Tokrat sem se odločil, da predstavim moj pogled na zakone, pravila, postopke in navodila, ki se v zadnjih letih množično kopičijo nad našimi življenji in se jih moramo hočeš nočeš držati, saj si v nasprotnem primeru kaznovan ali prikrajšan oz. omejen v svoji funkcionalnosti. Npr. starejši ljudje, ki že težje uporabljajo najnovejše mobilnike ali plačujejo preko interneta ipd. Kam vse to vodi? Ali ima vse to res pozitiven efekt na kvaliteto naših življenj?

Navodila za uporabo nas spremljajo na vsakem koraku: bankomati, parkomati, mlekomati,… prostoročne blagajne v trgovinah (ko kmalu ne bomo potrebovali zaposlenih ljudi na 'kasi') itd.

Da ne govorimo o vseh navodilih o uporabi, ko kupimo nov tehnokratski izdelek, ki ima vsak zajetno knjižico z navodili, vključno s tem, da ni za oralno uporabo, da se ne bi kdo zmotil in potem tožil firmo, da na določeno stvar niso opozorili. In smo zopet pri zakonih in v tem primeru pravnemu sistemu, ki je poglavje zase. In ko smo vsi ponosni, ko npr. osvojimo najnovejšo napravico je le-ta po enem letu že zastarela ali pa ni več moč dobiti primerne komponente in moramo kupiti novo in se zopet učiti navodila o uporabi. Vse to, da bomo lahko dohajali in šli v korak s tehnologijo. Seveda zopet stvar perspektive in posameznikov, ki so navdušeni nad vsem tem in vidijo v tem velik napredek v razvoju človeštva. Pa je res ali morebiti prehajamo z veliko hitrostjo v transhumanizem, kjer je naslednji korak, o katerem se že govori, čipiranje oz. vstavljanje elektronskih napravic v naše telo?

Zakoni pa so spet nekaj drugega. Če bi jih res želeli doumeti in proučiti, bi potrebovali veliko več časa in energije in še potem težko vse razumeli. Npr. nov zakon, ki ga bodo najverjetneje uvedli tudi v Evropi, TPP (Trans Pacific Partnership) ima recimo toliko klavzul, da jih povprečen državljan z nešteto dnevnimi obveznostmi težko ali nima časa osvojiti, zelo pa se dotikajo svobode njegovega bivanja pod pretvezo ekonomskega gospodarskega poslovanja.

Tokrat bom tematiko, ki je sicer veliko bolj obširna in kompleksna spravil v manjši okvir. Začel bom kar pred domačim pragom, tam kjer stojijo kante za smeti. Da nam slučajno ne bi ostalo preveč časa za sebe, so se na globalnem nivoju odločili, seveda v dobri veri, da rešimo planet z ločevanjem odpadkov. Da ne bo pomote, ločevanje in sama reciklaža je sigurno dobrodošla, glede na to da ti danes že vrečko zavijejo v vrečko in ena od teh roma v koš še isti dan. Kot da ne bi imeli že dovolj informacij, ki jih moramo osvojiti z vsako novo tehnokratsko napravico, so nam dali še spiske kako ločevati odpadke.

Pri nas je nastal problem, ker je tašča, ki živi v hiši 50 metrov stran in imamo skupne smeti, to vzela smrtno resno. Seveda je v časopisu prej večkrat prebrala grožnjo, da si lahko kaznovan z 800 evri kazni, če ne boš spoštoval novega zakona. Kot vedno je na delu zopet strah. Strahu ni nikoli odveč in mora biti prisoten na vsakem koraku, da se ne bi slučajno preveč sprostili. Skratka, ker ni zaupanja v mladino, moja tašča, na dnevni bazi preverja ali so papirnati robčki na pravem mestu itd. Ona je do potankosti osvojila vedo o 'smetologiji'. Kljub temu, da se po svojih najboljših močeh trudimo, da bi tudi mi nekoč prišli na njen nivo, se vedno najde kakšna papirju podobna zadeva, ki tako samo zgleda, v resnici pa sodi v drugo škatlo. In glej ga zlomka, glede na to, da drugače ni kakšnih klišejskih problemov s taščo, ki je drugače super in jo imamo vsi zelo radi, ji to povzroča takšen stres, da ji slina leti po celi kuhinji, ko se razburi na nas. V naši družini je pošla idila in priplazil se je nemir in vse to zaradi zelo pomembnega zakona!

Banalen primer sem izpostavil zato, da osvojimo eno stopnico in začnemo razmišljati, koliko časa nam sploh še ostane, da bi živeli človeška življenja, ne pa kot računalniki in roboti nalagali nove suhoparne podatke, ki so tako nepomembni za našo duhovno rast in srečo. Če hočemo res na višjem nivoju dojeti to problematiko, moramo stopiti nekaj korakov nazaj, da bi dojeli celotno sliko in ne le majhne delčke le-te. Ko se na globalnem nivoju pogovarjamo o ekologiji je debata o tem koliko več bi bilo potrebno v gospodarstvu ustvariti, torej več proizvesti, več prodati, več zavreči, da bi ustvarili denar, ki je nujno potreben za reševanje ekoloških problemov. Se pravi, še več nepotrebne krame, da bi se potem ukvarjali, kam z njo. Približno tako, kot da bi z bencinom hoteli pogasiti ogenj. Ravnanje z odpadki po mojem mnenju zahteva veliko širši pogled. Narobe se mi zdi, da se osredotočamo samo na že nastale odpadke, ker je resničen problem v odpadkih, ki šele nastajajo. Torej edina rešitev po mojem mnenju je, da se po hitrem postopku začnemo pogovarjati o tem, kako bomo v prihodnosti proizvedli čim manj odpadkov. Marsikomu se bo to zdelo utopično in nerealno, vendar je to edina rešitev za obstoj našega planeta in je vse ostalo veliko manj realno.

Da se vrnem na poplavo informacij. Mogoče ste se kdaj vprašali, da je namen poplave nepomembnih informacij prav v tem, da se izgubi sled ali pa ne ločimo informacij, ki SO za nas zares POMEMBNE. Naj vam ponazorim kar na primeru, kjer lahko vsak od vas to preveri, saj preživimo v nakupovalnih centrih precejšen del našega časa.

Večina od nas kupuje npr. sadje po izgledu, po barvi, po črvrstosti… napaka. Izbirati bi jih morali izključno po drobnih kodah, ki sicer so povsod nalepljene, vendar s tako drobnim tiskom, da bi vsi rabili nositi s seboj lupe. Če bi imeli to izbiro, bi se še vedno lahko odločili, kakor bi nam najbolj ustrezalo, glede na izgled, barvo… Pa vendar imamo pravico to vedeti oz. bi lahko bile recimo te zadeve bolj reklamirane. Seveda se trgovci dosledno držijo pravil in zakona, ki jim narekuje, da morajo izkazovati na svojih deklaracijah resničnost navedb. Pa vendar povprečen potrošnik bolj malo ve o teh zakonih in zatorej še manj o navedbah na deklaracijah.

Npr. banane. Ali ste vedeli, da obstajajo 3 različne kode, ki vsaka za sebe govori o izvoru, pridelavi in predelavi banane? Namesto, da bi na sadežu na veliko pisalo »vzgajano s pomočjo pesticidov«, so zato na majhno nalepili kodo 4011. Namesto, da bi na sadežu ali zelenjavi pisalo »gensko spremenjeno«, so zato dali kodo 84011. Na ekološko neoporečni zdravi hrani, pa je koda 94011. Torej, če to vemo, kaj bomo raje kupili?

“Vsi čez dan dobimo toliko informacij, da na koncu izgubijo smisel”
(Gertrude Stein)

V razmislek, kaj nam prinašajo vse te informacije drugega kot odtujevanje od samih sebe in soljudi.

Iskreno,
Peter Veselič

Vir: www.mychi.si