav v preprostosti in skromnosti. Prodirajoča žival ne povzroča veliko hrupa. Preprosto opravlja le svojo nalogo.

Toda zla gotovo ne bi bilo možno ukrotiti s pomočjo pameti, ki le prepoznava, če se Janez ne bi docela odvrnil od njega in se obrnil k duhu. To je odločilni vidik njegove naravnanosti. Nova duša se ne s pogledom ne s kretnjo ne ukvarja z zlom. Če bi to počela in se le za trenutek odvrnila od duha, bi zlo hitro dobilo oblast nad njo. Duša pa se ne obrača, ampak ostane usmerjena na duhovni svet, na svetlobo božanskega . Seveda je zlo nenehno prisotno in non-stop preži na šibke trenutke. Vendar če je duševno jedro usmerjeno na duha in to tudi ostane, istočasno pa pusti prepoznavajoči pameti, orlu, da je na preži, je zlo brez moči. Demon brez moči dvigne roke in mora pustiti svoj kavelj za meso, s katerim vlečejo demoni v upodobitvah poslednje sodbe pogubljencev v pekel.

Janezova duša je obrnjena v nebo in gleda božji svet. Ni pa zemeljska moč tista, ki mu to omogoča. Poslanec duha, angel, ki stoji na strmem pobočju hriba, mu z roko kaže pot, ki naj jo ugledajo njegove duševne oči. Predstavlja most med tistim, ki vidi in vizijami. Angel je zavest posebne vrste v človeku. V gnostičnem „ Evangeliju po Mariji“ vpraša Marija Magdalena Gospoda:“ Gospod, gleda človek, ki vidi, obraz z dušo ali ?“ Dobi odgovor:“ Duša ne gleda ne z dušo ne z duhom; zavest prebujenega atoma iskrice, ki je med obema, vidi obraz“.

Kajti duša še ni tako daleč, da bi praznovala , neposredno povezavo med seboj in duhom. Pogoj za to bi bil, da je že postala duhovna duša, ki živi in ravna iz moči duha. Zaenkrat je šele novorojena in očiščena duša. Določen organ v njej, vmesna zavest, to intuitivno mišljenje, je angel na gori. Njegova krila se razpirajo navzgor, drugače kot pri demonu; razpirajo se v dvakrat tri zašiljene dele.

Zavest prebujenega atoma, mesto povezave duše in duha, se sestoji iz dvakrat treh vidikov zavesti, ki pa so v glavi, srcu in križnem predelu in ki sprejemajo in izžarevajo. Krila so posejana z „očmi“. Kajti ta novi organ vidi v človeku. In vsakokrat poženejo cvet: iz takega prejemajo moč duha in se razcveti.

- se nadaljuje.

Miran Zupančič