Plastična vrečka - strupen simbol potrošniške družbe
torek, 3. april 2018 @ 11:51 CEST
Uporabnik: Sonce
Vrečke iz polietilena ali polipropilena, ki so na začetku 20. stoletja ugledale luč sveta, so danes eden največjih onesnaževalcev in okoljskih sovražnikov našega planeta. V mladosti naših staršev in starih staršev so bile redke, pa še tiste so skrbno prali in varovali. Kaj pa danes? Na vsakem koraku gore plastičnih vrečk. V trgovinah, naših domovih, na ulicah in v naravi. Največ jih je prav tam, kamor zagotovo ne spadajo. Kako je lahko sodobna družba to sploh dopustila? Pa navsezadnje, kako bomo nastalo situacijo popravili?
Vsako leto na svetu izdelajo približno 600 milijard plastičnih vrečk. Od tega jih povprečen evropski državljan v enem letu uporabi okoli 500. Na splošno se vsaka uporabi le enkrat (običajno uporaba ni daljša od 30 minut), kar je v popolnem nasprotju z njihovo dolgo življenjsko dobo, saj v naravi za razgradnjo potrebujejo 400 do 1000 let. Dejstvo je, da se pravilno reciklirajo le 4 % plastičnih vrečk.
Preostale končajo v mešanih odpadkih (kjer se jih ne da reciklirati) in v naravi. Iz tega razloga pa so velika nevarnost za vsa živa bitja. Letno le zaradi plastičnih vrečk, ki so končale v morju, umre 100.000 morskih živali. Razlog? Zastrupitve, zadušitve ali zapletanje v te plastične nadloge. Dolgotrajni proces razgrajevanja (plastični delci v morju, mikro plastika) pa naravo zastruplja s snovmi, ki jih vrečke pridobijo v času proizvodnje. Vse to v procesu prehranske verige dobimo v svoje telo tudi ljudje. In krog je sklenjen.
In zakaj so prav vrečke iz plastike najbolj razširjene v primerjavi z drugimi materiali? Ker je plastika poceni, preprosta za obdelavo in ima lahko katere koli zaželene značilnosti. In ker je dobiček v potrošniški družbi pač zelo pomemben. Ekologi brez meja so leta 2014 naredili raziskavo, v kateri so z metodo opazovanja v štirih večjih trgovinah želeli razvozlati odnos kupcev in prodajalcev do plastičnih vrečk za enkratno uporabo. In kaj so ugotovili?
Da največ ljudi prinese svoje nosilne pripomočke v živilske trgovine (kjer so zastonj le tiste pri sadju in mesarju), medtem ko je v tekstilnih trgovinah to zelo redek pojav. Iz tega razloga so močno problematične prav takšne trgovine, kjer prodajalci kupcem sami od sebe izdelke zložijo v brezplačno plastično vrečko. Ker so vrečke tam pač zastonj, se jih nihče ne brani.
Za razliko od drogerij in živilskih trgovin, kjer niso vse vrečke brezplačne. Zanimivo je opažanje, da kupci zelo redko zavrnejo brezplačno plastično vrečko, tudi v primerih, ko imajo svojo vrečko/cekar s seboj. Za vsem tem pač stoji denar, ki je sveta vladar. Umetnost uspešnega nakupa je očitno ponujena brezplačna vrečka. Ker pa se ljudje ne moremo upreti brezplačnim stvarem (četudi je to le vrečka), vzamemo prav vse, pa čeprav tega sploh ne potrebujemo.
Od raziskave je sicer preteklo že kar nekaj let, a se situacija po mojih opažanjih in izkušnjah ni bistveno spremenila. Sploh z razcvetom hitrih blagajn, ki so raj za te brezplačne plastične pošasti. Eden od korakov proti manj onesnaženi prihodnosti bi zagotovo bil dan, ko bi vse trgovine naenkrat prenehale ponujati brezplačne vrečke. Ljudje bi se navadili in bi vrečke/cekarje začeli nositi s seboj.
Povsod. In to se bo kmalu tudi zgodilo. Ministrstvo za okolje in prostor je v lanskem letu sprejelo uredbi o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo ter Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže. Ti dve uredbi sta posledica evropske direktive, na podlagi katere morajo države članice EU sprejeti ustrezne ukrepe za zmanjšanje porabe lahkih plastičnih nosilnih vrečk. Določen okoljski cilj EU je zmanjšati letno raven potrošnje teh vrečk pod 40 na osebo do konca leta 2025.
Uredbi tako v Sloveniji narekujeta prepoved brezplačnih lahkih plastičnih nosilnih vrečk z začetkom leta 2019. Na žalost bodo izjeme ostale, saj bodo brezplačne vrečke pri izdelkih, ki niso predpakirani (sadje, zelenjava, meso itd.), tudi drugo leto ostale, kjer so. A ker vemo, da tudi tam obstajajo super zdrave alternative – pralne vrečke iz naravnih materialov, lahko s svojim zgledom že danes začnemo delati spremembe. Ni nam treba čakati do naslednjega leta.
Eden od ukrepov, zapisan v direktivah, je tudi obvezno plačilo okoljske dajatve za plastične nosilne vrečke za vse proizvajalce in pridobitelje takih vrečk, ne glede na letno količino vrečk, danih v promet. Ta korak je aktualen že letos, saj morajo vsa podjetja, ki v promet dajejo plastične nosilne vrečke, redno poročati o masi in številu vrečk, danih v promet, ter drugih podrobnostih o debelini sten vrečk. Tako bo država uvidela, koliko teh vrečk je dejansko v prometu. Navsezadnje pa je v načrtu tudi nacionalno ozaveščanje o vplivu plastike na okolje. Rečem lahko le: Naj se akcija že končno začne!
Eno od podjetij, ki je že letos naredilo korak naprej, pa je Hofer. Z akcijo Manj je vreč spodbuja k nakupu in uporabi trajnostnih vrečk, narejenih iz bombaža iz pravične trgovine. Od vsake prodane vrečke bodo 5 centov namenili društvu Ekologi brez meja ter projektu Očistimo Slovenijo 2018. Pohvale vredno in še več takih, prosim. V veselje bi mi bilo, da bi kakšen tak oziroma še mogočnejši premik naredili tudi organi, ki imajo moč. Moč za spremembe na področju varovanja okolja. Sprejetje direktiv, ki bosta uredili problematiko odpadnih plastičnih vrečk, je zagotovo dobrodošlo, ampak ali je to vse, kar lahko v tem trenutku storimo? Zdi se mi, da nimamo več veliko časa za počasne in postopne spremembe.
Zagotovo pa na tem mestu ne smemo pozabiti, da ima največjo moč prav ljudstvo. Vsak lahko s svojimi dejanji pripomore k boljšemu in čistejšemu svetu. Če vsak začne pri eni vrečki in to izkušnjo deli naprej ... ne dvomim, da bo čez petdeset let naš svet bolj zdrav. Vsak korak šteje. Tudi tisti najmanjši. Nekdo nas bo opazil in nas začel posnemati. Širimo to ljubezen do narave. Ohranimo jo čisto in zdravo.
Vrečke iz polietilena ali polipropilena, ki so na začetku 20. stoletja ugledale luč sveta, so danes eden največjih onesnaževalcev in okoljskih sovražnikov našega planeta. V mladosti naših staršev in starih staršev so bile redke, pa še tiste so skrbno prali in varovali. Kaj pa danes? Na vsakem koraku gore plastičnih vrečk. V trgovinah, naših domovih, na ulicah in v naravi. Največ jih je prav tam, kamor zagotovo ne spadajo. Kako je lahko sodobna družba to sploh dopustila? Pa navsezadnje, kako bomo nastalo situacijo popravili?
