Vlada je na svoji seji potrdila zagonski elaborat za strateški projekt Zelena proračunska reforma. A  zaključni del mandata politično ni primeren čas za prerazporejanje davčnih bremen in subvencij. Zato načrti niso ambiciozni.

Namen državnega proračuna v 21. stoletju ni samo uravnoteženje prihodkov in odhodkov državne blagajne, ampak mora ta pri postavljanju prioritet - odločanju, kako in za katere namene bodo porabljena javna sredstva - tudi aktivno prispevati k vzpostavljanju vzdržnih modelov delovanja družbe. Ob sprejetju vladnega zagonskega elaborata je Umanotera, Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, objavila poročilo o uporabi proračunskih mehanizmov za podporo prehodu v nizkoogljično in krožno gospodarstvo, ki zeleno proračunsko reformo postavlja v politični in zakonodajni okvir ter opisuje uspešne primere iz drugih držav.

Zagonski elaborat brez ambicije zaganjanja
Leto pred koncem mandata je Vlada RS potrdila zagonski elaborat za zadnjega izmed 15 vladnih strateških razvojnih projektov. Na pozicijo najpočasnejšega se je uvrstil projekt Zelena proračunska reforma. Spet se izteka en vladni mandat brez izkoriščenih razvojnih priložnosti zelenih fiskalnih ukrepov, o katerih govori pravkar objavljeno Umanoterino poročilo Zelena proračunska reforma: politično in zakonodajno ozadje ter primeri iz drugih držav.

Hkrati pa zaključni del vladnega mandata in odločitev, da bo implementacija reformnih ukrepov večinoma prepuščena naslednji vladni ekipi, predstavlja priložnost za pripravo kakovostnih in nepristranskih analitskih podlag. Andrej Gnezda, avtor Umanoterinega poročila, je izrazil upanje, da te »ne bodo že a priori zaznamovane z odporom sektorjev z največjim okoljskim odtisom«.

Ti se spremembam upirajo s stereotipnimi zavajajočimi argumenti, kot npr.

• da so okoljski davki v Sloveniji visoki (višina zbranih okoljskih davkov v razmerju do BDP Slovenijo sicer umešča v evropski vrh. Vendar pa to ni posledica visokih stopenj okoljskih davkov, temveč nadpovprečno velike porabe goriv, ki vodi v sorazmerno veliko proračunskih prihodkov. Stopnja davka na energente je v Sloveniji sicer na ravni povprečja EU.),
• da so subvencije za obnovljive vire energije visoke (dejansko še vedno več kot tretjino vseh pomoči v energetiki predstavljajo subvencije za fosilno energijo),
• da visoke okoljske dajatve zmanjšujejo konkurenčnost podjetij (večino okoljskih dajatev dejansko plačajo gospodinjstva, največji porabniki energije pa so oproščeni ali plačujejo znižane stopnje dajatev, ne da bi se ob tem zavezali naložbam v učinkovito rabo energije),
• da bi ukinitev subvencije za fitofarmacevtska sredstva povzročila še več okoljske škode (ki pa bi jih država z okrepljenim nadzorom lahko preprečila in na ta način ubila dve muhi na en mah – ustvarila delovna mesta in okoljske koristi),
• da je ohranjanje škodljivih subvencij v prometu pomembno za konkurenčnost države (dejansko pa samo prelaga v prihodnost neizogibno zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v prometu). »Ti bodo potrebni, da bo Slovenija lahko izpolnila pravno zavezujoče podnebno-energetske cilje, ki jih je sprejela kot članica EU«, je poudarila soavtorica poročila Renata Karba.

Zelena proračunska reforma v praksi
Od devetdesetih let prejšnjega stoletja, kamor segajo prve zelene proračunske reforme v skandinavskih državah, se nabirajo podatki o njihovih učinkih, ki kažejo na zmožnost zelenih ekonomskih instrumentov, da hkrati naslovijo različne družbene izzive: od potrebe po fiskalni konsolidaciji in podpori gospodarstvu, do zaskrbljenosti zaradi vplivov na okolje, zdravje ljudi, biotsko raznovrstnost, energijo, rabo virov in varnost preskrbe s hrano.

V Umanoterinem poročilu so opisane izkušnje Danske (občutljivost danske predelovalne industrije na dvig cen energentov je med najnižjimi med primerjalnimi državami in država sodi med energetsko najučinkovitejše), Švedske (za Slovenijo je zanimiva strategija »osvoboditev od fosilnih goriv v transportu«), mesta Dunaj (z zelenim javnim naročanjem in svetovanjem podjetjem so brez bistvenih dodatnih stroškov ozelenili lokalna podjetja), Velike Britanije (z relativno majhnimi finančnimi vložki v skupnostne energetske projekte so dosegli velik obseg naložb v proizvodnjo obnovljivih virov energije in razvoj lokalnih skupnosti) in Nemčije (ustanovljene številne energetske zadruge, ki so občanom omogočile sodelovanje v proizvodnji električne energije).

To so članice EU, ki so pri izvedbi zelene proračunske reforme vodilne in žanjejo rezultate v obliki delovnih mest (nemški energetski preobrat je ustvaril med 70 in 100 tisoč delovnih mest v izgradnji in obratovanju sončnih in vetrnih elektrarn), povečanja zasebnih investicij, odpornosti gospodarstva na nihanja cen energentov in zanesljivosti oskrbe, povečanja konkurenčnosti gospodarstva zaradi energetske in snovne učinkovitosti ter s tem povezanih finančnih prihrankov, razvoja lokalnih skupnosti in izrazitega razklopa med rastjo BDP ter porabo energije in surovin.

V Sloveniji fiskalni ukrepi ne zasledujejo razvojnih ciljev
V Sloveniji so bili javnofinančni konsolidacijski ukrepi v preteklih letih poudarjeno varčevalne narave in niso vključevali strukturnih izboljšav za doseganje razvojnih ciljev. Teh na ravni države zaradi nesprejetja državne strategije razvoja večinoma tudi nimamo opredeljenih.

Če že nimamo opredeljenih lastnih razvojnih smernic, pa je Slovenija kot članica EU vendarle del gospodarsko-političnega sistema z jasnimi dolgoročnimi usmeritvami v nizkoogljično in z viri gospodarno družbo. Z njimi se Evropa otresa odvisnosti od uvoza energentov in zmanjšuje tveganja zaradi skoraj popolne odvisnosti od uvoza surovin. Renata Karba je s tem v zvezi dodala: »Slovenija lovi zadnji vlak, da se pridruži državam, ki bodo pobrale smetano v obliki odpornega in inovativnega gospodarstva ter delovnih mest z visoko dodano vrednostjo. Tisti, ki bodo vlak zamudili, bodo postali odlagališče, kamor bodo bogatejše države selile svojo umazano industrijo«.

Država s fiskalno politiko še ni uvedla spodbud za trajnostno prestrukturiranje velikih onesnaževalcev, katerih zahteve po podružbljanju stroškov saniranja okoljskih in finančnih posledic njihove dejavnosti še kar naraščajo (npr. predlagani dodatek za TEŠ, znižanje trošarine za električno energijo za največje porabnike v letu 2016 ipd). »S tem se še povečuje nepravičnost porazdelitve davčnih bremen«, je poudarila direktorica Umanotere Gaja Brecelj.

Gospodinjstva plačujejo polne davke na energetsko porabo, medtem ko industrija in kmetijstvo dobivajo davčne olajšave in vračila plačanih davščin. Neenaka porazdelitev davčnih bremen ne obstaja samo med gospodinjstvi in industrijo, ampak tudi znotraj industrije. Velika podjetja z visokimi izpusti CO2 dobijo pravico do izpuščanja CO2 praktično brezplačno, manjša podjetja pa morajo plačevati poln davek na CO2.