Piše: Peter Amalietti

Prababica sanskrta
Kultura, ki smo jo najprej spoznali kot vinčansko, je vsaj dva tisoč let starejša od sumerske, ki je nastala okrog leta 3100 pred našim štetjem, saj šteje več kot sedem tisoč let. Danes tudi zgodovinska veda (ne sicer slovenska) priznava, da je vinčanska kultura tudi prva in pred vsemi drugimi razvila pisavo. Del te najstarejše kulture so bili tudi naši Evganci (Ižanci) oziroma koliščarji, ki so prej živeli v jamah ... Povzemamo iz knjige Prababica sanskrta, knjige o vsenavzočnosti slovenskih besed in korenov v času in prostoru.

Obsegala je ozemlje Balkana z Grčijo, Bolgarijo, Srbijo, Romunijo, Ukrajino in Madžarsko. V Varni na bolgarski obali so našli pokopališče z velikanskim številom okraskov iz zlata in medenine iz časa pred 4500 pred našim štetjem.

In to je prvi jezikovni substrat na našem ozemlju, ki se je nato okrog 12. stoletja pred našim štetjem pomešal z venetskim jezikom, vendar pa so tako staroselci kot novi priseljenci izvirali iz istega prarodu in so si bili sorodni, saj so govorili narečja istega prajezika. Od tod najbrž tudi izvira dvojnost našega besedišča pri nekaterih pojmih (npr. osel in vosu, kura in kokoš), obenem pa je bila njihova priselitev povsem prijateljska in miroljubna.

Medtem ko se je prvotna arijska govorica tako širila in cepila v razne jezike na zahodu, se je tudi širila in cepila na vzhodu. Severno od Karpatov in Črnega morja so arijska plemena govorila posebno narečje, ki ga imenujemo slovansko, iz katerega izvirajo ruski, srbski, poljski, češki in drugi jeziki. Druga arijska narečja so se širila prek Male Azije in Perzije in so se razvila v posebni armenski in indo-iranski jezik, iz katerega sta izšla sanskrtski in perzijski jezik. (H. G. Wells, Svetovna zgodovina)

Jugovzhodno od Nordije so živeli pripadniki lužiške kulture, ki jih verjetno smemo izenačiti z nosilci aujentiške kulture, na jugozahodu in jugu pa nosilci kulture gomil, kasneje žarnih grobišč, s katerimi so se spopadala nordijska plemena.

Od Lužiških »Srbov« so uvažali bronaste predmete. Aujentiška kultura se je razvila na Češkem in v Šleziji. Plemena so se izoblikovala na Saškem in Thurinškem v leubinški kulturi. (Bernhard Jacobi)

Zgodnja bronasta doba se je začela v približno 17. in 16., vrhunec pa je dosegla med 15. in 13. stoletjem pred našim štetjem. Tedaj so še vsemu civiliziranemu svetu vladali naši predniki, kakor koli so se pač imenovali.

Nastanek slovenetščine pomeni prehod iz predindoevropske v indoevropsko dobo. S pomočjo jezikovnih in arheoloških dognanj lahko osredotočimo glavno dogajanje te spremembe na ozemlje predindoevropske trakokeramične kulture in poznejše kulture Unětice, kateri je sledila lužiška kultura s središčem v trikotniku med Češko, Poljsko in Nemčijo, ki pa je segala od Baltika do Donave. Na tem prostoru se je izoblikovala neka močna skupnost, ki jo je povezovala na poseben način kultura žarnih grobišč.

Iz notranje sile te kulture so njeni prebivalci z misijonarskim navdušenjem začeli širiti njeno oznanilo, ki je ljudem prinašalo večje blagostanje in smisel življenja s prepričanjem o nadaljevanju življenja tudi po smrti. Značilnost kulture žarnih grobišč je upepeljevanje mrtvih in pokopavanje žar na razprostranjenih grobiščih. Nekateri ugovarjajo, da je bilo upepeljevanje znano že prej v drugih krajih. Zakaj pa ne, saj se je duhovno najvišja vrsta kulture žarnih grobišč razvila postopoma in ne povsod, temveč na območju, ki je bilo za to najprimernejše.

Da se je veliko širjenje kulture žarnih grobišč začelo v lužiški kulturi, je splošno priznano. Nosilcev te kulture si mnogi zgodovinarji (za arheologe je to nepomembno) ne upajo imenovati, ker vedo, da so v ozadju Sloveneti. Vsaj nekateri pa si upajo z resnico na dan in jih imenujejo Veneti. Vendar tudi to je le polovična resnica, ker se ime Veneti prvič pojavi pri Grkih (kot Enetoi) šele po končanem širjenju kulture žarnih grobišč. To ime pa je nastalo iz imena Sloveneti ali Sloven(e)ci. (Ivan Tomažič)

Ime Veneti najbrž izvira iz slovenskega opisa VEN ITI, saj so se iz Male Azije preselili v današnjo severno Italijo na Tirensko obalo, v Toskano in na griče, na katerih je pozneje zrasel Rim, druga skupina pa je ustanovila Kartagino v severni Afriki. Venetska in staroselska evganska kultura sta se zlili v novo, etruščansko, ki nosi znamenja obeh, svoj vrhunec pa je dosegla v 7. stoletju pred našim štetjem, ko se je na severu bronasta doba bližala koncu, železarstvo v alpskem in donavskem območju pa se je pojavilo pred začetkom zadnjega tisočletja pred našim štetjem.

Severovzhodno od Etruščanov so Veneti ustvarili eno najpomembnejših kultur stare Evrope, kulturo Este, vendar so v 3. in 2. stoletju pred našim štetjem obe kulturi uničili Rimljani. Etruščane so pomorili, postopoma pa so podjarmili tudi Venete v severni Italiji (183 pr. n. št.) in Histre (177 pr. n. št.) ter zasedli Panonijo. Do začetka našega štetja so samostojni ostali le še Norijci ali Noričani, ki so bili najpomembnejši dobavitelji orožja Rimljanom, noriško jeklo je tedaj namreč slovelo kot najboljše na svetu!

Najstarejši sledovi slovenske jezikovne individualnosti segajo v čas pred približno dva tisoč leti. (France Bezlaj, Etymologia slovenica)

Slovenščina je mešanica različnih praslovanskih migracijskih tokov in vsaj za enega med njimi se da sklepati, da se je že pred začetkom preseljevanja narodov odtrgal od praslovanske skupnosti in se šele kasneje spet pomešal z manjšimi plastmi. Ne vemo, kdaj in kje se je to dogajalo. (France Bezlaj, Etymologia slovenica; Jezik in slovstvo XVI)

Samo zmote potrebujejo teorijo. (Bela Hamvas)

Moja prednost pri pisanju prve knjige je bila, da nisem predstavil teorije o nastanku in razvoju pragovora in govora, temveč sem le opisal, kako se je naš jezik res razvijal. Razvoj slovenskega besedišča vse to dokazuje, enako pa tudi same sestave naših besed. Del mojega sklepanja o nastanku in razvoju prajezika temelji na zdravi pameti in domišljiji, pri tem pa so moji dokazi, ki so sestavljeni iz samih razsekanih besed, tisočodstotni, torej vodotesni, saj je veliko večino mojih dokazov, beri besed, razen nekaterih narečnih in zastarelih, mogoče najti v slovarjih.

Peter Amalietti

Pred nastopom grško-rimske civilizacije je ves znani antični svet govoril en in isti jezik, namreč praslovenščino oziroma njena narečja.

Nosilcev te kulture si mnogi zgodovinarji ne upajo imenovati, ker vedo, da so v ozadju Sloveneti.

Foto: Prababica sanskrta.naslovnica_web

Knjigo, iz katere povzemamo članek, lahko naročite na Misteriji.si za 23 evrov. (Foto: Janko Blagojević)