Nekoč sem mislila, da nas bo resnica osvobodila. Kot številni, ki jim je mar za okolje, sem leta mislila, da bodo informacije vodile do spremembe. Tako sem pisala poročila, pripravljala govore, celo pričala pred kongresom. Nekatere stvari so se res spremenile, na žalost pa se »velika slika« ni.

Dolgo časa nisem mogla razumeti zakaj. Zdaj pa sem spoznala, da ni tako zaradi tega, ker imamo premalo podatkov, načrtov ali strokovnjakov, ki bi nam povedali, da smo v težavah. Težava je preprosto v tem, da smo pozabili kaj je potrebno za spremembo.

Moj novi film The Story of Change (Zgodba o spremembi) dokazuje, da je temu deloma tako, ker smo obtičali v potrošniški miselnosti.

Sprevidela sem, da smo razdeljeni na dve plati; smo kot dvoje mišic – potrošniška mišica in državljanska mišica. Naša potrošniška mišica, ki jo nenehno hranimo in razgibavamo, se je razvila v močno mišico. Tako močno, da je potrošništvo postalo naša osnovna identiteta, naš smisel obstoja. Tako pogosto nam pripovedujejo, da smo narod potrošnikov, da se nam zdi skoraj samoumevno, ko mediji besedi »potrošnik« in »oseba« uporabljajo kot sopomenki.

Medtem pa je naša državljanska mišica postala mlahava. Ne obstaja nobena tržna kampanja, ki bi nas opominjala, da se moramo angažirati kot državljani. Prav nasprotno, bombardirani smo s seznami preprostih stvari, ki jih lahko kupimo ali s katerimi lahko ohranimo planet, brez da bi pri tem morali narediti kaj drugače, kot smo vajeni sicer ali za to potočiti kaj znoja.

Tako ni čudno, da soočeni s pretečimi problemi in neopogumljeni z nepopustljivostjo »statusa quo«, instinktivno preusmerimo svojo moč v edino smer, ki jo poznamo – v potrošništvo. Plastične smeti dušijo oceane? Uporabi svojo lastno nakupovalno vrečko. Formaldehid v otroškem šamponu? Kupi znamko, ki ima zeleni pečat. Globalno segrevanje ogroža življenje kot ga poznamo? Zamenjaj žarnico. (Kot pravi Michael Maniates, profesor političnih in okoljskih znanosti na kolidžu Allegheny: “Never has so little been asked of so many.” (»Nikoli še ni bilo tako veliko zaprošenih za tako malo«)).

Vse to so seveda tudi koristne stvari. Ko kupujemo je dobro, da izbiramo izdelke, ki ne vsebujejo strupenih kemikalij in nepotrebne embalaže, izdelke, ki so narejeni lokalno, s strani podjetij, ki za svoje delavce dobro skrbijo. Vendar naša resnična moč ni v tem, da izbiramo med izdelki, na omejenem seznamu; naša moč je v tem, da odločamo kaj pride na ta seznam. Način, na katerega zagotovimo, da so strupene, podnebje ogrožajoče izbire nadomeščene z varnimi in zdravimi alternativami – za vse, ne samo za tiste, ki si jih lahko privoščijo –, pomeni, da se angažiramo kot državljani: delamo skupaj za večjo in bolj pogumno spremembo, kot bi jo lahko kadarkoli dosegli kot posamezni potrošniki.

Če pogledate nazaj na uspešna gibanja – gibanja za državljanske pravice, gibanja proti apartheidu, zgodnje okoljske zmage – boste videli, da so za spremembo, ki jo potrebujemo danes, potrebne tri stvari.

Najprej potrebujemo veliko idejo, kako bi stvari lahko bile bolje – moralno prepričljivo, ekološko trajno in socialno pravično idejo, ki ne bo naredila stvari samo malo bolje za nekatere, ampak veliko bolje za vse. Milijoni po svetu že imajo takšno idejo: ekonomija, ki temelji na potrebah ljudi in planeta, ne na korporativnih dobičkih.

Kot drugo, potrebujemo zavezo za sodelovanje. V zgodovini si ljudje najbolj transfomativnih socialnih gibanj niso rekli »Izboljšal bom svoje osebne dnevne izbire«, ampak, »Skupaj bomo delali dokler problem ne bo rešen.« Danes je sodelovati lažje kot kadarkoli poprej, tako na mreži kot tudi izven nje.

In končno, vsi, ki delimo to veliko idejo, moramo postati aktivni. Moramo se premakniti z mesta, na katerem delimo skrb, frustracijo in strah, na mesto angažirane državljanske akcije. Tako bomo lahko zgradili moč, ki bo lahko naredila resnično spremembo.

Meriti moramo visoko, delati skupaj in delovati pogumno. Ni enostavno in ne bo lahko. Ampak zgodovina je na naši strani. Lotimo se dela, da bomo lahko ustvarili spremembo, za katero vemo, da je mogoča.

Avtor: Annie Leonard

Vir: zofijini.net