Skoraj celo življenje sem mislila nanjo.
Na dekle s košarico pšeničnih las.
Bili sva mladostni prijateljici.
V meni je pustila drobno sled,
ki se je zarasla na zenici pogleda,
se vtisnila v kožo, v vse telo.
Za zmeraj mi je zapustila obrise in snov
za razmišljanje, za stopnjevanje želja,
z vsemi podrobnostmi podobe,
ki so jih odsevale njene kretnje, njeni gibi
za zamreženimi okni internata Majde Vrhovnik.
Spomin nanjo je mera moje mladosti,
skrivalnica pogovorov in šatulja zaupanja.
Čolna plujeta nad dvema počasnima rekama
in odkrivata zgodbo, nikoli dokončane
upočasnjene poti s potopitvami iskanj
v globokih tolmunih življenja.
Plujem skozi trsje ob neobljudenih obrežjih
z majhno sliko v rokah in jo iščem.
Njo, mojo prijateljico Ljubo Rožanc
s psičkom Runom v naročju.
Sprašujem ljudi kdo jo pozna.
Ljudje prihajajo in odhajajo brez besed.
Biser, ki so ga spomini odložili, sameva
in jaz sem ga božala s svojo otožno roko
kot žarek svetlobe skozi razpoke na oknu.
Čisti turkiz, ki meri v senco časa.
Pričaran kot negibni dogodek.
Fjord, v katerega zapluje misel,
ki jo nosi veter po tirnicah čutov.
Vesela sem, da sem našla njeno sled
v labirintih, z vrezi dolge poti,
na kateri so sledi, odtisnjene v dušo
pod težo časa, ki se pomikajo v tisoč stvari.
Takšne kot jih je mladost oblikovala
in jih je sprejemalo odpadlo listje vase.
Med oblaček, pomešan z dežjem in s soncem,
bom umestila svoje iščoče dlani.
V novo zajemanje preseljenega časa se potopim,
v trenutek srečanja ob okopu luči jih položim,
ko spet zadehti skrivnostna roža mogota,
ki se je oddaljila v razkošje svojega cvetenja.
Kakšna revščina so zemljevidi vrtov,
kjer se rože iščejo po vonju svoje mladosti.
Skoraj celo življenje sem mislila nanjo.
