Pisati o sebi se mi zdi, kot bi rojeval ježa »na rikverc«, čeprav mi pisanje sploh ni tuje, ampak ... no, ja! V Sloveniji se je končno začelo javno govoriti o revščini, kar bi bilo pred samo nekaj leti nezaslišano. V rajnki Jugoslaviji pa bi te za to streljali ali vsaj poslali na Goli otok in te tam predelali v Gavrilović salamo. Brez Vegete!

Aha, pozabil sem se predstaviti, kar ni kulturno. Oprostite! Torej, to sem jaz. Kralj O´Tone Prvi, ambasador revnih in socialno izključenih. Jež je rojen, jaz pa grem prodajat Kralje ulice …

Da marsikakšno pikro slišim na svoj račun, je »krivo« dejstvo, da sem reven. Klošar, tudi po svoji krivdi! Pred dvema, tremi leti je bilo še veliko huje. »Delat pejd!«, »'zgini, gnus smrdljivi!«, »Marš, parazit!« in podobno. Zdaj je lažje. Zelo sem naglušen! Malo zaradi starosti, malo zaradi načina življenja, v katerega sem bil pahnjen, svoje pa je prispevala tudi bolezen.

Eeej! V mladih letih mi ni bilo težko hoditi na šiht, delati tudi proste sobote za novo šolo, pa vrtec, bolje opremljeno bolnico, kjer se je čez desetletja rodil osel, ki me danes »maršira«. Zdaj pa že leto dni čakam na zasluženo pokojnino. Leta 2004 sem dobil odločbo o prejemanju dodatka za invalidnost. Do danes nisem dobil niti centa. »Pritoži se,« so mi svetovali študirani. Komu pa!? Da mi še socialko vzamejo, ker se »bunim«?

Ja, če je kdo vreden pohvale (vsaj kar mene zadeva!), je to prav gotovo moja socialna delavka. Pogovorila sva se, pretehtala vse podatke in zdaj dobivam 226 evrov denarne pomoči. S tem plačam stroške stanovanja, mesečno vozovnico za LPP, nekaj pa ostane za hrano. Res je relativno malo denarja, k sreči mi pomagajo dobri ljudje in Karitas. Se vam zdi bédno?

Je in ni! Poznam mater samohranilko, ki še tega nima. Ni »naša«! Včasih se mi zdi, da tudi jaz in moji sotrpini, cestni bojevniki, nismo »naši«. Čigavi pa, vas vprašam?

Zakaj mora moj cimer (star 70 let) vsak mesec čakati na socialko, ko je pa celo življenje pridno delal? Pred enim letom, ko sem bil tudi sam dovolj star (65 let), sem dal vlogo (ogromno papirologije!) za pokojnino. V zameno za listek velikosti 3 krat 5 cm, na katerem je žig z datumom predaje delovne knjižice 17. 2. 2009. In potem … vse tiho je biló!

»Tiho bodi in potrpi,» so mi rekli različni »organi«. Ne! Ne bom tiho! Nisem samo jaz kriv, da sem reven. Ni mi prav, da sem reven! Nočem biti reven! Res je, da nikoli več ne bom dobil udarniške značke, moči so pošle … ampak tista, ki jo imam, odtehta Gatesove milijone, le da zanjo ne dobim niti centa. Danes ni vredna nič! Ne veste, kaj je to udarniška značka? Nič hudega! Malo nas je še, ki to vemo.

Če se vam, drage bralke in bralci, zdi napisano neresnično, pregrobo in kar je še »presežnikov«, vas lahko potolažim. V resnici je še veliko huje, a o tem noče nihče nič slišati, ker je Slovenija bogata država in je sramotno biti reven. Zato se raje sprenevedamo ali zamižimo in se obrnemo stran. Kar ne vidiš, ne obstaja!

Nekaj povsem drugega so posamezniki, ki običajno niti sami nimajo presežka materialnih dobrin. Potreboval sem računalnik, da sem s prispevki sodeloval pri nastanku Kraljev ulice. Zakonca Štular sta mi prinesla prenosnik, ki ga uporabljam še sedaj. Želel sem kupiti kompresor za zračni čopič za barvanje modelov ladij. Gospa Štular je šla brez razmišljanja na bankomat in mi izročila 180 evrov. Da bom vrnil, ko bom lahko.

Jure Zadnikar, župnik na Ježici, mi je že pred časom posodil 450 evrov, da sem lahko kupil generator, saj tam, kjer sem stanoval, ni bilo elektrike. Brez omahovanja mi je posodil denar, ki sem ga že vrnil. Varnostnik Vido mi je odstopil 3000 kvadratnih metrov veliko parcelo zemlje, kamor sem postavil rabljeno stanovanjsko prikolico, v kateri sem potem živel in ustvarjal.

Prikolico sem dobil od prijaznega socialnega delavca Matica Munca in njegovih prijateljev. Vsekakor moram omeniti tudi »mojo« Arniko, slovensko pevko Aniko Horvat, in dr. Šalamuna z očesne klinike v Kromberku. Predlani sem zaradi sive mrene na obeh očesih skoraj oslepel. Dodatnega zavarovanja nisem imel. V treh mesecih in pol sem »spregledal« in zdaj vidim tudi tisto, česar ne želim!

Pred petimi leti je bilo ustanovljeno društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev Kralji ulice. O tem društvu bi lahko pisal dneve in noči, pa me muza ne bi zapustila. Dr. Špela Razpotnik, dr. Bojan Dekleva, socialna delavca Maja Vižintin in Bojan Kuljanac, Maja Kozar, Marta Štajduhar, moja mentorica Tanja Vuzem in še bi lahko našteval mlade ljudi, ki jim ni nerodno pomagati nam, ki se ne znajdemo najbolje, ki imamo na stotine težav, od raznih zasvojenosti, pa do naveličanosti in obupa.

Pomagati TUKAJ, ZDAJ IN TAKOJ! Tudi s toplo besedo in z vztrajnostjo. Brez predsodkov in klasificiranja na naše, one itd.! In pomagajo! Zdaj s še dvema brezdomcema sobivam v trisobnem stanovanju (mednarodni program Najprej stanovanje!). Sem na toplem, dež mi ne kaplja za vrat, celo skuham si lahko, če kaj imam.

S sostanovalcema se dobro razumem … in čakam penzijo! Zasluženo! Vem, da nisem edini v Sloveniji! Vem, da nas je preveč za tâko lepo deželico. Vsi bi morali živeti človeka vredno življenje! Tako pa vidim našo situacijo kot veeelik in glooobok krožnik s segedin golažem. Peščica bogatih poje meso, zaposleni srečneži zmažejo zelje, nam revnim pa preostane popivnati zeljno vodo, ko in če dobimo kos kruha pri Karitasu.

Prav nič ne pretiravam! Pridite med nas na ulico! Pridite v domove, kjer si nezaposlena mati ne privošči grižljaja, da bodo njeni otroci siti. Da se bodo lahko učili. To ni reportaža iz Afrike ali kakšne druge »črne« celine. Dogaja se pri vašem sosedu, za vogalom. TUDI pri vaših bližnjih, samo da tega ne vidite, »moja« Arnika pa ne more vsem pomagati, tako kot je meni …

Vir: www.euekspres.si